Jedro

Vprašanje dolžnega vedenja tožene stranke o tožnikovi insolventnosti v času oprave izpodbijanih nakazil je treba presojati z vidika vsebinskega merila zahtevane profesionalne skrbnosti tožene stranke v skladu s pravili poslovno finančne stroke. Dolžnost ravnanja skladno s profesionalno skrbnostjo je pravni standard, ki mu mora sodišče dati vsebino, upoštevaje okoliščine primera in posameznemu delovnemu področju običajno, normalno ravnanje. Od poslovodstva kapitalskih družb se pričakuje spremljanje ekonomsko finančnega stanja takih družb s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij, to pa predpostavlja tudi sposobnost poslovodstva, da tako stanje razbere iz letnih računovodskih izkazov – bilanc stanja in izkazov poslovnega izida.

Po 1. odst. 278. člena ZFPPIPP pravne posledice v 2. odst. tega člena (torej dolžnost vrnitve na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejetega) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 1. in 2. odst. 313. člena ZPP določilo le paricijski rok 15 dni, v katerem mora tožena stranka vrniti prejeti denarni znesek. Do zakonskih zamudnih obresti je tožnik upravičen le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo šele tedaj prišel v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. in 5. točki izreka spremeni tako, da glasi: „V razmerju med stečajnim dolžnikom L. d.d., - v stečaju in tožencem F. d.o.o. se razveljavi: učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 30. 05. 2008 po dokumentu številka 103 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 18 v skupnem znesku 2.520,00 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 11. 06. 2008 po dokumentu številka 111 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 23 in 21 v skupnem znesku 4.813,20 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 24. 06. 2008 po dokumentu številka 120 (izpisek iz računa/izpisek nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 25 v skupnem znesku 1.486,80 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 13. 08. 2008 po dokumentu številka 155 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 33 v skupnem znesku 2.000,00 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 07. 10. 2008 po dokumentu številka 193 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 33 v skupnem znesku 1.434,40 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 10. 11. 2008 po dokumentu številka 216 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 41 in 47 v skupnem znesku 1.587,60 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 10. 12. 2008 po dokumentu številka 238 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 64 v skupnem znesku 2.184,00 EUR, učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 12. 12. 2008 po dokumentu številka 240 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu številka 34 v skupnem znesku 739,20 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 16.765,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 584,76 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu 4. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 519,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev pravnih dejanj stečajnega dolžnika, vrnitev stvari in plačilo zneska 2.808,58 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1., 2. in 3. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka nakazil tožeče stranke na račun toženca v skupnem znesku 16.765,20 EUR in plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 (4. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 81,43 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne dalje do plačila (5. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi ni navedla, zoper kateri del sodbe se pritožuje, zato je pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 350. člena ZPP štelo, da se pritožuje zoper tisti del sodbe, v katerem tožeča stranka ni uspela, torej zoper 4. in 5. točko izreka in izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tudi glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka podan objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj tožnika – to je njegovih nakazil denarnih zneskov toženi stranki po 1. alineji 1. točke 1. odst. 271. člena ZFPPIPP. Do tega zaključka je prišlo na podlagi predhodne ugotovitve, da je tožeča stranka račune tožene stranke plačevala z zamudo, zaradi česar je podana zakonska domneva iz 1. točke 1. odst. 272. člena ZFPPIPP, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da bodo zaradi tega drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Na tej zakonski domnevi je tožnik tudi utemeljeval objektivni pogoj izpodbijanja njegovih nakazil tožencu, slednji pa te domneve ni izpodbijal v smislu 2. odst. 272. člena ZFPPIPP, torej s trditvijo, da je bila med pravdnima strankama po njuni poslovni praksi izpolnitev tožnikove obveznosti plačila z zamudo, opravljena v običajnem roku izpolnitve.

