Jedro

Tožnik si zaradi pravnomočne odločitve davčnih organov v ponovnem postopku v tem upravnem sporu ne more izboljšati pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.2.2005 (1. točka izreka), zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) ter zavrnilo njegovo zahtevo za povrnitev stroškov upravnega spora (3. točka izreka). Z omenjeno odločbo tožene stranke je bilo ugodeno tožnikovi pritožbi, odpravljen sklep o prisilni izterjavi dolga Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Domžale z dne 22.4.2004, in zadeva vrnjena omenjenemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker pa je organ prve stopnje v ponovnem postopku že odločil s sklepom o prisilni izterjavi z dne 19.4.2005, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 5.9.2006 (tožnik pa upravnega spora zoper to odločbo ni začel), je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa v upravnem sporu. Pravni interes pa je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora, ki jo mora tožnik izkazovati ves čas postopka. Pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da upravni spor zanj pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. Ker je bilo o tožnikovi zadevi v ponovnem postopku že pravnomočno odločeno, tožnik potrebnega pravnega interesa za upravni spor ne izkazuje več. Zato je tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Zaradi zavrženja tožbe tožnik tudi ne izkazuje procesne podlage za izdajo začasne odredbe kot oblike začasnega sodnega varstva po 32. členu ZUS-1. Ker v upravnem sporu ni uspel je bil kot neutemeljen zavrnjen tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka (1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zoper 1. točko izpodbijanega sklepa, navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja. Sodišče bi moralo njegove tožbene navedbe presojati po vsebini, ne pa tožbe zavreči. Če bi odločilo prej, torej preden sta organ prve stopnje in tožena stranka v ponovnem postopku izdala novi odločbi, bi očitno pravni interes še izkazoval. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožnikovo tožbo zavrglo s sklepom, je pravilna in zakonita. Pravni interes je namreč procesna predpostavka za dopustnost vsakega upravnega spora, ki jo mora tožnik izkazovati ves čas postopka, nanj pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor zanj pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. Ni sporno, da sta upravna organa prve oziroma druge stopnje o tožnikovi zadevi v ponovnem postopku že pravnomočno odločila (organ prve stopnje je v ponovnem postopku dne 19.4.2005 izdal sklep o prisilni izterjavi, tožena stranka pa je tožnikovo pritožbo zavrnila z odločbo z dne 5.9.2006, zoper katero pa upravni spor ni sprožen). Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da si tožnik zaradi pravnomočne odločitve davčnih organov v ponovnem postopku, v tem upravnem sporu ne more izboljšati pravnega položaja. To pa posledično pomeni, da od tedaj dalje (od pravnomočnosti odločitve o prisilni izterjavi davčnega dolga) ne izkazuje več potrebne procesne predpostavke. Dejstvo, da sodišče kljub njegovim urgencam v tem upravnem sporu ni odločilo preden sta davčna organa odločala v ponovnem postopku, pa na drugačno odločitev oziroma ugotovitev o obstoju potrebnega pravnega interesa ne vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.