Jedro

S tem ko sodišče v zapisniku z glavne obravnave v krivdoreku ni navedlo celotnega opisa kaznivega dejanja, temveč se je sklicevalo na obtožbo državnega tožilca in spremembo obtožbe na glavni obravnavi ter na lastno spremembo pri opisu kaznivega dejanja, je storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 360. člena ZKP.

Ker je dejanje obdolženega A. v pravnomočni sodbi zoper M. v opisu kaznivega dejanja navedeno le v objektivnem pogledu brez morebitnega subjektivnega dela (krivde), to pomeni, da A. še ni obsojen.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.A.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 350.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni M.A.Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje orožja ali razstrelilnih snovi po 1. in 2. odstavku 310. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Določena mu je bila kazen dveh let in šestih mesecev zapora, po 1. odstavku 53. člena KZ pa mu je bila preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.10.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.5.2003, s katero mu je bila določena kazen enega leta zapora in preizkusna doba dveh let in desetih mesecev, nakar mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen treh let in štirih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom ob reševanju pritožb obsojenca, njegove zagovornice in okrožnega državnega tožilca po uradni dolžnosti spremenilo izrek sodbe, ohranilo pa enako pravno opredelitev po 1. in 2. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ. Pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrožnega državnega tožilca je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 3. odstavku 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je pritožbi obsojenega M.A.Ž. zavrglo kot prepozni.

Obsojenčeva zagovornica je dne 29.9.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom, po 4. odstavku 423. člena ZKP pa naj bi Vrhovno sodišče izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekinilo. V zahtevi je uveljavila kot bistveno kršitev določb ZKP razglasitev sodbe dne 8.4.2004, ki je bila v nasprotju z določbo 1. odstavka 359. člena ZKP. Po trditvi zagovornice je kršena tudi določba 364. člena ZKP, ker se pisno izdelana sodba ne ujema s sodbo, kot je bila razglašena. Pri odločanju v kazenskem postopku je sodeloval sodnik porotnik V.T., ki bi moral biti po mnenju zagovornice iz sojenja izločen. Sodišče druge stopnje se je samo sklicevalo na zaključke sodišča prve stopnje, kar po mnenju zagovornice pomeni neobrazložitev sodne odločbe. Poleg tega naj bi prišlo tudi do prekoračitve obtožbe, ker je v opisu dejanja naveden kot sostorilec tudi A.S.Ž., za katerega bi morala veljati presumpcija nedolžnosti. S tem naj bi sodišče tudi kršilo pravico do obrambe, ker bi moral biti obsojenec soočen z zatrjevanim sostorilcem. Prišlo naj bi tudi do zlorab v predkazenskem postopku s strani tožilstva ter naj bi bili rezultati posebnih ukrepov zlorabljeni tako, da jih nikoli ni videlo sodišče. V razglašeni sodbi tudi ni zadovoljive časovne in krajevne opredelitve dejanja, po mnenju zagovornice pa tudi ni nobenega dokaza, da je bil obsojenec resnično aretiran kje v bližini najdenega orožja. Sodišče bi zlasti glede na 17. člen ZKP moralo preveriti pristnost podpisov P. in M. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenčeva zagovornica vložila dne 3.11.2004, pa je uveljavila, da je bil po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti z nepravnomočno prvostopenjsko sodbo končan kazenski postopek proti A.S.Ž.. V tem postopku naj bi tajni policijski delavec izpovedoval drugače, kot v sojenju proti obsojencu. Po mnenju zagovornice je "že z vidika pravne higiene nevzdržno", da bi bila brata Ž. spoznana za kriva enega kaznivega dejanja kar po dveh sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 10.2.2005 predlagal zavrnitev zahteve, ker gre v zahtevi za ponavljanje pritožbenih navedb, uveljavljane kršitve zakona pa niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 8.4.2004 pri izrekanju sodbe ravnalo nepravilno, ko v zapisniku z glavne obravnave v krivdoreku ni navedlo celotnega opisa kaznivega dejanja, temveč se je sklicevalo na obtožbo državnega tožilca in spremembo obtožbe na glavni obravnavi ter na lastno spremembo pri opisu kaznivega dejanja. V 2. odstavku 360. člena ZKP je določeno, da predsednik senata prebere javno v navzočnosti strank in njihovih zagovornikov izrek sodbe. To pomeni, da javno prebere celoten izrek sodbe iz zapisnika o glavni obravnavi, ki se po zakonu šteje za izvirnik sodbe (člen 365/1 ZKP). Iz zapisnika z omenjene glavne obravnave je opis dejanja, ki je bil potem povzet v izrek prvostopenjske sodbe, popolnoma določen, kljub temu pa je sodišče zagrešilo relativno kršitev ZKP iz 2. odstavka 360. člena ZKP, ki pa ni vplivala na zakonitost sodbe in na pravice obrambe. Obtožba Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve Vrhovnega državnega tožilstva z dne 14.11.2003 je bila tako obsojencu kot njegovima zagovornikoma poznana. Po končanem dokaznem postopku je državni tožilec obtožbo modificiral in spremembo obrazložil, tako da bi obramba lahko ugovarjala posameznim spremembam, vendar tega v zaključnih besedah strank ni napravila. Vse spremembe obtožbe s strani državnega tožilca so bile natančno vnešene v opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, prav tako pa tudi spremembe, ki jih je opravilo samo sodišče in so navedene v zapisniku z glavne obravnave. Modifikacije, ki so bile opravljene v zadnjem odstavku v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, pa so naknadno postale irelevantne, saj je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ta del besedila črtalo. Tako se pokaže, da sodišče z neustrezno razglasitvijo krivdoreka na glavni obravnavi, kot je zabeležen v zapisniku z glavne obravnave, ni storilo kršitve kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Velja pa k temu poudariti, da morajo predsedniki senata oziroma sodniki posamezniki ob razglasitvi sodbe ustno in v zapisniku z glavne obravnave navesti celotno besedilo opisa kaznivega dejanja, ki se pri krivdoreku nanaša na obdolženca.