7. Prvostopenjsko sodišče pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno zaključilo, da pri spornih nakazilih v času od 30. 05. 2008 do 12. 12. 2008 tožnik ni uspel dokazati obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja teh pravnih dejanj tožnika iz 2. točke 1. odst. 271. člena ZFPPIPP, torej da je toženec v času, ko so bila ta nakazila opravljena, vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen.

8. Tožena stranka ni izpodbijala trditev in dokazov tožeče stranke, da je bil tožnik vse od leta 2005 dalje pa do začetka stečajnega postopka insolventen. Dejstvo obstoja insolventnosti pri tožniku v času oprave izpodbijanja še spornih nakazil torej med pravdnima strankama ni sporno. Za obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je relevantno vedenje upnika oziroma njegova dolžnost vedenja, da je v času oprave izpodbijanega pravnega dejanja dolžnik insolventen.

9. Toženo stranko kot kapitalsko družbo in gospodarski subjekt zavezujejo pravila skrbnega finančnega poslovanja in v zvezi s temi pravila o dolžnem ravnanju njene uprave na področju finančnega poslovanja družbe. Ta so bila opredeljena do 01. 10. 2008 (ko se je začel uporabljati Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja, v nadaljevanju – ZFPPIPP) v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod v členih 4 – 18), po tem datumu pa v ZFPPIPP (v členih 28 - 38). Oba citirana zakona sta poslovodstvu nalagala skrb za likvidnost in kapitalsko ustreznost družbe skladno z zakonom in pravili poslovno finančne stroke (8. čl. ZFPPod, 1. in 2. odst. 28. člena ZFPPIPP), katere vsebina je bila tudi spremljanje in obvladovanje tveganj, to je tveganja nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do družbe (2. odst. 9. člena ZFPPod in 1. v zvezi s 4. odst. 30. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je presojalo določbe obeh zakonov z vidika dolžne profesionalne skrbnosti poslovodstva družbe zato, ker izpodbijana še sporna dejanja tožeče stranke deloma padejo v obdobje uporabe določb ZFPPod (nakazila z dne 30. 05. 2008, 11. 06. 2008, 24. 06. 2008 in 13. 08. 2008), deloma pa v obdobje uporabe določb ZFPPIPP (nakazila z dne 07. 10. 2008, 10. 11. 2008, 10. 12. 2008 in 12. 12. 2008). Primerjava določb obeh zakonov pa ob zgoraj povedanem pokaže, da med obema zakonoma glede dolžne skrbnosti poslovodstva družbe ni razlik. Iz povedanega pa izhaja, da poslovodstvo družbe ni bilo dolžno spremljati le likvidnosti in kapitalske ustreznosti „svojih“ družb, pač pa tudi poslovnih partnerjev teh družb v okviru danih možnosti. To je vsem gospodarskim subjektom omogočal ZGD-1, ki je gospodarskim družbam v 58. členu nalagal posredovanje letnih poročil Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve zaradi javne objave. Namen javne objave pa je javna dostopnost podatkov o premoženjskem stanju in poslovanju družb. Ker je bila tožeča stranka letno poročilo zaradi javne objave skupaj z revizorjevim poročilom dolžna