Jedro

Dodatek za delovno dobo od uveljavitve ZDR dalje predstavlja obvezen sestavni del plače, tako da se delavec pravici do dodatka ne more odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala določilo o odpovedi pravici do dodatka, niti s posebno izjavo. Tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo je kljub takšnemu določilu oziroma izjavi utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba, popravljena s izpodbijanim sklepom o popravi v točki I/1 izreka, I/2 izreka, I/3 izreka, I/4 izreka, I/5 izreka (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 v znesku 845,08 EUR, za plačilo davkov in prispevkov in za izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v točki I/6 izreka, I/7 izreka in I/8 izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe tožeče stranke (točka I/5 izreka v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu predpisanih dajatev).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

IV. Revizija v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006 v bruto znesku 27.661,83 EUR z odvodom davkov in prispevkov (I/1 točka izreka), za izplačilo neto dodatka za delovno dobo za to obdobje v skupnem znesku 13.508,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila (I/2 točka izreka), za obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače za obdobje od junija 2006 do decembra 2006 (I/3 točka izreka) za izplačilo odškodnine v višini 920,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4 točka izreka), za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 v znesku 865,08 EUR bruto in za leto 2006 v znesku 11.326,92 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (I/5 točka izreka). V I/6 točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike v božičnici za leto 2003, 2004, 2005 in 2006 v skupnem znesku 7.353,56 EUR ter po izplačilu neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu dajatev od ustreznih bruto zneskov razlike v božičnici. V I/7 točki izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 v skupni višini 2.297,04 EUR, po odvodu terjatev pa izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I/8 točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in tožnici (po sklepu o popravi z dne 18. 6. 2008 opr. št. Pd 315/2006) naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.383,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep o popravi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da se nobena od pravdnih strank ni sklicevala na Kriterije za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, kljub temu pa je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo tudi na te kriterije. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno presojo zahtevkov upoštevati predpise in akte, ki so zavezovali pravdni stranki v času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. 129. člen ZDR določa, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo, višina tega dodatka pa se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Tožnici pripada dodatek za delovno dobo že na podlagi zakona, ker v individualni pogodbi o zaposlitvi (ki jo je sestavila in pripravila tožena stranka) ni izrecno naveden. Tožnica se s podpisom pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala plačilu dodatka za delovno dobo in ostalim pravicam iz delovnega razmerja. S pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Zakon možnost drugačnega dogovarjanja glede plače omogoča samo poslovodnim osebam, kar pa tožnica ni. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 7. člen ZDR pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Na to sta opozorili že Vrhovno sodišče RS in VDSS v številnih zadevah. Tudi Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi opr. št. Up-63/03 odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravicam, ki izhajajo iz določb delovne zakonodaje. Dodatka za delovno dobo s pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče izključiti. Čeprav za tožnico v času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi ni veljala nobena kolektivna pogodba, je upravičena do dodatka za delovno dobo v višini 0,50 % za vsako leto delovne dobe že na podlagi 129. člena ZDR in 30. člena ZDR. Od sprejema Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 81/2004) pa je bila višina dodatka za delovno dobo določena s to kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 2. in 3. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic. Enako velja tudi za odškodnino za neizkoriščen letni dopust, saj je individualna pogodba o zaposlitvi določala manjši obseg pravic kot panožna kolektivna pogodba. Razlaga sodišča prve stopnje o določbah o letnem dopustu ni skladna z Evropsko sodno prakso (C/350/06). Ker sta izračuna tožnice in tožene stranke glede dodatka za delovno dobo praktično enaka, tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku. Pritožuje se tudi zoper sklep o popravi, saj je odločitev o plačilu pravdnih stroškov napačna, ker je napačna odločitev o temelju zahtevka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar je zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je ugotovilo, da sta se tožnica in tožena stranka v 20. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2003 (A2) izrecno dogovorili, da se za sklenitev tega delovnega razmerja ne uporabljajo in ne veljajo določbe od vključno 54. člena do vključno 57. člena in od vključno 120. člena do vključno 148. člena prečiščenega besedila Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic, medtem ko se glede preostalih pravic in obveznosti, ki niso navedeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, uporabljajo določbe SKPgd in Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic. Ugotovilo je, da tožnica ni poslovodna oseba v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Kljub temu je glede na 20. člen individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je izrecno izključil uporabo členov Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 36/98 – prečiščeno besedilo), ki so se nanašali na dolžino oziroma odmero letnega dopusta in ki so se nanašali na plačo in druge prejemke, vključno z dodatkom za delovno dobo, glede na člen 3/2 panožne kolektivne pogodbe (ki je določal, da ta pogodba za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne velja), glede na to, da sta se stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi sklicevali tudi na Kriterije za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/97) in glede na dejstvo, da sta se stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorili za bistveno večjo plačo, kot pa jo je določala panožna kolektivna pogodba, zaključilo, da se je tožnica s podpisom individualne pogodbe o zaposlitvi odpovedala plačilu dodatka za delovno dobo in ostalim pravicam v zvezi z letnim dopustom (tožnica je imela v 11. členu individualne pogodbe o zaposlitvi dogovorjen letni dopust v trajanju 30 dni).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s toženo stranko sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi (A2) v času, ko je že veljal ZDR. Ta je drugače kot delovnopravna zakonodaja pred njegovo uveljavitvijo (Zakon o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij; ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je do uveljavitve ZDR uporabljal kot predpis RS, Zakon o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 40/90, 5/91, 71/93) bolj podrobno uredil vprašanja v zvezi s plačilom za delo. Tako je ZDR v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do uveljavitve ZDR urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi o kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti. Ta dodatek je torej z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan sestavni del plače. 7. člen ZDR je omejil načelo avtonomije pogodbenih strank z namenom zaščititi delavca kot šibkejšo stranko delovnopravnega razmerja tako, da se stranki pogodbe o zaposlitvi lahko dogovorita za pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR (ne morejo biti pa manj ugodne), razen v izjemnih primerih, ki jih določa ZDR (na primer člen 7/3 ZDR, člen 72 ZDR). Če je v pogodbi o zaposlitvi ureditev o določeni pravici delavca manj ugodna od zakonsko določene (ki predstavlja minimalni standard) se upoštevajo določbe zakona (člen 30. ZDR), razen v primeru že zgoraj navedenih izjem. Po stališču pritožbenega sodišča se delavec ne more minimalnim pravicam, ki mu jih daje zakon, pravnoveljavno odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala takšno določbo, niti s posebno izjavo, ki bi jo delavec podal tekom trajanja delovnega razmerja. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03-19 dne 27. 1. 2005 (Ur. l. RS, št. 40/2005, 11/2006), na kar utemeljeno opozarja v pritožbi tudi tožnica. Glede na to se tožnica v pogodbi o zaposlitvi dodatku za delovno dobo ni mogla odpovedati, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. 72. člen ZDR je sicer pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopuščal možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (ki so taksativno naštete v tem členu) s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (torej lahko tudi manj ugodno od zakonske ureditve), vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnica ni imela statusa poslovodne osebe. Status poslovodne osebe na področju gospodarskih dejavnosti, kamor se uvršča tudi tožena stranka, je urejal Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju in ki se je glede določb, ki veljajo za delniške družbe, uporabljal tudi za banke, če ni Zakon o bančništvu določal drugače (14. člen Zakona o bančništvu, Ur. l. RS, št. 7/99 in nadalj.). V 9. členu je ZGD določal, da se za poslovodstvo štejejo osebe, ki so po ZGD ali po aktih pravne osebe pooblaščene, da vodijo njene posle. Po prvem odstavku 246. člena ZGD vodi delniško družbo uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost. Podrobnejše določbe o upravi bank je vseboval 22. člen Zakona o bančništvu. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2003 (A2) in na podlagi preostalih izvedenih dokazov je ugotoviti, da tožnica ni bila član uprave tožene stranke, zato ni spadala med poslovodne osebe, kar pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zanjo 72. člen ZDR ni veljal. Na pravico tožnice do dodatka za delovno dobo, ki je urejen v ZDR, ne vpliva niti določba člena 3/2 panožne kolektivne pogodbe (ki je v tem delu za tožnico manj ugodna od zakona), niti dejstvo, da je imela tožnica v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno bistveno višjo osnovno plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi. Višina osnovne plače je odvisna od zahtevnosti dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi (127. člen ZDR) in nima vpliva na priznanje pravice do dodatka za delovno dobo.

