Jedro

Obrazložitev izpodbijanega akta glede nevarnosti objekta je brez zahtevane pravne obrazložitve, saj neizrečen inšpekcijski ukrep ne pomeni, da je objekt varen. Upravni organ bi moral v okviru pravilne ugotovitve dejanskega stanja sporna dejstva o nevarnosti objekta ugotoviti in presoditi, ali objekt neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani akt Upravne enote Maribor št. 351-1150/2018-25 z dne 4. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od prejema sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je A. A. in B. B. izdala Dovoljenje za objekt daljšega obstoja (v nadaljevanju izpodbijani akt) za enostanovanjsko stavbo št. stavbe ..., zgrajene na zemljišču parc. št. 414/1 k.o. ... Obravnavana stanovanjska stavba je etažno K+P+M, bruto velikosti 10,10 x 10,10 m, streha je simetrična dvokapnica z naklonom 32-, sleme pa se nahaja na višini +6,83 m nad koto pritličja +0.00 (I. točka izreka). Dovoljenje za objekt daljšega obstoja velja pogojno in ga pristojni upravni organ za gradbene zadeve lahko razveljavi na zahtevo vlade ali občine, če je to potrebno zaradi zavarovanja javnega interesa, po predpisih veljavnih v času gradnje objekta (II. točka izreka). Zaznamba pogojne veljavnosti dovoljenja za objekt daljšega obstoja se po njegovi pravnomočnosti, na podlagi predloga pristojnega upravnega organa za gradbene zadeve po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški kataster (III. točka izreka). Posebni stroški za izdajo dovoljenja niso zaznamovani (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da sta investitorja A. A. in B. B. po pooblaščencu podala zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za enostanovanjsko hišo, zgrajeno na parc. št. 414/1 k.o. ..., ki je bila zgrajena brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998. Zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja sta investitorja predložila listine, določene v drugem odstavku 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Iz podatkov zemljiške knjige je bilo razvidno, da sta investitorja vpisana kot lastnika nepremičnine parc. št. 414/1 k.o. ... Za predmetni objekt je bilo odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, ki ga sta tudi plačala. Iz predložene listinske dokumentacije v spisu je tudi razvidno, da je bil predmetni objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in da od navedenega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu. V skladu z določili drugega odstavka 36. člena GZ je bilo tudi ugotovljeno, da imajo status stranskega udeleženca v postopku lastniki nepremičnin parc. št. 405/2, 405/3, 405/9, 434/1 in 434/2 k.o. ... Stranski udeleženci so bili pozvani, da priglasijo udeležbo v upravnem postopku, in sicer glede morebitnega nasprotovanja obstoja dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 117. člena GZ, kot to določa peti odstavek 117. člena GZ. Tožnik C. C. je prijavil stransko udeležbo v upravnem postopku kot lastnik parc. št. 434/1 in 434/2 k.o. ... in je na zapisnik pri upravnem organu podal izjavo, da je bil stanovanjski objekt zgrajen pred 1. 1. 1998, pred cca. 10 leti pa je bilo podstrešje objekta spremenjeno v bivalne prostore, ko je bilo k objektu zgrajeno stopnišče. Soglaša z legalizacijo stanovanjskega objekta pod pogojem, da mu investitorja dovolita vzdrževanje in dostop do njegovega podpornega zidu, sicer pa naj ga prevzameta v svojo last in ga sama vzdržujeta. Za eno ali drugo varianto morata investitorja z lastnikom skleniti ustrezno pogodbo pri notarju. Nadalje je tožnik investitorjema predlagal, da ob parcelni meji zgradita požarni zid in nadzidata dimnik za cca. 1 m, da njegova nepremičnina ne bo ogrožena v primeru požara na parc. št. 414/1. Nadalje je podal tožnik izjavo, da investitorja še nista izvedla nobenih ukrepov glede požarne varnosti, zato morata prevzeti vso odgovornost v primeru morebitne požarne varnosti z njune strani. V primeru požara na sosednji nepremičnini ne prevzema nobene odgovornosti do sosednji objektov, saj sta investitorja obravnavano stanovanjsko hišo in druge objekte začela graditi, ko so bili objekti na parc. št. 434/1 in 434/2 že zgrajeni, pri gradnji pa nista upoštevala požarnovarnostnih predpisov in odmika minimalno 8 m med objekti. Investitorja sta na ustni obravnavi pri upravnem organu priložila izjavo glede požarne varnosti, ki jo je podal pooblaščenec zavarovalnice D. ter izjavo družbe E., d.o.o., da je bil dimnik na objektu podaljšan za 1,03 m. Nadalje sta investitorja povedala, da je v priloženi dokumentaciji napačno vrisano notranje stopnišče, ki ga v objektu nikoli ni bilo, zato bo dostavil popravljene načrte. Glede na določila petega odstavka 117. člena GZ, da lahko stranski udeleženci nasprotujejo zgolj obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 117. člena GZ, je upravni organ ugotovil, da ne obstajajo ovire za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja.