Glede sodelovanja sodnika porotnika V.T. sodišče ni napravilo nobene kršitve, ko je dvakrat zavrnilo predlog obsojenčeve zagovornice za njegovo izločitev. Obstajal ni namreč noben razlog iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, glede okoliščin o dvomu v nepristranskost sodnika porotnika (6. točka 39. člena ZKP) pa je podpredsednik sodišča odločil v skladu z zakonom.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi le na splošno uveljavlja zlorabe v predkazenskem postopku s strani tožilstva, pri čemer sta tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje v obrazložitvah izpodbijanih odločb ugotovili, da je sicer prišlo pri ravnanju državnega tožilstva do neskladja z 2. odstavkom 153. člena ZKP, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pri tem je treba opozoriti, da določba 2. odstavka 153. člena ZKP določa obveznost državnega tožilca, da celotno gradivo, zbrano z ukrepi, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, preda preiskovalnemu sodniku, ki preizkusi, če so bili ukrepi izvajani na način, kot so bili odobreni. Namen takšne zakonske ureditve je le v tem, da se lahko nezakonito pridobljeno dokazno gradivo izloči takoj, še pred uvedbo kazenskega postopka. Ker v obravnavani zadevi preiskovalni sodnik tega gradiva ni prejel, je torej lahko sodišče v nadaljnjem postopku opravilo takšno funkcijo ter bi nezakonito zbrano dokazno gradivo lahko izločilo, če bi do takšne ugotovitve prišlo. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi ne pojasnjuje, kaj bi moralo sodišče iz gradiva v predkazenskem postopku izločiti. V tej zvezi je tudi povsem neutemeljena trditev obsojenčeve zagovornice glede pristnosti podpisov P. in M., za katere zatrjuje, da so ponarejeni, čeprav sodišči prve in druge stopnje nista imeli takšnih pomislekov.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornici, da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena. V razlogih sodbe najdemo odgovor na vse pritožbene navedbe, sodišče druge stopnje pa ni v ničemer kršilo zakona, ko se je v posameznih delih obrazložitve sklicevalo tudi na ugotovitve sodišča prve stopnje.

Brez pravne podlage je tudi uveljavljena kršitev, da je kazenski postopek tekel le zoper obsojenca, medtem ko je sostorilec, njegov brat A.S.Ž. po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti sojen posebej. Po 5. v zvezi s 3. odstavkom 32. člena ZKP se v primerih sostorilstva sicer praviloma izvede enoten postopek in se izda ena sama sodba (tako imenovana objektivna koneksiteta), vendar sodišče glede na določbo 1. odstavka 33. člena ZKP lahko postopek zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Takšna dejanska in pravna situacija je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj obdolženi A.S.Ž. v času sojenja obsojenemu M.A.Ž. ni bil dosegljiv našim organom. Sodišče torej ni v ničemer kršilo postopka, obdolženi A.S.Ž. pa s pravnomočno sodbo zoper M.A.Ž. še ni obsojen, saj je njegovo dejanje v opisu kaznivega dejanja navedeno le v objektivnem pogledu brez morebitnega subjektivnega dela (krivde). Obsojenčeva zagovornica pa v tem postopku in v postopku za varstvo zakonitosti ne zagovarja obdolženega A.S.Ž., zato v tem primeru ni pooblaščena za uveljavljanje presumpcije nedolžnosti za obsojenčevega brata, saj bo zoper njega v posebej vodenem postopku to načelo moralo biti spoštovano.

V okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenčeva zagovornica uveljavljala tudi nekatera vprašanja, ki pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot na primer pomanjkanja dokazov, kje je bil obsojenec resnično aretiran in podobno. Vsa ta vprašanja se v postopku za varstvo zakonitosti ne morejo obravnavati, ker določba 2. odstavka 420. člena ZKP ne omogoča uveljavitve zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona, ki bi predstavljale kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP, niso podane, poleg tega pa je zagovornica uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

V skladu s takšno odločitvijo tudi ni prišla v poštev prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe, predvidene v 4. odstavku 423. člena ZKP.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter zamotanost zadeve.