predložiti AJPES-U v osmih mesecih po koncu poslovnega leta, ta pa je bil pri tožeči stranki enak koledarskemu letu, kot to izhaja iz predloženih revizijskih poročil za leto 2005, 2006, 2007 in 2008 (priloge A26-A29), je bila tožena stranka lahko seznanjena z letnim poročilom tožeče stranke za leto 2007 in priloženim revizorjevim poročilom najprej konec septembra 2008 (ko je bilo potrditvah pritožnika objavljeno) z letnim in revizorjevim poročilom za leto 2008 pa glede na povedano v času oprave še spornih izpodbijanih nakazil v letu 2008 še ni mogla biti seznanjena. Tožeča stranka je s temi poročili dokazovala trditev, da je bila insolventna že vse od leta 2005 dalje in torej tudi v letu 2008, čemur tožena stranka ni oporekala. Tudi ni sporno, da tožena stranka objavljenih letnih in priloženih revizorjevih poročil ni spremljala. Vsaj za leto 2006 in leto 2005 so ji bila navedena poročila dostopna v času oprave spornih izpodbijanih nakazil v letu 2008, od konca septembra 2008 dalje pa tudi z letnim in revizorjevim poročilom za leto 2007. Iz vseh teh revizorjevih poročil (za leto 2005, 2006 in 2007) pa nedvomno izhaja izražen dvom revizorja v nadaljnje poslovanje tožeče stranke, če družba ne bo izvedla poslovne in finančne sanacije, kot tudi, da je v vseh teh letih družba poslovala z izgubo, ki se je v letu 2007 povečala zaradi prenesenih izgub iz preteklih let ter da je čista izguba v letih 2005 in 2006 presegala višino osnovnega kapitala družbe, kar je po presoji pritožbenega sodišča kazalo ne le na kapitalsko neustreznost tožeče stranke (2. odst. 10. člena ZFPPod in 2. točka 3. odst. 14. člena ZFPPIPP), pač pa tudi na njeno insolventnost. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke namreč izhaja, da teh izgub tožeča stranka ni mogla pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv, iz česar torej izhaja, da so predložena letna poročila izkazovala dolgoročno plačilno nesposobnost tožeče stranke in torej njeno insolventnost. 10. Tožena stranka tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, ki se je sklicevala na priloženo konto kartico za toženca (priloga A1) ter tabelo o ugotovljenih zamudah pri plačilih (priloga A24) in zaradi česar je navedene priloge pritožbeno sodišče upoštevalo kot del tožbene trditvene podlage o zamudah pri plačilih posameznih toženčevih računov. Dejstvo plačil računov in obseg zamude pri teh plačilih med pravdnima strankama ni bil sporen, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožnik pri tem utemeljeno opozarja, da je do zamud pri plačilih prihajalo že v letu 2007 in da so se zamude v izpodbijanem obdobju le še povečevale. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da zamude pri plačilih že same po sebi kažejo na slabo finančno oziroma likvidnostno stanje dolžnika, k temu pa le še dodaja, da povečevanje zamude kaže le še na poslabšanje tega stanja in torej ni nobenega razumnega razloga za sklepanje o kakršnikoli finančni sanaciji takega stanja.

