Jedro

Protispisnost se ne nanaša na sklepe sodišča, ampak na nasprotja med dokazom in reprodukcijo tega dokaza v sodbi v zvezi z odločilnim, pravno relevantnim dejstvom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojeno T. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter na podlagi določbe 39. člena KZ stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta. Pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. člena Ustave in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka neredko alibi za izpodbijanje sodne odločbe zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ima pa pomisleke v zvezi z dojemanjem obdolženkinega zagovora v kazenskem postopku in njenih temeljnih pravic, kot so domneva nedolžnosti in privilegij zoper samoobtožbo v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, pri čemer pa si zastavlja vprašanje, ali je mogoče takšne pomisleke upoštevati v okviru kršitve procesnega prava.

4. Zagovornik se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodbi sodišča prve stopnje očita tako imenovano protispisnost z obrazložitvijo, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni in deloma tudi protispisni, zlasti v delu, ko se sodišče sklicuje na izpovedbe prič. Sodišču druge stopnje pa očita, da v sodbi ni podalo popolne in celovite dokazne ocene, na kateri temelji krivdorek in da sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenke o dokaznih zaključkih prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih. Gre tako za pomanjkljivo dokazno oceno, brez razumnih razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je obsojenka v smislu določbe 22. člena Ustave upravičena tudi do primerno razumnega odgovora sodišča na njene relevantne ugovorne navedbe, zagovornik ocenjuje, da je podana tudi kršitev njene ustavne pravice do enakega varstva pravic v smislu primerno obrazložene sodne odločbe. V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa navaja, da sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevi po ugotavljanju materialne resnice, opredeljeni v 17. členu ZKP. Pomanjkljivo izvedeni kazenski postopek tako v fazi preiskave in sojenju na prvi stopnji v zvezi z ugotavljanjem dejstva, kdo je vozil osebni avtomobil, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, je vplival na neupravičeno obsodbo obdolženke. Zatrjevana bistvena kršitev je tako vplivala na pravilnost in zakonitost izdanih sodnih odločb. 8. Zagovornik kršitve, ki jih očita sodiščema prve in druge stopnje, različno kvalificira kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter posledično tudi kršitev 22. člena Ustave. Z navedbami v zahtevi pa zagovornik ni uspel utemeljiti kršitev procesnega zakona in kršitev določbe Ustave, ki jih zatrjuje.

9. Tako imenovana protispisnost, ki jo očita sodbi sodišča prve stopnje, je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, česar zagovornik ne zatrjuje, ampak se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Zaključkom o dejanskih in pravnih vprašanjih, napravljenih na podlagi presoje dokazov, očita protispisnost. Protispisnost pa se ne nanaša na sklepe sodišča, ampak na nasprotja med samim dokazom in reprodukcijo tega dokaza v sodbi v zvezi z odločilnim, pravno relevantnim dejstvom. Z navedbami, v katerih zagovornik poskuša prikazati, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno oziroma popolno ugotovljena, kamor sodi tudi trditev, da sodišče ni zadostilo zahtevi po ugotavljanju materialne resnice, opredeljeni v 17. členu ZKP (v smeri razčiščevanja dejanskega stanja, kdo je vozil osebni avto, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala izvedbe dokazov). Zagovornik ne pojasni, katero izmed določil procesnega zakona, ki predstavlja izvedbo načela iskanja materialne resnice, ni bilo pravilno uporabljeno, oziroma je bilo uporabljeno tako, da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Le z zatrjevanjem, da je sodišče prekršilo določbo 17. člena ZKP, ne da bi navajal drugo procesno določbo, ki jo je sodišče kršilo, ne utemeljuje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo poskuša uveljaviti. Če bi obveljalo, da je s sklicevanjem na kršitev določbe, ki določa eno od načel kazenskega postopka, mogoče uveljaviti procesne kršitve, bi to pomenilo, da bi vložniki zahtev v vseh primerih, ko ne bi sprejemali v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavljali z zatrjevanjem kršitve določbe 17. člena ZKP (sodba I Ips 234/2007).

10. Bistvo zagovornikovega očitka sodišču druge stopnje je, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, da pritožbenih navedb ni presodilo ter do njih ni zavzelo stališča, ali pa, da je pritožbene navedbe zmotno presodilo in da ni podalo relevantnih odgovorov na ugovore, ki jih je zagovornik izpostavil v pritožbi. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik v zahtevi sicer zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz njegovih navedb izhaja predvsem, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Tako po ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-266/04) in praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 225/2006) je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ter je o njih dolžno zavzeti stališče. Standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik pa z navedbami, s katerimi izraža predvsem nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje o pritožbenih navedbah in ko polemizira s presojo dokazov, to je presojo izpovedb prič B. B., K. B., R. K. in B. K. (ne pa F. F. in B. L. kot zmotno v zahtevi navaja zagovornik), kateri je pritrdilo sodišče druge stopnje v svoji argumentaciji na strani 3 sodbe, pri presoji pritožbenih navedb v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne utemeljuje kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, saj podaja lastno presojo v pravnomočni sodbi ugotovljenih dejstev in izraža nestrinjanje s presojo pritožbenih navedb, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje. Tako uveljavlja, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja tudi za navedbe, v katerih zagovornik ocenjuje dokazno vrednost zapisnika o ogledu kraja dejanja in drugih dejanj v predkazenskem postopku (npr. odvzem telesnih tekočin), na katerih tudi temelji dokazna ocena. S posplošenimi navedbami, da sodba sodišča druge stopnje nima popolne in celovite ocene dokazov, na katerih temelji krivdorek, in da ne odgovarja na pritožbene ugovore (sodišče druge stopnje je navedlo, da v celoti sprejema in povzema dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne ter se v nadaljevanju na straneh 2 in 3 tudi opredeli do pritožbenih navedb v skladu s kriteriji, ki so bili predstavljeni v tej sodbi), ostaja na ravni nestrinjanja s sprejeto oceno dokazov. Zagovornik še zatrjuje, da gre za pomanjkljivo dokazno oceno brez razumnih razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer tudi utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik pa ne pojasni, o katerem odločilnem dejstvu naj bi bila presoja v sodbi sodišča prve stopnje pomanjkljiva, oziroma o katerem odločilnem dejstvu ni bilo zavzeto v sodbi sodišča prve stopnje stališče ter do katerega bistvenega znaka kaznivega dejanja tudi sodišče druge stopnje v sodbi ni zavzelo stališča, tako da Vrhovno sodišče zatrjevanja bistvene kršitve ni moglo preizkusiti, saj navedbe niso konkretizirane. Po navedenem zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je bil s pravnomočno sodbo v obsojenkino škodo kršen 22. člen Ustave, iz katerega med drugim izhaja obveznost, da sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži, oziroma da pritožbeno sodišče odgovori na relevantne pritožbene navedbe.

