Jedro

Delo, pri katerem se je tožnica poškodovala, ni bilo organizirano tako, da bi bila zagotovljena varnost. Zaradi tega je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Toda to tožnice ne obvezuje, da tudi sama skrbi za svojo varnost pri delu. Poseg z roko pod delujoči stroj pomeni hudo neprevidnost. Zato je podana tožničina 20 % sokrivda.

Do deljene odgovornosti pride pri vsaki stopnji delavčeve krivde, torej tudi pri majhni malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.147.707,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 167.273,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da se je tožnica poškodovala pri delu. Skušala je pobrati termometer, ki ji je padel na tla. Pri tem je segla pod stroj, ki ji je stisnil desno nadlaht. Pretežen del odškodninske odgovornosti zadene podjetje, ki ni ustrezno organiziralo dela. Tožničino delo je bilo zaradi hitenja, ker je morala izpolniti normo, in zaradi bližine delujočih strojev, nevarno. Tožnica je neprevidno segla z roko pod stroj in je zato tudi sama soodgovorna za škodo. Delež njene krivde je 20-odstoten. Sodišče ji je na račun nepremoženjske škode priznalo odškodnino v znesku 1.420.000,00 SIT oziroma z upoštevanjem sokrivde 1.136.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Izpodbija odločitev o sokrivdi. Meni, da bi bila ta upoštevna samo, če bi ravnala namenoma ali iz zavestne malomarnosti. To pa ni ugotovljeno. Navaja, da je delala v težkih pogojih. Manjkali so ji termometri za kontrolo temperature v hladilnikih. Termometer, ki ji je padel pod stroj, je pobrala povsem refleksno, brez razmišljanja. Pri delu je morala hiteti. Zato njene sokrivde ni. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča, po kateri je delavec sokriv samo, če je posledice povzročil zavestno ali iz velike malomarnosti. Zavzema se tudi za odmero odškodnine v celotnem zahtevanem znesku in v zvezi s tem podrobno navaja ugotovitve izvedeniškega mnenja.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Delo pri zavarovancu tožene stranke, kjer se je tožnica poškodovala, ni bilo organizirano tako, da bi bila zagotovljena varnost. Zaradi tekočega traku in norme je bilo treba hiteti, pri tem pa so manjkali termometri in ni bilo zagotovljeno smotrno odlaganje prostih termometrov, ki jih je sodelavka vračala tožnici. Te pomanjkljivosti je zavarovanec tožene stranke odpravil šele po nesreči. Zaradi tega je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Toda to tožnice ni rešilo dolžnosti, da tudi sama skrbi za svojo varnost pri delu. Poseg z roko pod delujoči stroj pomeni hudo neprevidnost. Tožnica je sama povedala, da ima izpit iz varstva pri delu (l. 22 spisa) in da je že prej tudi pobirala termometer izpod stroja, vendar s palico (l.23. spisa). Tožnica se je nevarnosti zavedala, saj je v prejšnjih primerih ravnala previdno. Glede na to se ne more uspešno sklicevati na nehoten, refleksni gib. Kljub zahtevani naglici pri delu bi jo morala skrb za lastno varnost odvrniti od tega, da je z roko segla pod stroj. To tem prej, ker termometer ni padel na tla njej, ampak drugi delavki (l. 23. spisa), in je torej v tveganje ni mogel siliti občutek odgovornosti zaradi morebitne lastne napake. Glede na okoliščine, kakršne so bile ugotovljene v sodbi prve in druge stopnje, je tožnica z neprevidnim ravnanjem v znatni meri prispevala k nastanku nesreče. Ugotovitev o njeni 20-odstotni sokrivdi je zato utemeljena (1. odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). K temu je treba dodati, da ni utemeljeno revizijsko stališče, po katerem bi bila delavčeva sokrivda pri obratni nesreči upoštevna samo, če je posledice povzročil zavestno ali iz velike malomarnosti. Zadeva, na katero se sklicuje tožeča stranka, je drugačna. Tam so bile ugotovljene hude kršitve varnostnih predpisov s strani delodajalca. V okoliščinah, kot so bile ugotovljene v citirani zadevi (opr. št. VIII Ips 218/98) bi bilo mogoče ugotoviti upoštevno delavčevo sokrivdo samo, če bi ravnal z veliko malomarnostjo. Na sploh pa ta omejitev ne velja; do deljene odgovornosti lahko pride pri vsaki stopnji delavčeve krivde (192. člen ZOR).

Tožnica se zavzema za priznanje celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se sklicuje na podatke izvedenskega mnenja in na lastno izpovedbo. To pa sta sodišči prve in druge stopnje v celoti upoštevali. Tožnica se v reviziji zavzema za drugačno vrednotenje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar so po presoji revizijskega sodišča vsi podatki, ki so relevantni za določitev odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ustrezno upoštevani. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je tožnica pretrpela med zdravljenjem, opravičujejo tožnico do prisojene odškodnine 720.000,00 SIT. Sodišče upošteva, da je tožnica pretrpela hude in sorazmerno dolgotrajne bolečine, vendar pa je treba ohraniti sorazmerje z odškodninami za mnogo hujše in najhujše primere, ko gre na primer za skupek raznih poškodb ali za poškodbe najobčutljivejših organov ter za dolgotrajno zdravljenje. Zaradi nujnega razlikovanja med raznimi stopnjami poškodb sodna praksa skrbi za sorazmernost odškodnin za posamezne oblike nepremoženjskih škod. Tožnici priznana odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je v okviru zneskov, ki jih za podobne primer pozna sodna praksa. Upoštevane so tudi posebnosti tožničinega primera. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pomembno zlasti, da je tožnica desničarka in da je poškodovana njena desna roka. Prizadeta je kot ročna delavka, prikrajšana pa je tudi pri gospodinjskih in drugih domačih opravilih. Vendar tudi pri odškodnini za to obliko nepremoženjske škode, kot tudi za strah, velja enako, kot je bilo obrazloženo že v zvezi z odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, namreč, da je treba ohraniti sorazmernost in se pri tem opirati na sodno prakso. Odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 580.000,00 SIT in za strah v znesku 120.000,00 SIT sta določeni ob pravilnem upoštevanju meril po 200. členu ZOR in okvirov, ki jih pozna sodna praksa.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).