Tožbeni zahtevek tožnice je z izjemo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 in 2006 (čeprav je bila višina tudi tega dela tožbenega zahtevka odvisna od dodatka za delovno dobo), temeljil na neobračunanem in neizplačanem dodatku za delovno dobo. Ker je bila tožnica po prepričanju pritožbenega sodišča glede na določbo 129. člena ZDR upravičena do obračuna in izplačila dodatka za delovno dobo kljub določbi 20. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006 (I/1 in I/2 točka izreka izpodbijane sodbe) na obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače za obdobje junij 2006 – december 2006; I/3 točka izreka) na izplačilo odškodnine v višini 920,97 EUR (ko je tožnica za januar 2007 prejela nižje nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje zaradi tega, ker je bila pri izračunu nadomestila plače upoštevana tožničina plača brez dodatka za delovno dobo – I/4 točka izreka), za razliko v božičnici in regresu za letni dopust (I/6 in I/7 točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dosedanjem postopku namreč sodišče prve stopnje ni preizkusilo utemeljenosti višine tožničinega tožbenega zahtevka iz zgoraj navedenih naslovov in se do pravilnosti izračunov tožnice in tožene stranke ni opredeljevalo.

V zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 in 2006 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ta del tožbenega zahtevka utemeljevala z dejstvom, da ji je na podlagi določbe panožne kolektivne pogodbe pripadalo 33. dni letnega dopusta (in ne 30 dni, kot je bilo dogovorjeno v 11. členu individualne pogodbe o zaposlitvi) in da bi bila tudi v letu 2006 upravičena do 33 dni letnega dopusta (čeprav tožnica v tem letu ni izkoristila niti dneva letnega dopusta). Poleg tega je zatrjevala, da se je tožena stranka že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 5. 2006 (A3) tožnici zavezala izplačati odškodnino zaradi neizrabljenega sorazmernega dela pripadajočega letnega dopusta za leto 2006. Tožnica se je s toženo stranko v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorila za letni dopust v trajanju 30 dni. ZDR je v členih od 159 do 166 opredelil pravice delavcev do letnega dopusta (določil je minimalno število dni letnega dopusta, pridobitev pravice do letnega dopusta, njegovo izrabo,...), pri čemer je daljše trajanje tega letnega dopusta od minimalno določenega prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah oziroma v pogodbi o zaposlitvi. Ker je imela tožnica v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni dopust, daljši od zakonsko določenega minimalnega letnega dopusta in ker se je v 20. členu individualne pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorila, da se določbe panožne kolektivne pogodbe od člena 53 do člena 57 (kjer je opredeljena tudi dolžina letnega dopusta) ne uporabljajo in ne veljajo, se je po stališču pritožbenega sodišča tožnica letnemu dopustu v daljšem trajanju od tistega, kot je bil dogovorjen v individualni pogodbi o zaposlitvi, odpovedala. V tem delu torej ni šlo za odpoved tožnice minimalno zakonsko določeni pravici. Glede na navedeno je bila tožnica po stališču pritožbenega sodišča upravičena do letnega dopusta v trajanju 30 dni, tako da je sodišče prve stopnje del njenega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za 3 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2005 utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka pa je odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2006 utemeljevala s tem, da ni v letu 2006 izkoristila niti enega dne letnega dopusta in da se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavezala izplačati tudi odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2006. Sodišče prve stopnje je ta del njenega tožbenega zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da ni upravičena do odmere skladno s panožno kolektivno pogodbo. Tožnica sicer res ni upravičena do odmere letnega dopusta skladno s panožno kolektivno pogodbo, vendar pa je bila upravičena do letnega dopusta, kot je bil dogovorjen v 11. členu individualne pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba obrazložitve o tem, zakaj tožnica ni upravičena do vtoževane odškodnine za 30 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ne vsebuje.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo (razen v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem pa pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Posledično zgornji odločitvi pritožbenega sodišča je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da bo o njih lahko sodišče prve stopnje odločilo skladno s členom 154 ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kolikšnih vtoževanih zneskov bi bila tožnica upravičena, upoštevaje dodatek na delovno dobo in če je bila upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust 30 dni za leto 2006 in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tega dela njenega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških.

Ker glavnična denarna terjatev tožnice iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 ter upoštevaje 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena ZDSS-1 odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega tožbenega zahtevka – utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka po višini za vsako posamezno vtoževano terjatev) ni mogoče v celoti prepustiti pritožbenemu sodišču. Za „popravo nepravilnosti“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega postopka ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.