3. Zoper izpodbijan akt se je pritožil tožnik in je navajal, da je investitor podaljšal dimnik, razširil cesto na najožjem delu, odmaknil nadstrešek od meje in ni uredil glede požarne varnosti. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku ugotovil, da sta investitorja izpolnila vse z zakonom predpisane zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki jih določa GZ in pritožbo tožnika zavrnil. 4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožnik navaja, da je v upravnem postopku izrazil pripravljenost podati soglasje za izdajo predlaganega dovoljenja v kolikor se uredi vzdrževanje podpornega zidu in se izvede požarni zid v skladu s predpisi. Navaja, da so vse stranke upravnega postopka predlagale zaslišanje prič o pomembnih dejstvih, ki so bile tudi zaslišane, vendar so se njihove izpovedbe samo delno povzele v izpodbijani odločbi. Tožnik je že v pritožbi v upravnem postopku zatrjeval, da ne gre za enostanovanjski objekt, pač pa za dvostanovanjski objekt in da gre za objekt, kateremu je spremenjena tudi namembnost. Nadalje je v pritožbi izpodbijal tudi zaključek organa prve stopnje pri toženi stranki, da ne gre za nevaren objekt. Pri tem je izhajal iz dejstva, da je objekt postavljen samo 0,6 m od parcelne meje in da ne more biti varen v smislu požarnega varstva, v kolikor so tudi na parceli tožnika postavljeni objekti, ki jih objekt, za katerega je izdano dovoljenje, požarno ogroža. Tožnik navaja, da je bistveno za predmetno zadevo, da je bil obravnavani objekt dograjen v letu 1998 in sicer glede stopnišča oziroma zunanjega dostopa v mansardo in glede celotne izdelave in spremembe mansarde – ne bivalnega podstrešja v stanovanjske prostore. Vse priče, ki jih je predlagal tožnik v upravnem postopku so izpovedale, da je gradnja potekala v dveh časovno bistveno ločenih fazah. Tudi investitorja sta pojasnila, da se je stanovanje v mansardi izvedlo kasneje, potrditvah tožnika pred 12-14 leti. Z ureditvijo mansarde – podstrešja v stanovanje se je torej povečal obseg bivalnih površin in se je s tem povečala tudi namembnost objekta iz enostanovanjskega v dvostanovanjski. Nadalje tožnik navaja, da odločitev tudi o pritožbi drugostopenjskega organa nima nobenih razlogov, organ na prvi stopnji je navedel, da objekt ni nevaren zato, ker glede tega ni izdana nobena odločba pristojnega inšpektorja o obstoju nevarne gradnje. Tožnik se s takim stališčem ne strinja. Četrti odstavek 118. člena GZ določa, da se v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja preverjajo dejstva iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Med njimi so tudi dejstva glede tega ali je objekt nevaren. Navedeno dejstvo nevarne gradnje mora v okviru pravilne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti sam upravni organ, posebno še, če je bil na to opozorjen s strani strank v postopku kot v tožnikovem primeru. Nelogično in pravno nedopustno je, da bi kot nevaren objekt lahko šteli samo tisti objekt, za katerega je izdana odločba pristojnega inšpektorja. Tožnik meni, da gre za nedopustno in conta legem razlago zakonskih predpisov. V skladu s takim tolmačenjem bi lahko vsak nelegalen in tudi nevaren objekt pridobil dovoljenje za objekt daljšega obstoja prav iz razloga, ker nihče ni sprožil inšpekcijskega postopka in ker posledično inšpekcijska odločba še ni izdana.

5. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču je poslala upravni spis.

6. Stranki z interesom A. A. in B. B. sta odgovorila na tožbo. Navajata, da je vse navedbe, ki jih je v predmetni tožbi podal tožnik že neuspešno navedel tudi v pritožbenem postopku. Tako je zatrjeval, da gre za dvostanovanjsko hišo z najemniki, da imajo tudi svoje priključke, da je podaljšan dimnik, razširjena cesta, da ni urejena požarna varnost, ni podpornega zidu in podobna zatrjevanja. Tožena stranka je povsem pravilno ugotovila, da je lahko tožeča stranka iz drugega odstavka 36. člena GZ v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja nasprotovala le obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 117. člena GZ. Tožeča stranka bi bila uspešna le, v kolikor bi izkazala, da objekt ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998 oziroma, da ni enakega obstoja ali bistveno enake namembnosti. Stranki z interesom še dodajata, da tožnik niti ne živi v Republiki Sloveniji ter da od leta 1998 pa do danes, to je v časovnem obdobju 24 let ni bilo ničesar, kar bi oviralo ali onemogočalo izvrševanje lastninske pravice tožeče stranke, prav tako pa ni bila iz objekta povzročena nikakršna škoda. Stranki z interesom predlagata, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

**K točki I izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje zakonitosti in pravilnosti izdaje izpodbijanega Dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki ga je izdala Upravna enota Maribor kot prvostopenjski organ, na podlagi 117. člena GZ.

