Jedro

V predmetnem kazenskem postopku je državno tožilstvo procesuiralo vsebino odločbe, ki jo je obdolžena A. A. izdala v okviru svojih delovnih zadolžitev oziroma v okviru zakonskih pristojnosti in v kateri se je opredelila glede enega izmed kriterijev za določitev trajanja dopusta, torej glede oškodovančeve delovne uspešnosti.

Izhajajoč iz dejstvenega opisa, kot ga ponuja izpodbijani sklep, gre po vsebini za takšne izraze in za takšen obdolženkin zapis, ki v smislu "verbalnih deliktov" objektivno ne more biti deležen kazenskopravne, ampak kvečjemu civilnopravne "intervencije".

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP pritožuje državna tožilka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi A. A. se očita kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ki naj bi ga storila s tem, da je kot višja državna tožilka, začasna vodja Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije, dne 18. 11. 2011 izdala sklep, na podlagi katerega javnemu uslužbencu B. B., glede na njegovo delovno uspešnost (glede katere je podala oceno), ne pripada dopust. Iz izreka izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb torej izhaja, da je v predmetnem kazenskem postopku državno tožilstvo procesuiralo vsebino odločbe, ki jo je obdolžena A. A. izdala v okviru svojih delovnih zadolžitev oziroma v okviru zakonskih pristojnosti in v kateri se je opredelila glede enega izmed kriterijev za določitev trajanja dopusta, torej glede oškodovančeve delovne uspešnosti. Po oceni pritožbenega sodišča na način, da v podajanju, sicer dokaj ostre kritike oškodovančevega dela, ni uporabila nobenih vrednostno negativnih oziroma žaljivih besed, ampak je pri opisovanju posameznih zadev in dogodkov, ki jih je obdolženka štela za relevantne za oceno oškodovančeve delovne uspešnosti, uporabila normalne, življenjsko sprejemljive besede oziroma besedne zveze. Izhajajoč iz dejstvenega opisa kot ga ponuja izpodbijani sklep, gre torej po vsebini za takšne izraze in za takšen obdolženkin zapis, ki v smislu "verbalnih deliktov" objektivno ne more biti deležen kazenskopravne, ampak kvečjemu civilnopravne "intervencije".

5. V primeru nestrinjanja z odločitvijo oziroma z oceno delovne uspešnosti, kot jo je v sklepu z dne 18. 11. 2011 v skladu s svojimi pristojnostmi zavzela obdolženka, je imel namreč oškodovanec (kot vsak drug javni uslužbenec) možnost uveljavljanja civilnopravne presoje oziroma možnost sprožitve ustreznih delavnopravnih postopkov. Tako z vložitvijo pritožbe zoper sklep, ki jo je B. B. dejansko tudi vložil in je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 1. 2012 kot neutemeljena zavrnjena; kot tudi s sprožitvijo postopka pred delovnim sodiščem, v okviru katerega bi se prav tako presojala korektnost, pravilnost in utemeljenost obdolženkinih ugotovitev, ki jih v pritožbi obširno in vsebinsko problematizira državna tožilka. Kot rečeno pa navedena pravna presoja - glede na zgoraj navedene okoliščine, ki jih smiselno navaja tudi izpodbijani sklep (ki se sicer glede na fazo postopka po nepotrebnem ukvarja z vsebino določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1) - ne more biti predmet kazenskega postopka, v obsegu in na način kot to terja pritožnica, ki s predlogom za razveljavitev izpodbijanega sklepa ne more uspeti.

6. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v fazi materialnopravnega preizkusa zavrglo obtožni akt, pravilna in zakonita, zato je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).