Jedro

Plača mora biti izplačana najkasneje 18 dni po poteku plačilnega obdobja oz., če je plačilni dan dela prost dan, najkasneje prvi naslednji delovni dan. To pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega obdobja, to je 19. dne v mesecu, oz. naslednji dan po prvem delovnem dnevu, če je bil plačilni dan dela prosti dan. Od tega dne dalje je delavec upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se 3. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasita: „3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo za obdobje od decembra 2009 do julija 2010 v naslednjih bruto zneskih: - december 2009 1.188,18 EUR z zapadlostjo 19. 1. 2010, - januar 2010 984,69 EUR z zapadlostjo 19. 2. 2010, - februar 2010 963,20 EUR z zapadlostjo 19. 3. 2010, - marec 2010 1.235,45 EUR z zapadlostjo 19. 4. 2010, - april 2010 1.186,33 EUR z zapadlostjo 20. 5. 2010, - maj 2010 1.031,52 EUR z zapadlostjo 19. 6. 2010, - junij 2010 1.080,64 EUR z zapadlostjo 19. 7. 2010, - julij 2010 773,40 EUR z zapadlostjo 20. 8. 2010 ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izračuna v višini 125,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2010 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji obrestni zahtevek (za plačilo obresti od 1. do 9. 9. 2010) pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 665,00 EUR ter ji po odvodu davkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka), obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 695,97 EUR in ji po odvodu davkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka), obračunati plačo za obdobje od decembra 2009 do julija 2010 v bruto zneskih, navedenih v izreku (v seštevku je očitno pomotoma kot bruto znesek naveden neto znesek 5.273,74 EUR), ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka), povrniti stroške oprave izračuna v višini 125,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje do plačila (4. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 328,20 EUR (5. točka izreka sodbe), vse v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni navedla potrebne dejanske podlage za svoje zahtevke. Poleg tega je že v odgovoru na tožbo predlagala izvedenca finančne stroke, ki naj bi izračunal višino terjatve, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, ne da bi svojo odločitev pojasnilo. Pomanjkanje obrazložitve glede zavrnjenih dokaznih predlogov ni v skladu s procesnimi pravili, ki strankam omogočajo v ustavi določeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS). S takšnim ravnanjem je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe je pomanjkljiva in se ne da preizkusiti, kar velja za prisojene zakonske zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov. Sodišče je tudi prekršilo materialno pravo, ker je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Skladno z določbo 134. člena ZDR mora biti plača izplačana najkasneje 18. dan po preteku plačilnega obdobja, kar pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele 19. dne in šele od tedaj dalje tečejo zakonske zamudne obresti. Za april 2010 in junij 2010 (pravilno: julij 2010) pa zakonske zamudne obresti tečejo šele od 20. dne naprej, ker je bil izplačilni dan 18. dan v mesecu dela prosti dan. Nejasnost oz. pomanjkljiva obrazložitev predstavlja kršitev osnovnih procesnih pravic tožene stranke oz. onemogoča učinkovito pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev v pretežnem delu, le odločitev o obrestnem zahtevku je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava deloma napačna.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je sicer kratka, vendar pa kljub temu vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da so ji bile (s pomanjkljivo obrazložitvijo sodbe) kršene osnovne procesne pravice in onemogočena učinkovita pritožba. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da naj bi pomanjkanje obrazložitve (zlasti glede zavrnjenih dokaznih predlogov) ter zavrnitev dokaznih predlogov predstavljali kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem po 22. členu Ustave RS oz. kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je imela v postopku pred prvostopenjskim sodiščem vse možnosti sodelovanja in obravnavanja, omogočeno ji je bilo, da se je lahko izjavila o vseh zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo res predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, vendar je očitno ta svoj dokazni predlog kasneje umaknila oz. pri njem na obravnavi ni več vztrajala, saj je v zapisniku o naroku za glavno obravnavo izrecno navedeno, da stranki dodatnih dokaznih predlogov nimata (zaradi česar tudi sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov ni bil sprejet). Tudi sicer pa zavrnitev dokaznega predloga v nobenem primeru ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, niti absolutna po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativna po 1. odstavku 339. člena ZPP. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga ima sicer lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar le tedaj, kadar sodišče zavrne izvedbo dokaza za ugotovitev odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi pa tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v obravnavani zadevi ni bila niti potrebna niti smotrna, saj je bil s strani tožnice predložen izračun terjatev iz delovnega razmerja, ki jih je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala, pravilen in izdelan v skladu s predpisi, pogodbo o zaposlitvi oz. ob upoštevanju podatkov iz plačilne liste za november 2009, ki jo je tožnici izdala tožena stranka sama. Tožena stranka tudi sicer ni nasprotovala izračunu s konkretnimi pripombami, ampak le pavšalno.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala plačilo neizplačanih plač in regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe 42., 126. do 130, 133 do 135 in 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki jih je v sodbi tudi navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Ugotovilo je namreč, da tožnici plače in regres za letni dopust za sporno obdobje niso bili plačani, kar je bilo ugotovljeno tudi v inšpekcijskem pregledu, ki je je bil opravljen pri toženi stranki s strani Inšpektorata RS za delo, OE ..., tožeča stranka pa je prav iz tega razloga, to je zaradi neizplačevanja plač in regresa, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu s 112. členom ZDR). Tudi tekom postopka tožena stranka plačil dolgovanih terjatev iz delovnega razmerja ni z ničemer dokazala, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Delno pa je utemeljena pritožba, v kolikor uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih plač za čas od decembra 2009 do julija 2010. Pritožba se namreč pravilno sklicuje na določbo 134. člena ZDR, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (2. odstavek 134. člena ZDR), če pa je plačilni dan dela prosti dan, se plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan (3. odstavek istega člena ZDR). To pa pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu, oz. naslednji dan po prvem delovnem dnevu, če je bil plačilni dan dela prosti dan. Skladno s 1. odstavkom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami – OZ) namreč dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zamuda je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec za plače v spornem obdobju (december 2009 do julij 2010), razen za april 2010 in julij 2010 – za ta dva meseca je zamuda nastala 20. dne v mesecu, ker je bil 18. dan v mesecu dela prosti dan in je bil plačilni dan 19. dne v mesecu za pretekli mesec. V tem obsegu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

Pri materialnopravnem preizkusu 4. točke izreka sodbe je bilo ugotovljeno, da so tudi glede te terjatve obresti napačno prisojene od 1. 9. 2010 dalje, čeprav je bil v predloženem računu št. 0046-2010 z dne 1. 9. 2010 določen rok plačila osem dni, in torej zamuda pred potekom izpolnitvenega roka še ni nastala. Zato je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele od 10. 9. 2010 dalje.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu z določbami 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanih plač (3. točka izreka) ter stroškov oprave izračuna (4. točka izreka) od datumov, ki so razvidni iz izreka, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Delna sprememba sodbe ni vplivala na uspeh v postopku, ker se nanaša le na obrestni zahtevek, zato odločitve o stroških postopka na prvi stopnji ni bilo potrebno spremeniti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).