Jedro

Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da znesek dosojene odškodnine: „13.974,04 EUR“ pravilno glasi: „13.543,00 EUR“, znesek pravdnih stroškov: „1.823,60 EUR“, pa pravilno glasi: „1.561,00 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 13.964,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 naprej ter plačilo pravdnih stroškov v višini 1.823,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloga iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Sodbo izpodbija nad zneskom 5.541,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 in predlaga ustrezno spremembo odločitve o glavni stvari in stroških. Navaja, da je odločitev o višini nepremoženjske škode napačna. Upoštevan je bil napačen in nevaloriziran znesek že plačane odškodnine (9.293,46 EUR) namesto pravilnega 9.500,00 EUR v revalorizirani vrednosti 9.557,00 EUR. Previsoko je odmerjena skupna višina nepremoženjske škode (23.000,00 EUR). Zadoščalo bi 15.000,00 EUR. V podobnih primerih sodišče prisodi odškodnino v višini sedem do devet plač (VSL II Cp 1397/2014, II Ips 593/2015, II Ips 575/2002). Odškodnina je pretirana tudi po posameznih vrstah škode. Namesto 10.000,00 EUR bi za telesne bolečine zadoščalo 5.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR (dosojeno 3.000,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 9.000,00 EUR, namesto dosojenih 10.000,00 EUR. Neutemeljeno je priznana premoženjska škoda za 67,50 EUR in 200,00 EUR za prevoze. Tožena stranka je pred pravdo plačala in v odgovoru na tožbo specificirala plačano premoženjsko škodo. Zato naj se od dosojenih 267,00 EUR odšteje izplačani znesek v valorizirani vrednosti 168,51 EUR. Pri zamudnih obrestih bi bilo treba po 20.a členu ZOZP(2) upoštevati trimesečni rok za rešitev zadeve oziroma datum 1. 4. 2014. Zamuda ni nastala s prejemom odškodninskega zahtevka. Pri stroških je sodišče nepravilno ugotavljalo uspeh po temelju (100 %) in višini (74,35 %), ker je bil temelj nesporen. Stroški naj se odmerijo le glede na uspeh v pravdi po višini odškodnine.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je kot voznica utrpela v prometni nesreči 5.10. 2012, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka pasivni legitimaciji in odgovornosti svojega zavarovanca ni nasprotovala. Sporna je bila le višina tožbenega zahtevka in vprašanje, ali so vse poškodbe in posledice, ki jih je zatrjevala tožnica, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Vzročno zvezo je sodišče ugotovilo za izvedencem medicinske stroke. Za pritožbo ni več sporno, da je ob nezgodi 39-letna profesorica športne vzgoje utrpela: zlom telesa 12. prsnega vretenca, zvin vratne hrbtenice z lomom osi C6 do 7, levostransko naglušnost srednje stopnje, izbočenje medvretenčnih plošč C4 do 5 in C5 do 6 ter topo poškodbo desne rame, in da so vse navedene poškodbe ter ugotovljene posledice v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

6. Tožena stranka graja dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo kot previsoko v celoti in za posamezne vrste škode. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Sodišče je pri njej vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ(3) Odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah je mogoče dosoditi, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo), da se mu z denarno odškodnino prisodi pravično zadoščenje za njegovo trpljenje. Hkrati je treba upoštevati objektivno merilo. Oškodovančevo škodo je treba primerjati in jo umestiti v družbene okvire oziroma med primerljive škode drugih oškodovancev.

7. Pritožba niti ne graja dejanskih ugotovitev sodišča o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno pa meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati tistih navedb tožnice, ki jih izvedenec ni izrecno navedel (o nevšečnostih med zdravljenjem zaradi izgube menstruacije, zaskrbljenosti zaradi začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti v času zdravljenja). Izvedenec je tožničino začasno nezmožnost za delo ter odvisnost od tuje pomoči (celo pri lastni oskrbi, skrbi za higieno in opravljanje fizioloških potreb) objektiviziral. Sodišče jo je na tej podlagi ugotovilo in opisalo v razlogih sodbe na strani 8. Ni treba, da izvedenec navede prav vsako opravilo, ki ga tožnica med zdravljenjem ne zmore. V obravnavanem primeru je tožnica prepričljivo opisala, kaj vse jo je kot prej izrazito fizično aktivno, razgibano in k športnemu načinu življenja nagnjeno osebo, motilo in skrbelo v času zdravljenja. Zato ji je sodišče upravičeno verjelo, da je bilo zanjo zelo moteča in skrb vzbujajoča ugotovljena in z izvedencem potrjena omejena sposobnost gibanja v času zdravljenja, odvisnost od pomoči drugih pri prej povsem običajnih opravilih, ki jih izpostavlja pritožba (npr. zlaganje krožnikov na višje police), nenazadnje pa tudi začasna izguba menstruacije. Po ustaljeni sodni praksi se v okviru odškodnine za telesne bolečine poleg samih bolečin obravnavajo in vrednotijo tudi najrazličnejše nevšečnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem. Med drugim se pri tej obliki škode upošteva tudi ugotovljeno trpljenje zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kadar slednje zaradi začasnosti ali obsega še ne preraste v drugo samostojno obliko nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - oziroma glede na stopnjo intenzivnosti (zaskrbljenost) v strah, kot drugo (samostojno) obliko škode.