9. Za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, se lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek 117. člena GZ). GZ v nadaljevanju določa, da se zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja predložijo dokazila iz drugega odstavka 117. člena GZ. V tretjem odstavku tega člena določa, da se dovoljenje za objekt daljšega obstoja ne izda, če gre za nevaren objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep. Tožnik kot stranski udeleženec postopka izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja (na podlagi 36. člena GZ), lahko nasprotuje le obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 117. člena GZ.

10. Iz zapisnika o ustni obravnavi v upravnem postopku, dne 18. 12. 2018, kjer so bili prisotni pooblaščenec tožnika, investitorja in priče, so potrdili svoje izjave v postopku, in sicer da so zunanji gabariti objekta nespremenjeni od 1. 1. 1998, stanovanje v mansardi je bilo dokončano pred 10. leti ter so predlagali sklenitev dogovora med lastniki parc. št. 414/1, 434/1 in 434/2. Glede ugotovitev, da so zunanji gabariti objekta nespremenjeni od 1. 1. 1998 in je objekt bistveno enake namembnosti, kar ni bilo grajano, je tožbeni ugovor v tem delu neutemeljen. Investitorja sta v postopku tudi predložila zahtevane dokumente v skladu z drugim odstavkom 117. člena GZ, kar ni sporno.

11. Sporno je ali obravnavani objekt daljšega obstoja nevaren objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep. Nevaren objekt je objekt, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev, tako da neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte (21. točka 3. člena GZ).

12. Tožnik je v upravnem postopku in v tožbi zatrjeval, da investitorja nista izvedla nobenih ukrepov glede požarne varnosti ter predlagal, da zgradita požarni zid ob parceli in se uredi vzdrževanje podpornega zidu. Investitorja sta na ustni obravnavi predložila potrdilo, da sta nadgradila drugi dimnik oziroma da sta podaljšala dimnik in njegovo tuljavo 1,30 m nad slemenom, kot izhaja iz popisa družbe E., d.o.o., z dne 26. 11. 2018. Nadalje sta investitorja glede požarne varnosti predložila izjavo, ki jo je podal pooblaščenec zavarovalnice D., da je objekt zavarovan in se plačilo zavarovalnice v polici ne pogojuje z obstojem požarnega zidu med zgradbo zavarovanca in sosednjo stavbo, kot tudi ni ovira za povrniteve škode v primeru požara.

13. Ne glede na določbe prvega odstavka 117. člena GZ se dovoljenje za objekt daljšega obstoja ne izda, če gre za nevaren objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep, kot določa tretji odstavek 117. člena GZ. Tožena stranka je ugotovila, da inšpekcijski ukrep ni bil izrečen, zato so izpolnjeni pogoji iz citiranega člena.

14. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijanega akta glede nevarnosti objekta brez zahtevane pravne obrazložitve, saj neizrečen inšpekcijski ukrep ne pomeni, da je objekt varen. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je bil izveden inšpekcijski pregled objekta, v posledici katerega pa ni bil izrečen ukrep, kar bi dokazovalo, da objekt ni nevaren. Sodišče pritrjuje tožniku, da bi upravni organ v okviru pravilne ugotovitve dejanskega stanja, sporna dejstva o nevarnosti objekta moral ugotoviti, če obravnavani objekt neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte. V posledici izvedenega postopka morajo nadalje iz obrazložitve upravnega akta izhajati navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče.1

15. Sodišče tako ugotavlja, da dejansko stanje ni bilo v zadostni meri razjasnjeno in ugotovljeno. Izpodbijani akt nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, glede nevarnosti objekta v smislu 21. točke 3. člena GZ oziroma obstoja pogoja iz tretjega odstavka 117. člena GZ za objekt daljšega obstoja. Izpodbijani prvostopenjski akt - dovoljenje za objekt daljšega obstoja, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

16. Sodišče je zato izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ponovno odločati o izpolnjevanju pogojev obravnavanega objekta iz tretjega odstavka 117. člena GZ ter je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

**K točki II izreka:**

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, vse z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 prim. sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004, sodbe Upravnega sodišča RS II U 71/2019 z dne 15. 9. 2021, II U 28/2019 z dne 29. 9. 2021 , II U 301/2021 z dne 20. 4. 2022 in druge.