Jedro

Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo: vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je prvemu tožniku oddal v najem poslovno-stanovanjski objekt za opravljanje gostinske dejavnosti, nato pa sta najemodajalec in najemnik sklenila še dogovor o gradnji prizidka zaradi povečanja lokala; po tem dogovoru stroški nabave materiala bremenijo lastnika, stroški dela in notranje opreme pa najemnika, medtem ko ostane višina najemnine, dogovorjena z najemno pogodbo, nespremenjena do izteka obdobja, za katerega je bila pogodba sklenjena, zamuda s plačilom dveh zaporednih obrokov najemnine pa je razlog za odpoved pogodbe. V zadnjem letu pred potekom dobe najema je v najemno razmerje na najemnikovi strani vstopila še druga tožnica. Najemna pogodba je bila predčasno odpovedana, o terjatvi lastnika zoper najemnika je bilo pravnomočno odločeno v drugem postopku, v obravnavani zadevi pa sta najemnika zahtevala od lastnika povrnitev koristi zaradi vlaganj v prizidek in opremo lokala.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnikov do toženca v višini 72.381,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da se le-ta delno pobota in sicer do zneska 10.379,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencu pravnomočno prisojenega v drugem postopku in da je toženec dolžan tožnikoma plačati 56.722,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo, vloženo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija toženec. Predlaga, naj Vrhovno sodišče »pritožbene razloge upošteva kot revizijske razloge«. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je izvedlo dokaze, predlagane na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku pred drugim sodnikom, ki ga je štelo za prvi narok. Če ne bi tako ravnalo, nekaterih dejstev ne bi ugotovilo in bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Materialno pravo je bilo uporabljeno zmotno, ker so bila zmotno ugotovljena relevantna dejstva. Izračuni vlaganj lastnika in najemnikov so napačni, tožnika nista vložila toliko, kot je ugotovljeno, saj je pri gradnji finančno sodeloval tudi toženec, v opremo nista vložila ničesar, ker sta lokal prevzela že opremljen. Po najemni pogodbi nista upravičena do povrnitve vlaganj v primeru prekinitve najemnega razmerja po njuni krivdi in prav to se je zgodilo. Vlaganja so bila ovrednotena po sedanjih cenah in ne po cenah v času gradnje, zamuda pa ni mogla nastopiti pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, zato je odločitev, da mora toženec tožnikoma plačati zakonske zamudne obresti za čas pred tem, materialnopravno zmotna. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnika na vročeno jima revizijo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne pazi na pravilnost uporabe materialnega prava in ne na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; na oba dovoljena revizijska razloga pazi le, v kolikor ju revizija uveljavlja konkretizirano in obrazloženo. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega očitka kršitve procesnega pravila o prekluziji (286. člen ZPP) in tudi ne revidentovega predloga, naj, v izogib ponavljanju, upošteva pritožbene očitke glede obeh revizijskih razlogov.

8. Konkretizirana sta le očitka zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z višino tožnikoma prisojenega glavničnega zneska, ki naj bi bil določen ob upoštevanju cen ob sojenju namesto v času gradnje, in v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ker naj bi bil toženec v zamudi šele od odločitve sodišča prve stopnje. Oba sta neutemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila podlaga za ugodilno sodbo neosporavana ugotovitev izvedenca gradbene stroke o vrednosti prizidka v letu 1993(1) in ne v času sojenja; tak pristop ni bil v toženčevo škodo. O pričetku teka zakonskih zamudnih obresti je bilo odločeno na podlagi določbe 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tej določbi je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od vložitve zahtevka. Namen zakonske rešitve je preprečiti nepošteno ravnanje v obligacijskih razmerjih; kadar je pridobitelj nepošten, je dolžan prikrajšanemu plačati nadomestilo za uporabo njegovega denarja tudi za čas, ko je pravna podlaga za uporabo (še) obstajala, če je pošten, pa izgubo zaradi nemožnosti uporabe denarja nosi prikrajšani.(2) Ker toženec ni niti trdil, da bi bila tožnika nepoštena, je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti (le) od vložitve zahtevka skladna z določbo 214. člena ZOR. Uporabi le-te revizija ne nasprotuje.

9. Neutemeljena je tudi revizijska teza o materialnopravni zmotnosti obsodilne odločitve, ker naj bi bila v nasprotju s pogodbenim dogovorom, da tožnika nimata do toženca nobenega zahtevka, če bi prišlo do prenehanja pogodbenega razmerja po njuni krivdi.

10. Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo: vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke. Sodišče mora v primeru, če določenega dejstva ne zatrjuje in dokaže nobena od pravdnih strank, v skladu z razpravnim načelom šteti, da to ne obstaja. Ugotovitve, da bi se tožnika odpovedala povračilnemu zahtevku za primer prenehanja pogodbenega razmerja pred potekom dogovorjene dobe najema iz krivdnih razlogov na njuni strani, sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta (tožnik v pritožbi ni uveljavljal, da je v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno). Zato se revizijskemu sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tak dogovor sploh dopusten.(3)

11. Ostale revizijske navedbe (pretežno se nanašajo na obseg vlaganj tožnikov v gradnjo prizidka in v opremo lokala) predstavljajo kritiko dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temeljita njegova in drugostopenjska sodba. Ta je po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP izključena, zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej stran 11 sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 165/2010. Op. št. (3): Sodišče prve stopnje prav zaradi stališča, da tak dogovor ni dopusten, ni ugotavljalo, ali je bil sploh sklenjen.