8. Tožnica je skupno zahtevala 23.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (10.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Sodišče je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9. Po ugotovitvah sodišča je bolečinsko obdobje do pregleda pri izvedencu (november 2014) kumulativno trajalo 193 dni – 6,5 mesecev. Stalne hude bolečine so trajale tri dni, občasne hude bolečine sedem dni, stalne srednje močne bolečine štiri tedne, občasne srednje hude bolečine pet tednov, zmerne štiri mesece. Nato so bile bolečine leto in pol (do novembra 2014) občasne zmerne do srednje močne. Občasne zmerne bolečine bodo tožnici ostale tudi v prihodnje. Ne glede na to, da je bolečine mogoče blažiti s protibolečinskimi sredstvi, kot izpostavlja pritožba, ugotovljeno bolečinsko obdobje hudih bolečin, dolgotrajnost ter gotovost bodočih zmernih bolečin ter na strani 8 sodbe ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (dva dni hospitalizacija, šest tednov opornica, tri mesece bolniški stalež za osem ur, en mesec za štiri ure, številne fizioterapije v zdravstvenem domu in zdravilišču, številni pregledu pri specialistih in splošnem zdravniku, najmanj štirikratna izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, protibolečinska sredstva, odvisnost od pomoči drugih) opravičujejo dosojeno odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Nasprotno pritožbeno naziranje, da bi jo bilo treba znižati na 5.000,00 EUR, je neutemeljeno.

10. Tožnica je trpela intenziven primarni strah (nesrečo je zaznala in jo spremljala pri zavesti – razlogi na strani 9 sodbe) do prevoza v bolnišnico. Tudi sekundarni strah je bil spričo slabšanja stanja in naknadnega diagnosticiranja poškodb (zlom prsne hrbtenice, poškodba sluha – razlogi na strani 9 sodbe) intenziven teden dni in nato dva meseca zmeren. Šele nato je ob ugodnem poteku rehabilitacije izzvenel oziroma ostal v obliki zaskrbljenosti, kot najblažji obliki strahu. Drži, da za tako stopnjo strahu sodna praksa ne priznava več odškodnine, ker meni, da je zaskrbljenost za zdravljenje ne utemeljuje. Vendar ugotovljena intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, zlasti ob upoštevanju celotne ugotovljene škode, utemeljuje dosojeni znesek in ga ni treba zniževati na 1.000,00 EUR, kar predlaga pritožba. Pri objektivizaciji dosojenih zneskov namreč ni mogoče opravljati primerjave le za zneske odškodnin po posameznih oblikah škode, pač pa tudi glede na celotno odškodnino, ki jo sodišča dosojajo oškodovancem za primerljive poškodbe oziroma škode.

11. Pri dosojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožba zavzema za znižanje na 9.000,00 EUR (dosojeno 10.000 EUR). Pritožba sama izpostavlja, da je ugotovljeno 11 do 13 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožnice, njeno mladost (poškodovala se je pri 39 letih) in njeno specifično poklicno usmerjenost – profesorica športne vzgoje. Ugotovljene trajne posledice (boleča in omejena gibljivost vratu in torakolumbalne hrbtenice in funkcionalne motnje ter srednja stopnja okvare sluha levega ušesa v govornem območju) tožnico ovirajo v njenih splošnih in delovnih zmožnostih. Zaradi omejene gibljivosti in težav s sluhom ne more opravljati poklica tako kot prej. Opustiti je morala dodatno delo reševalca iz vode, ki ji je nosilo dodatni zaslužek. Opustila je vrsto športnih aktivnosti (tenis, smučanje, snowbord, rolanje). Druge so pomembno okrnjene (tek, hoja v hrib). Prizadeta je pri drugih prostočasnih aktivnostih (potovanja). Trajno je manj sposobna za vsa dela s fizičnimi napori, prisilno držo trupa, dvigovanjem in potiskanjem težjih bremen ter z nenadnimi gibi trupa in hrbtenice. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče tožnici upravičeno verjelo, da se je zaradi škodnega dogodka bistveno poslabšala oziroma spremenila kvaliteta njenega življenja. Gre za resna prikrajšanja, ki jih bo trpela do konca življenja. Stanje je namreč dokončno. Sodišče je ugotovilo, da se bodo težave s hrbtenico kvečjemu še slabšale (pospešeni razvoj degenerativnih sprememb). Zato pritožba z izpostavljanjem umirjanja težav s sluhom ne more doseči znižanja dosojene odškodnine. Dosojeni znesek je namreč pravilen in primeren glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin.

