Jedro

Na odločitev, da je tožnica upravičena do odpravnine in odpovednega roka ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in njenem prejšnjem delodajalcu, od katerega je bila prevzeta, ne more vplivati, da je lastnik in zakoniti zastopnik tožene stranke tujec, ki ni bil seznanjen z možnostjo, da ga bodo zaradi delovnopravne kontinuitete bremenili daljši odpovedni roki in višje odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Bistveno tudi ni, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke subjektivno prepričan, da ne gre za delovnopravno kontinuiteto, ker so delavke s prejšnjim delodajalcem podpisale sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi. Vprašanje, ali je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR, se namreč presoja po objektivnih kriterijih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembo tožbe (A/1. točka izreka sklepa) in zavrglo tožbo z zahtevkom na ugotovitev obstoja delovnopravne kontinuitete in da je bila tožeča stranka pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih zaposlena že od 15. 11. 1995 dalje (A/2. točka izreka sklepa). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 3. 2010, ki jo je tožnici dala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 6.000,00 EUR v 8 dneh pod izvršbo (B/I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača razliko odpravnine v znesku 1.613,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 dalje do plačila (B/II. točka izreka sodbe) in da tožnici povrne pravdne stroške v višini 351,60 EUR v osmih dne po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (B/III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo v zvezi z delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženi stranki, saj je ta ne bi zaposlila, če s Sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sklenila z družbo T.S. d.o.o., ne bi izkazala prekinitve delovnopravne kontinuitete. Tožena stranka bi lahko zaposlila delavke, ki so bile prijavljene na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalke zaposlitve, saj je bilo takrat v S. prijavljenih najmanj 300 brezposelnih konfekcionark. Tožnica bi ob podpisu tega sporazuma morala ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, ne pa da se sklicuje na pravno nevednost. Tožnica je očitno vedela, kaj podpisuje, vendar je hotela čim prej dobiti zaposlitev pri toženi stranki, ki pa je zaposlovala le konfekcionarke, ki niso imela pravic iz delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Tožena stranki ni pravni naslednik družbe T.S. d.o.o., saj je sedež tožene stranke na drugem naslovu, drugo je poslovodstvo, prav tako pa je druga tudi vrsta proizvodnje. Edina povezava z družbo T.S. d.o.o je ta, da je za proizvodnjo najela prostore in opremo, ki jo je prej uporabljala družba T.S. d.o.o..V zvezi z obstojem delovnopravne kontinuitete bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika A.F., a je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, kljub temu, da je bila tožena stranka pripravljena založiti predujem za sodnega tolmača. Zaradi tega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, gre pa tudi za kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/)) in nadaljnji). Prav tako se tožena stranka ne strinja z odločitvijo o stroških postopa, zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka sicer ne navaja, katero določbo ZPP naj bi sodišče kršilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in kako bi lahko to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaslišanje strank ni obvezno, saj 257. člen ZPP določa, da sodišča sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP, ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso bili pomembni in v sklepu navede, zakaj ji je zavrnilo. Senat je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2011 sprejel sklep, da se kot nepotrebni zavrnejo ostali predlagani dokazi, kar pomeni, da je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi iz citirane določbe drugega odstavka 287. člena ZPP. Sicer pa bi tožena stranka to kršitev morala uveljavljati takrat, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, torej ob koncu naroka za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Prvi odstavek 286.b člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, upoštevajo le, če stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožbene navedbe o tem, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, je smiselno možno razumeti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala na to kršitev opozoriti takoj na naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Določba prvega odstavka 286.b člena ZPP se uporablja le glede tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, mednje pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP ne spada.

Samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zastopnika tožene stranke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Na odločitev sodišča ne more vplivati to, da je lastnik in zakoniti zastopnik tožene stranke tujec, ki ni bil seznanjen z možnostjo, da ga bodo zaradi delovnopravne kontinuitete bremenili daljši odpovedni roki in višje odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Bistveno tudi ni, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke subjektivno prepričan, da ne gre za delovnopravno kontinuiteto, ker so delavke s prejšnjim delodajalcem podpisale sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, saj se to ali je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) presoja po objektivnih merilih. Za odločitev v tem sporu ni relevantno, da tožena stranka delavk družbe T.S. d.o.o. ne bi zaposlila, če ne bi izkazale prekinitve delovnega razmerja pri tej družbi. Prav tako za odločitev v tem sporu ni odločilno dejstvo, da bi tožena stranka lahko zaposlovala druge konfekcionarke, ki so bile brezposelne in da je bil A.F. delavke pripravljen prevzeti le pod pogojem, da do njih ne bo imel obveznosti iz naslova delovnopravne kontinuitete.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisno, do kakšnega odpovednega roka in odpravnine je bila upravičena tožnica. Ta dejstva so naslednja: - od 15. 11. 1995 do 30. 11. 2002 je bila tožnica zaposlena pri delodajalcu K.J.J. s.p., .., kot šivilja, - od 11. 12. 2002 do 31. 1. 2006 je bila zaposlena v družbi T.S. d.o.o., s sedežem …, tudi kot šivilja - od 1. 2. 2006 do 21. 4. 2010 je bila tožnica za nedoločen čas pri družbi T.K. d.o.o., prav tako na delovnem mestu šivilja – konfekcionarka II, - tožnica je pri vseh treh delodajalcih ves čas delala v istih prostorih, - med zaposlitvijo pri K. in T.S. d.o.o. je bila tožnica kratek čas prijavljena na zavodu za zaposlovanje na prošnjo J.J., tako da je T.S. d.o.o od zavoda za zaposlitev tožnice pridobil sredstva, med zaposlitvama pri T.S. d.o.o. in T.K. d.o.o. pa ni bilo prekinitve, - družba T.S. d.o.o. je šivala tudi za A.F. in ko so ugotovili, da poslujejo z izgubo, so nameravali predlagati stečaj, vendar je A.F. dejal, da bi vzel delavnico v najem, prevzel pa bi tudi delavke, ki so bile zaposlene v družbi T.S. d.o.o, - A.F. je ustanovil družbo T.K. d.o.o., delavke, ki so bile zaposlene v družbi T.S. d.o.o., pa so se brez prekinitve zaposlile v novi družbi, torej toženi stranki, in v istih prostorih še naprej opravljale isto delo, - tožnica in ostale delavke T.S. d.o.o. so z direktorjem družbe T.S. d.o.o. A.J. sklenile sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, - tožena stranka je tožnici 19. 3. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pri odmeri odpravnine upoštevala le tožničino zaposlitev od 1. 2. 2006 do 21. 4. 2010, - tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v znesku 477,26 EUR, - tožničina plača je v mesecih december 2009 ter januar in februar 2010 znašala po 597,43 EUR, kar je minimalna plača, od katere je bila tožnici tudi odmerjena odpravnina.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri prenehanju zaposlitve tožnice pri družbi T.S. d.o.o in njeni zaposlitvi v družbi T.K. d.o.o. šlo za spremembo delodajalca po določbi prvega odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih delavci imeli na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če je do spremembe delodajalca prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve. Za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena ZDR pravno nasledstvo ni potrebno. Ta določba namreč sledi Direktivi 2002/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov, dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva). Glede njenega izvajanja se je oblikovala obsežna sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti, ki jo pri razlagi določb 73. člena ZDR upoštevajo tudi slovenska sodišča. V zadevi C-24/84 – primer Spijkers je kot odločilni kriterij za presojo, ali gre za prenos podjetja po Direktivi, potrebno upoštevati, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto, kar se med drugim kaže tudi v tem, da novi delodajalec nadaljuje oziroma spet začne poslovati v podjetju z isto ali podobno dejavnostjo. V zadevi Süsen (sodba C-13/95) je sodišče zavzelo stališče, da lahko v nekaterih delovno intenzivnih sektorjih, skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, ki ohrani svojo identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje dejavnost, ampak prevzame tudi bistveni del zaposlenih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, saj iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prevzela vse zaposlene delavke družbe T.S. d.o.o..

Določba prvega odstavka 73. člena ZDR o tem, da v primeru spremembe delodajalca pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika pomeni, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku kot delovno dobo potrebno upoštevati tako delovno dobo pri delodajalcu prevzemniku kot tudi delovno dobo pri delodajalcu prenosniku.

Glede na ugotovljeno skupno delovno dobo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo še razliko med že izplačano odpravnino in odpravnino, ki ji gre ob upoštevanju skupne delovne dobe pri delodajalcih K.J.J. s.p., T.S. d.o.o. in T.K. d.o.o..

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnica je uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, v zvezi z zavrnilnim delom in zavrženjem dela tožbe pa niso nastali posebni stroški. Tako je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh po 154. členu ZPP in ob upoštevanju petega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k rešitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov ni priglasila.