Jedro

Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15.0ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa toženke z dne 12.07.02023 in 11.010.02023. Toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od marca 2018 do decembra 2022 plača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v mesečnih zneskih in z obrestmi, ki so razvidni iz izreka sodbe. Plačati mu mora 1.672,46 EUR stroškov postopka. V presežku, ki se nanaša na del vtoževanih obresti, je zahtevek zavrnilo.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev le pavšalna, saj ne vsebuje razlogov o pričakovanih rezultatih dela tožnika in njihovem preseganju. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja. Tožbeni zahtevek bi moralo zavrniti že na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnik ni pojasnil, kakšen je bil pričakovani obseg dela in kako ga je presegel. Dokazna presoja, da je presegel pričakovane rezultate dela, je neprepričljiva in pomeni kršitev 8. člena ZPP. Za vsak mesec to preseganje ni bilo dokazano. Izpovedi A.A., B.B. in C.C. je sodišče ocenilo nepravilno. Plačilo iz 22.e člena ZSPJS se je toženkinim zaposlenim izplačevalo v različnih višinah (4, 5 ali 6 %, kak mesec pa tudi ne). Zaradi napačne dokazne ocene sodišče ni štelo za relevantnega seznama tožnikovih odsotnosti. Ni dokazal, da so za izplačilo iz 22.e člena ZSPJS v vtoževanem obdobju obstajala sredstva. Za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju je že prejel plačilo. Ni res, da plačilo dodatka iz 22.a člena ZSPJS predpostavlja avtomatično izplačilo dela plače za delovno uspešnost po 22.e členu ZSPJS. Za 15. dan v mesecu bi sodišče moralo obrestni zahtevek zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil za polni delovni čas zaposlen na delovnem mestu načelnik policijske postaje D., v Policijski upravi E. Predmet spora je plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od marca 2018 do decembra 2022 (prva odstavka 22.d člena in 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS). Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev v izpodbijanem, tj. ugodilnem in stroškovnem delu. Teh razlogov ne ponavlja.

6.Pritožba navaja, da je prvostopenjska odločitev le pavšalna, ker ne vsebuje razlogov o pričakovanih rezultatih tožnika in njihovem preseganju. S tem neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve pojasnilo, kaj je predstavljalo pričakovane rezultate dela tožnika. Od 10. točke dalje je obširno obrazložilo, s katerimi nalogami, ki jih je opravljal kontinuirano tekom vtoževanega obdobja, je presegel pričakovane rezultate dela, kar utemeljuje priznanje pravice do plačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela (v višini 6 % osnovne plače). Ugodilni del sodbe je utemeljilo z ustreznimi in jasnimi odločilnimi razlogi, zato ga je mogoče preizkusiti.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Obstoja teh okoliščin pritožba niti ne zatrjuje niti jih ni ugotovilo pritožbeno sodišče.

8.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek že na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, ker tožnik ni pojasnil, kakšen je bil pričakovani obseg dela in kako ga je presegel (katere naloge, kdaj in v kakšnem obsegu je opravljal). Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je opisal tako naloge svojega delovnega mesta kot tudi naloge, ki jih je poleg teh moral prevzeti tekom siceršnjega rednega delovnega časa zaradi nezasedenosti delovnega mesta pomočnik komandirja. Naloge je tudi ustrezno časovno konkretiziral (zlasti prva pripravljalna vloga). Prav tako ne drži, da ni navedel konkretnih dokazov, saj je predlagal zaslišanje sebe in C.C. ter predložil listinska dokazila. Glede na navedeno pritožba nepravilno navaja, da je sodišče prve stopnje prevalilo dokazno breme na toženko (ki je v okviru svojega procesnega upravičenja navajala dejstva in dokaze, s katerimi je izpodbijala navedbe in dokaze tožnika; 212. člen ZPP).

9.Pritožba zatrjuje, da je dokazna presoja neprepričljiva; uveljavlja kršitev 8. člena ZPP in navaja, da lahko preraste v kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navedba je neutemeljena. Prvostopenjska dokazna ocena ključnih dejstev je celovita, podprta z izvedenimi dokazi in ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ugotovljena dejstva prepričljivo utemeljujejo zaključek, da tožniku pripada plačilo iz 22.e člena ZSPJS.

10.Izmed prvostopenjskih razlogov o preseganju pričakovanih rezultatov dela pritožbeno sodišče izpostavlja najbolj ključna. Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15.0ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje, da to ni dokazano za vsak mesec. Iz prvostopenjskih dejstev je namreč razvidno, da je bilo opravljanje dela v obsegu preko pričakovanih rezultatov dela stalnica in se je raztezalo preko celotnega vtoževanega obdobja (noben mesec ni bil izvzet).

11.Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pojasnila A.A. (direktor Policijske uprave E. do aprila 2022), da je delo tožnika potekalo normalno, brez posebnih obremenitev in da je zasedba delovnih mest na policijski postaji D. zadostovala za učinkovito vodenje enote. Pritožbeno sklicevanje na posamezne dele izpovedi priče ne vpliva na drugačno presojo spora. A.A. je namreč poudaril, da je zaradi usmeritve Generalne policijske uprave veljalo načelo, da osebam, ki dobivajo položajni dodatek (tudi tožnik ga je), ne pripada še plačilo iz 22.e člena ZSPJS. Tudi v okviru odgovora na vprašanje, ali je sploh preverjal obseg dela tožnika, je poudaril upoštevanje omenjene načelne usmeritve, za katero pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bila skladna z ZSPJS. Glede na navedeno s presojo celovite izpovedi te priče ni mogoče prepričljivo ovreči prvostopenjske dokazne ocene.

12.Glede presoje izpovedi priče B.B. pritožba navaja, da je bil le od 1.05.02022 dalje tožnikov nadrejeni (tj. direktor Policijske uprave E.), zaradi česar za obdobje do nastopa te funkcije ne more ocenjevati obsega tožnikovega dela, prav tako pa ni pojasnil, zakaj ni že od 1. 5. 2022 dalje priznal tožniku dela plače iz naslova povečanega obsega dela, če je menil, da je bil do njega upravičen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi izpoved te priče v ključnem delu sodišče prve stopnje ocenilo pravilno. Kot je obrazložilo, je B.B. maja 2022 prevzel zatečeno stanje, ki ga je, kot je pojasnil, uspel nasloviti šele v začetku leta 2023, in v okvir katerega je spadala tudi ugotovitev, da se je delovni proces na policijski postaji D. odvijal le ob zasedbi enega delovnega mesta pomočnik. Temu je sledila sklenitev dogovora s tožnikom o opravljanju povečanega obsega dela, ki ga je bilo seveda mogoče formalnopravno skleniti le za naprej (od januarja 2023 dalje).

13.Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da C.C. ni delal s tožnikom, zaradi česar ne more izpovedati o obsegu tožnikovega dela. Iz izpovedi C.C. resda izhaja, da ni delal na isti policijski postaji kot tožnik, a je obenem pojasnil, da mu je obseg tožnikovega dela znan. Skupaj sta se udeleževala kolegijev, na katerih je tožnik vedno opozarjal na nevzdržen obseg dela in zahteval dodelitev še enega pomočnika. Tudi izpoved te priče zato potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.

14.Ker je tožnik za priznanje pravice do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za vtoževano obdobje moral sprožiti sodni spor, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da se sicer ta del plače izplačuje mesečno v takšni višini, kot jo določi predstojnik.

15.Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izhajalo iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadaljnji), na podlagi katerega del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela znaša največ 20 % osnovne plače. Ker je ugotovilo, da je bil tožniku od januarja 2023 dalje dodatek za povečan obseg dela izplačan pretežno v mesečni višini 6 %, in upoštevaje ugotovitev, da je bila njegova delovna obremenitev v vtoževanem obdobju enaka kot po 1.01.02023, mu je tudi za vtoževano obdobje prisodilo dodatek v tej višini. Ti razlogi predstavljajo razumno utemeljitev višine prisojene terjatve, zato je zmotno pritožbeno sklicevanje, da se je omenjeni del plače toženkinim zaposlenim izplačeval v različnih višinah (4, 5 ali 6 %, kak mesec pa tudi ne). Na drugačno odmero dodatka ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje, da tožnik v mesecu decembru 2023 sploh ni prejel dodatka, v mesecih julij 2023, oktober 2023 in november 2023 pa le v višini 4 %. Toženka je ta dokazila in nanje navezane trditve podala šele v pritožbi. Pri tem se je sklicevala, da segajo izven vtoževanega obdobja, s čimer pa ne more utemeljiti dopustnosti pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zadnji narok je sodišče prve stopnje opravilo 4. 12. 2025, ko so te listine že obstajale in bi jih toženka zato lahko predložila in podala trditve že tedaj.

16.Presoji o višini prisojenih terjatev pritožba neutemeljeno oporeka s sklicevanjem na Sporazum med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 41/2012 in 80/2012). Ta plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v primerih, ki jih izrecno ureja, določa v višini od 4 % do 6 % osnovne plače zaposlenega. Tudi z zneskom, prisojenim v obravnavanem sporu, navedeni odstotek ni presežen.

1.Po pritožbenem zatrjevanju sodišče prve stopnje zaradi napačne dokazne ocene seznama odsotnosti ni štelo za relevantnega, pa bi ga moralo, saj tožnik za dneve odsotnosti z dela ni upravičen do dodatka. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Iz prvostopenjske obrazložitve izhaja, da sodišče seznama tožnikovih odsotnosti ni upoštevalo zato, ker toženka trditev glede teh odsotnosti ni podala. Takšno postopanje sodišča ni povezano z vprašanjem (ne)pravilne dokazne ocene, kot to zmotno meni pritožba, temveč z vprašanjem trditvenega in dokaznega bremena. Razen opredelitve vrste odsotnosti (dopust, bolniški stalež itd.) in navedbe, da tožnik v zahtevku odsotnosti ni upošteval, toženka v okviru ugovarjanja višini zahtevka ni konkretizirano navedla ničesar drugega; predložila je le seznam odsotnosti in navedla, naj se šteje za del trditvene podlage. Pritožbeno sodišče soglaša, da na ta način ni podala ustrezne trditvene podlage za dokazno upoštevanje listine. V listini je za vsakokratno odsotnost navedeno njeno trajanje (število dni), datumska opredelitev in vrsta odsotnosti. Teh dejstev toženka ni umestila v trditve, čeprav bi jih z namenom podaje določljivega ugovora višini zahtevka morala. V trditvah je le posplošeno zahtevala upoštevanje "tožnikove odsotnosti v posameznih mesecih", ni pa konkretizirala trajanja in vrste odsotnosti, ki po njenem mnenju znižujejo vtoževano terjatev za konkretne mesece, niti ni v trditvah zneskovno opredelila zahtevanega znižanja konkretnih vtoževanih mesečnih glavnic. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsa dejstva, ki so ključna za odločitev o ugovoru višini zahtevka, samo (po lastni presoji) izbirati iz predložene listine in ugotavljati, na katere posamezne vtoževane mesečne glavnice naj jih naveže. S tem bi se povsem zaobšlo načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki zahteva, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

2.Po pritožbenem očitku tožnik ni dokazal, da so v vtoževanem obdobju za plačilo iz 22.e člena ZSPJS obstajala finančna sredstva. Ta navedba ne more vplivati na drugačno presojo spora. Potem, ko je opravljeno delo, s katerim je delavec presegel pričakovane rezultate, zanj mora prejeti v zakonu predpisano plačilo, delodajalec pa se temu ne more izogniti s sklicevanjem, da za ta namen ni imel na razpolago finančnih sredstev.

3.Javnemu uslužbencu, ki prejema del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, v skladu z 2. odstavkom 2. člena Uredbe predstojnik za iste naloge ne sme odrediti dela prek polnega delovnega časa. Pritožbeno sklicevanje na to določbo ne vpliva na drugačno presojo spora. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se vtoževana terjatev nanaša na delo tožnika v rednem delovnem času, na tem (in ne na delu preko polnega delovnega časa, ki ga je opravil) pa temeljijo tudi prvostopenjski razlogi o preseganju pričakovanih rezultatov dela. Glede na navedeno ne more biti odločilnega pomena pritožbena navedba, da je tožnik za delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v vtoževanem obdobju, že prejel plačilo.

4.Pritožba izraža nestrinjanje s stališčem, da plačilo za redno delovno uspešnost (22.a člen ZSPJS) predpostavlja avtomatično izplačilo dela plače za delovno uspešnost po 22.e členu ZSPJS. Pritožbena navedba je nepomembna, saj sodišče prve stopnje navedenega stališča ni sprejelo. Pravilno je obrazložilo, da se plačilo dodatkov iz citiranih določb (ki urejata dva različna pravna instituta) medsebojno ne izključuje. Obstoj pogojev za plačilo dodatka iz 22.e člena ZSPJS je obrazložilo in ga ni prisodilo "avtomatično", kot to zmotno sklepa pritožba.

5.Po pritožbenem ugovarjanju je bila toženka dolžna izplačati plačo do 15. v mesecu za pretekli mesec, zato ne more biti v zamudi že 15. dne in je treba za ta dan obrestni zahtevek zavrniti. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku v vtoževanem obdobju plača izplačana najkasneje 14. dne v mesecu za pretekli mesec, je pravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti s 15. dnem v mesecu za pretekli mesec. Če bi namreč toženka pravilno izpolnila obveznosti iz delovnega razmerja, bi morala tožniku na dan izplačila plače (14. dan v mesecu) kot njen sestavni del izplačati tudi plačilo za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela. Zgolj v treh mesecih je tožnik prejel izplačilo plače 15. dne v mesecu za pretekli mesec, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in v teh primerih začetek teka obresti določilo s 16. dnem v mesecu za plačo preteklega meseca.

6.Neutemeljena in posplošena je pritožbena navedba, da naj bi v zadevi IPd599/2023 z dne 7. 1. 2026 sodi
61
0de prve stopnje odlo
0Dilo druga
0De. Prito
7Eba zatrjuje primerljivost sporov, ki je v ni
0Demer ne pojasni. Tudi sicer je materialnopravna presoja sporov,
0Detudi je njihov predmet isti delovnopravni institut, odvisna od vsakokratnih dejanskih okoli
0Din, ki jih ugotovi sodi
61
0De prve stopnje. Da te v obravnavani zadevi utemeljujejo izpodbijano ugodilno odlo
0Ditev, je prito
7Ebeno sodi
61
0De
7Ee obrazlo
7Eilo.

7.Ker je sodi
61
0De prve stopnje to
7Ebenemu zahtevku pravilno ugodilo, je to
7Eniku utemeljeno priznalo tudi povra
0Dilo stro
61kov postopka.

8.S prito
7Ebo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora prito
7Ebeno sodi
61
0De paziti po uradni dol
7Enosti (drugi odstavek 350.
0Dlena ZPP). Prito
7Ebo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353.
0Dlen ZPP).

9.Vsaka stranka krije sama svoje stro
61ke prito
7Ebenega postopka (prvi odstavek 165.
0Dlena ZPP). To
7Enka s prito
7Ebo ni uspela (prvi odstavek 154.
0Dlena ZPP). To
7Enikov odgovor na prito
7Ebo ni pripomogel k odlo
0Ditvi prito
7Ebenega sodi
61
0Da, zato ni bil za pravdo potreben stro
61ek (prvi odstavek 155.
0Dlena ZPP).