12. Za celotno nepremoženjsko škodo je sodišče tožnici namenilo 23.000,00 EUR. V času sojenja je to predstavljalo približno 21 povprečnih plač v Republiki Sloveniji.(4) Primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse(5) pokaže, da sodišča za primerljivo poškodbo (zlom 12. prsnega vretenca), ki je uvrščena med srednje hude ali hude primere po Fischerjevi klasifikaciji, pri oškodovancih v starostni skupini od 36 do 50 let, v katero sodi tožnica, dosojajo odškodnine od 22 do 38 povprečnih plač.(6) Dosojena odškodnina torej odstopa kvečjemu navzdol in ne navzgor, kot zmotno navaja pritožba. Pri primerjavi je treba izhajati iz primerjave podobnih primerov poškodb, starosti oškodovancev, spola, trajanja in intenzivnosti bolečin, njihovih individualnosti, poklica itd. Vse to pritožba prezre in se sklicuje na primere, ki sodijo med lahke primere po Fisherjevi klasifikaciji (npr. lahek zvin vratne hrbtenice), manjši obseg (samo ena ali dve poškodbi), drugo vrsto poškodb ali na starostno neprimerljive oškodovance.(7) Pritožbene navedbe o nepravilno upoštevanem načelu objektivizacije so neutemeljene.

13. Pač pa je treba pritožbi pritrditi, da je sodišče pri odločanju upoštevalo napačni znesek že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo in napačno uporabilo materialno pravo, ker plačane akontacije ni valoriziralo (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ).

14. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve, da je za nepremoženjsko škodo pred pravdo plačala 9.293,46 EUR (kot je upoštevalo sodišče prve stopnje). Pojasnila je, da je plačala 9.500,00 EUR, predložila specifikacijo, poslano tožnici pred pravdo (priloga B1), ter predlagala, naj se ob sojenju plačani znesek upošteva v valorizirani vrednosti. Navedbam in dokazom tožene stranke tožnica v nadaljevanju ni ugovarjala. Zato je treba kot delno plačani znesek upoštevati 9.500,00 EUR, kar je pritožbeno sodišče lahko upoštevalo na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP. Gre namreč za listino v spisu, o kateri sta se obe stranki lahko izjavili in tudi za neprerekano dejstvo, ki šteje za priznano (214. člen ZPP). Za pravilno uporabo materialnega prava je treba plačani znesek valorizirati: z matematično operacijo je treba preračunati, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom že prenehala. Tožeča stranka ni nasprotovala v pritožbi opravljeni valorizaciji (9.500,57 EUR). Zato je treba šteti, da se je z izbrano metodo strinjala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za izračun Statističnega urada RS, opravljen upoštevaje gibanje indeksov cen od dneva izplačila do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi tretje in pete alineje 358. člena ZPP je zato spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in toženi stranki za nepremoženjsko škodo naložilo v plačilo še 13.443,00 EUR (23.000,00 EUR – 9.557,00 EUR), namesto prvotno dosojenega zneska 13.706,54 EUR.