11. Tudi z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik podaja svojo interpretacijo razlogov drugostopenjskega sodišča z navedbo „da je obdolženka s svojim načinom obrambe (zagovor z molkom) sopovzročila obsodilno sodbo“, stališčem, da takšni razlogi po mnenju obsojenke predstavljajo nerazumevanje načela nedolžnosti iz 3. člena ZKP ter načela oficialnosti v zvezi z dolžnostjo iskanja materialne resnice in načela kontradiktornosti (17. in 16. člen ZKP) ter s ponavljanjem navedb iz zaključne besede ter pritožbe, s katerimi je zagovornik izpodbijal presojo prvostopenjskega sodišča, da je avto vozila obsojenka, ne more uspeti. Zagovornik izraža predvsem nestrinjanje z oceno drugostopenjskega sodišča, da so zaključki, da je bila obsojenka voznica osebnega avtomobila, pravilni, ter da so pritožbene navedbe v smeri, da bi lahko osebni avto upravljala obsojenkina sestra, neutemeljene. Zagovornik tudi konkretno ne pojasni, kako naj bi nerazumevanje določb 3., 16. in 17. člena ZKP, ki ga očita pritožbenemu sodišču, vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Kot je bilo že pojasnjeno, Vrhovno sodišče lahko preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, kar pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti namreč strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima tako odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da lahko sodišče preizkusi utemeljenost zahteve (sodba I Ips 45/2009). Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno v zvezi s presojo zatrjevane kršitve 17. člena ZKP, so določbe ZKP, torej tiste, ki predstavljajo načela, udejanjane v številnih izvedbenih določbah ZKP. Te določbe je tako potrebno povezovati z drugimi določbami ZKP, ki pa jih vložnik ne konkretizira, torej s tistimi določbami, katerih kršitve vplivajo na zakonitost sodbe. Tudi v tem delu zahteve vložnik ne utemelji vpliva zatrjevanih kršitev procesnih določb na zakonitost sodbe, ampak le ocenjuje obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje kot neprimerno. Iz navedb smiselno izhaja, da izpostavlja obsojenkino pravico do molka kot element ustavne pravice iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti) ter pravice iz četrte alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku, privilegij zoper samoobtožbo). V postopku je bila na podlagi presoje izvedenih dokazov in njihove ocene v pravnomočni sodbi ugotovljena obsojenkina krivda ter odločilna dejstva, pomembna za sklep, da je obsojenka uresničila znake kaznivega dejanja, ki ji ga je očitala obtožba. Obsojenkina pravica do molka ni bila z ravnanjem sodišča v ničemer okrnjena. Obsojenka se ni zagovarjala in se je branila z molkom ter ni izpovedovala v tem kazenskem postopku. Dejstva in okoliščine, pomembne za izrek obsodilne sodbe, so bile presojane na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov. Vložnik zahteve pa tudi ne zatrjuje, da je bila v postopku kršena obsojenkina pravica, da ne izpoveduje zoper sebe oziroma pravica do molka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik ni uspel utemeljiti kršitev, ki jih nakazuje.

12. Z zagovornikom se tudi ni mogoče strinjati, da je bila z obrazložitvijo odločitve drugostopenjskega sodišča, da obsojenki izreče stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave ter da je sodišče obenem tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi o nevarnosti obdolženke kot udeleženke v prometu nerazumni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. S tem pa naj bi pritožbeno sodišče obsojenko tudi v tem delu prikrajšalo za primerno obrazloženo sodno odločbo. Tudi ta del zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje s presojo pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe državne tožilke v zvezi s kazensko sankcijo. Zagovornik z navedbami v zahtevi smiselno uveljavlja tako imenovano protispisnost. Kdaj je protispisnost podana, je bilo v tej odločbi že odgovorjeno. Zato zagovornik z nestrinjanjem z razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, da je pritožba okrožne državne tožilke v zvezi s kazensko sankcijo, to je stransko kaznijo, utemeljena, ne morejo biti uspešni. Tudi v tem delu zahteve zagovornik izraža predvsem nestrinjanje s presojo utemeljenosti pritožbe državne tožilke in razlogi drugostopenjskega sodišča o stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila, torej izraža nestrinjanje o dejstvih, na podlagi katerih temelji sprejeta odločitev v sodbi sodišča druge stopnje, kar pomeni nedovoljeni razlog za uveljavljanje zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je jasno utemeljilo svojo odločitev na podlagi presoje vožnje obsojenke, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter teže ugotovljene kršitve cestnoprometnih predpisov, zato se tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da sodišče ni zadostilo obveznosti, da svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži in s tem kršilo 22. člen Ustave. Nestrinjanje z odločitvijo pa ne predstavlja relevantnega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.