11. Prvostopenjsko sodišče je na toženčevo nemožnost vedenja o tožnikovi insolventnosti v času od 30. 05. 2008 do 12. 12. 2008 sklepalo iz dejstva, da je bila tožena stranka konec leta 2008 seznanjena z namero tožeče stranke za prestrukturiranje proizvodnje (pripravo nove proizvodnje linije) in da je tedaj tudi imela zagotovilo tožeče stranke, da s plačili ne bo problema. Pri tem je prezrlo, da so bila izpodbijana in še sporna nakazila v pretežni meri opravljena že pred koncem leta 2008. Če je konec leta časovno okvirno opredeliti za december tega leta, tožena stranka pa tega termina (konec leta 2008) niti ni določno opredelila, iz povedanega ne gre sklepati, da je bila z namero prestrukturiranja proizvodnje seznanjena že 12. 12. 2008, ko je prejela zadnje še izpodbijano nakazilo. Tudi sicer pa iz nameravanega proizvodnega prestrukturiranja ne gre sklepati tudi na potrebno finančno sanacijo tožeče stranke, na kar pravilno opozarja pritožnik.

12. Vprašanje dolžnega vedenja tožene stranke o tožnikovi insolventnosti v času oprave izpodbijanih nakazil je treba presojati z vidika vsebinskega merila zahtevane profesionalne skrbnosti tožene stranke v skladu s pravili poslovno finančne stroke. Dolžnost ravnanja skladno s profesionalno skrbnostjo je pravni standard, ki mu mora sodišče dati vsebino, upoštevaje okoliščine primera in posameznemu delovnemu področju običajno, normalno ravnanje. Že je bilo obrazloženo, da se po zgoraj citiranih določbah ZFPPod in ZFPPIPP od poslovodstva kapitalskih družb pričakuje spremljanje ekonomsko finančnega stanja takih družb s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij, to pa predpostavlja tudi sposobnost poslovodstva, da tako stanje razbere iz letnih računovodskih izkazov – bilanc stanja in izkazov poslovnega izida. Izhajajoč iz navedenega se je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče neutemeljeno oprlo na izpovedbo priče P. P. pri presoji, ali bi tožena stranka insolventnost tožeče stranke morala prepoznati iz revidiranih bilanc stanja in revidiranih izkazov poslovnega izida. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je bila tožeča stranka insolventna vse od leta 2005 dalje do začetka stečajnega postopka 03. 06. 2009, da je bila tožena stranka dolžna spremljati ekonomsko finančno stanje tožeče stranke s presojo razpoložljivih letnih poročil in priloženih revizorjevih poročil (za leto 2005, 2006 in 2007), iz katerih nesporno izhaja opozorilo na potrebno poslovno in finančno sanacijo, pa tega nesporno ni storila, zmotno misleč, da tega ni dolžna, da je v daljšem časovnem obdobju medsebojnega poslovanja pravdnih strank tožeča stranka že v letu 2007 zamujala s plačili, zamude pa so se v obdobju izvršitve spornih izpodbijanih nakazil glede na leto 2007 le še povečevale in da tožena stranka v času izvršitve izpodbijanih nakazil ni imela nobenega razumnega razloga za sklepanje o izvršeni prepotrebni finančni sanaciji tožeče stranke, je po presoji pritožbenega sodišča iz izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo, da toženec v času oprave izpodbijanih nakazil ni mogel vedeti za tožnikovo insolventnost, s tem pa je zmotno ugotovilo, da subjektivnega pogoja izpodbijanja teh nakazil iz 2. točke 1. odst. 271. člena ZFPPIPP tožeča stranka ni uspela dokazati.

13. Podana sta torej tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbijanja nakazil iz 1. odst. 271. člena ZFPPIPP, s katerimi je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev v skupnem znesku 16.765,20 EUR. Na podlagi 2. odst. 278. člena ZFPPIPP je zato dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti tisto, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, torej enak znesek prejetega denarja. Po 1. odst. 278. člena ZFPPIPP namreč pravne posledice v 2. odst. tega člena (torej dolžnost vrnitve na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejetega) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 1. in 2. odst. 313. člena ZPP določilo le paricijski rok 15 dni, v katerem mora tožena stranka vrniti prejeti denarni znesek. Do zakonskih zamudnih obresti je tožnik upravičen le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo šele tedaj prišel v zamudo (1. odstavek 299. člena OZ).

14. Utemeljeni tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče torej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki izreka na podlagi 4. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, v preostalem delu glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice 16.765,20 EUR za čas od 14. 11. 2009 dalje pa pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ugotovilo namreč je, da navedeni obrestni zahtevek nima materialnopravne podlage v 1. in 2. odst. 278. člena ZFPPIPP.

15. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pretežni meri s tožbenim zahtevkom uspela, uspela ni le v sorazmerno majhnem delu za obresti, glede katerega pa niso nastali nobeni posebni stroški. Pritožbeno sodišče je zato priznalo na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP tožeči stranki priglašene stroške sodne takse v znesku 567,00 EUR in dvakrat kilometrino za pristop na narok na relaciji Škofja Loka – Kranj – Škofja Loka (24 x 0,37 EUR x 2) v znesku 17,76 EUR, skupno torej 584,76 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Tudi s pritožbo je tožeča stranka v pretežnem delu uspela, zato ji gredo stroški sodne takse za pritožbo 519,00 EUR (glede na vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe). Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).