15. Pritožba utemeljeno izpodbija še odločitev o premoženjski škodi. Tudi v tem delu je sodišče prezrlo specifikacijo tožene stranke v prilogi B1, na katero se je sklicevala v odgovoru na tožbo. Tudi tem navedbam tožeča stranka ni ugovarjala oziroma jim je celo prilagodila nadaljnji zahtevek v zvezi s prevozi v zdravstvene ustanove (primerjaj navedbe tožeče stranke na red. št. 11 spisa). Ob priznani premoženjski škodi 267,50 EUR je treba zato odšteti že plačani znesek 67,50 EUR za stroške terapij in 100,00 EUR na račun prevozov. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP in upoštevaje listino B1 v spisu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka za premoženjsko škodo dolžna tožnici plačati le še 100,00 EUR in ne 267,50 EUR, kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno zavzemanje za valorizacijo premoženjske škode ni utemeljeno. V primeru delnega plačila se plačani zneski revalorizirajo le, če sodišče odmeri denarno odškodnino za nepremoženjsko ali premoženjsko škodo, ki jo odmeri po cenah na dan sodne odločbe.(8) Tožnica pa je uveljavljala premoženjsko škodo za terapije v vodi po izdanem računu (torej po tedanjih cenah in ne po cenah ob izdaji sodne odločbe) ter pavšalni znesek za prevoze. Sodišče ga je ocenilo po prostem preudarku. Tudi če bi bilo v tem delu treba opraviti valorizacijo, pa ta pokaže, da je dne 10. 2. 2014 plačani znesek 100,00 EUR ob sojenju predstavljal valorizirano vrednost v višini 100,60 EUR. To na zmanjšanje obveznosti tožene stranke v tem delu ne vpliva.

17. Pritožbi je bilo treba delno ugoditi torej le v opisanem obsegu in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da znaša skupni znesek obveznosti tožene stranke do tožnice še 13.543,00 EUR (13.443,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 100,00 EUR za premoženjsko škodo).

18. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ko se zavzema za uporabo 20. a člena ZOZP. Posebno določilo ZOZP v navedenem členu ureja le zamudo zavarovalnice pri reševanju predpravdnih zahtevkov. Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo (drugi odstavek 20. a člena ZOZP). Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo 299. člen OZ. Če zavarovalnica ne izplača nespornega zneska odškodnine in tudi kadar oškodovanec v pravdi uspe dokazati, da ima večjo škodo, kot jo je pred pravdo priznavala zavarovalnica, sodišče odloča o zamudi skladno z 299. členom OZ.(9) Odločitev sodišča je torej pravilna. Zato pritožbeno sodišče v obrestni del zahtevka ni posegalo.

19. Delna sprememba sodbe je narekovala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tudi sicer je pritožbena graja v tem delu utemeljena. Za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini v obravnavanem primeru ni bilo osnove. Pasivna legitimacija in odgovornost zavarovanca tožene stranke sta bili nesporni. Z ugotavljanjem vzročne zveze med (vsemi) poškodbami in škodo pa dodatnih stroškov ni bilo. Sodišče jo je namreč ugotovilo z izvedencem medicinske stroke, ki je bil potreben tudi za ugotavljanje višine škode. Upoštevati je treba torej celoten uspeh, ki ga je dosegla tožeča stranka v pravdi glede na tožbeni zahtevek. Od uveljavljenih 17.558,04 EUR je uspela do višine 13.443,00 EUR, kar je 77 % uspeh. Uspeh tožene stranke je 23 %. V tem razmerju sta upravičeni do stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in obrazložilo na strani 12 sodbe. Ker tožen stranka višine ugotovljenih stroškov ne izpodbija, jo upošteva tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka je od ugotovljenih 2.154,12 EUR glede na doseženi uspeh upravičena do povračila 1.658,67 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 424,07 EUR. Po 23 % uspehu je upravičena do povračila 97,53 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.561,00 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, s čimer je nadomeščen prvotno dosojeni znesek 1.823,60 EUR.

20. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (tretja in peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (točka II. izreka te sodbe).

21. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela le s 431,00 EUR, kar predstavlja 5 % uspeh glede na pritožbeno izpodbijani znesek. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, naj sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94, s spremembami) Op. št. (3): .Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami).

Op. št. (4): November 2015: 1.082,34 EUR, Ur. list RS, št. 5/2016. Op. št. (5): Baza IUS Info – Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS – NEGM.

Op. št. (6): Primeri: II Ips 79/2009 – 22 plač; II Ips 538/2002 – 35 plač; II Ips 282/2003 – 36 plač; II Ips 383/2001 – 30 plač; II Ips 202/1998 – 32 plač; II Ips 138/2002 – 38 plač.

Op. št. (7): II Ips 575/2002 – lahek zvin vratne hrbtenice pri 41-letnem moškem; primer II Ips 539/2005 – hud udarec v glavo z zvinom vratne hrbtenice in pretresom možganov pri 20-letni profesorici angleškega in nemškega jezika; primer VSL II Cp 1397/2014 – zlom zgornje terminalne plošče prvega ledvenega vretenca pri 37-letnem moškem.

Op. št. (8): Načelno pravno mnenje VS RS, Občna seja 26. 6. 2002, Pravna mnenja I/2002. Op. št. (9): Ristin G., v: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP s Komentarjem), Ljubljana 208, stran 140.