Up-183/00

29.11.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopajo C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z. na seji senata dne 29. novembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 379/00 z dne 8. 3. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Črnomlju št. I R 20/99-12 z dne 24. 1. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je pritožnikoma prepovedalo razpolaganje z določenimi nepremičninami. Ugovor pritožnikov zoper začasno odredbo je z novim sklepom zavrnilo sodišče prve stopnje. Pritožbo je višje sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločiti o ugovoru pritožnikov, pač pa bi moralo, če je menilo, da ugovor ni utemeljen, zadevo predati sodišču druge stopnje, da bi o ugovoru odločilo kot o pritožbi.

Tako naj bi izhajalo iz novega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - ZIZ). Menita, da sklicevanje sodišča na "nesporno sodno prakso" ni dopustno, saj so sodišča vezana na zakon in Ustavo, sodna praksa pa ni formalni pravni vir, če ni objavljena, pa je stranke tudi ne morejo poznati.

Sodna praksa naj glede obravnavanega vprašanja tudi ne bi bila enotna. Navajata, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo odločilo o ugovoru, kršilo pravila postopka in materialno pravo. Šlo naj bi za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

Pritožnika v ustavni pritožbi izdani začasni odredbi ne oporekata po vsebini, pač pa se jima zdi sporno le ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na podlagi ugovora pritožnikov zoper sklep o začasni odredbi ta ugovor z novim sklepom zavrnilo, ne pa, ker ga je štelo za neutemeljenega, zgolj poslalo višjemu sodišču, da bi o njem odločilo kot o pritožbi. V tem ravnanju pa ni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin; mogoče je celo ugotoviti, da ravnanje sodišča za pritožnike ni imelo nobenih negativnih posledic. Z navedenim ravnanjem pritožnikoma ni bila odvzeta možnost dostopa do instančnega sodišča - ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor, sta pritožnika imela možnost (in sta jo tudi izkoristila), da novi sklep sodišča prve stopnje izpodbijata s pritožbo. Neutemeljen je zato očitek, da naj bi sodišče kršilo pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Za pritožnika je pravno stališče sodišča glede ravnanja z ugovorom celo ugodnejše, saj jima je bilo zagotovljeno, da se je s tem, ko je že sodišče prve stopnje o njunem ugovoru odločilo z obrazloženim sklepom, polna kontradiktornost postopka vzpostavila že pri sojenju na prvi stopnji. Ker sta o predlogu pritožnikov za izdajo začasne odredbe tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje, vsebinsko odločili, očitno tudi ne more iti za kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

4.Glede na druge navedbe pritožnikov, ki v ustavni pritožbi zatrjujejo kršitve procesnega in materialnega prava, je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca, ki bi same po sebi presojala kršitve materialnega in procesnega prava v izpodbijanih sodnih odločbah. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Prav tako tudi argument pritožnikov, da sodna praksa v Sloveniji glede obravnavanega vprašanja ni enotna, ne utemeljuje sklepa, da naj bi šlo za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Ni pristojnost Ustavnega sodišča, da skrbi za poenotenje sodne prakse. Le v obratnem primeru; namreč če bi sodišče v zadevi pritožnikov samovoljno in arbitrarno odstopilo od enotne sodne prakse, bi to lahko utemeljilo sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnikov, da se je sodišče pri obrazložitvi svojega sklepa sklicevalo na "nesporno sodno prakso". Ustavna določba o vezanosti sodnika na ustavo in zakon (125. člen Ustave) sodniku ne preprečuje, da bi zakonske norme razlagal tudi s pomočjo stališč, kakršna so se oblikovala npr. v teoriji ali sodni praksi.

7.Ker v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude