Jedro

Revizija se lahko vloži le zaradi nekaterih bistvenih določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, nikakor pa ne zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zato pri odločanju o reviziji tudi ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo tista ugotovljena dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva toženka tožnikoma plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer tožnici 350.000 SIT, tožniku pa 500.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2004 do plačila. V preostalem delu so bili zahtevki tožnikov zavrnjeni.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbi obeh tožnikov in prvega toženca.

3. Tožnika sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor se ta nanaša na zavrnitev njunih zahtevkov, pri tem pa sta uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentov je, da je tudi druga tožena stranka ravnala protipravno in bi zato morala biti solidarno zavezana k plačilu odškodnine. V zvezi s protipravnim ravnanjem tožencev, ki sta tožnikoma odvzela posest trgovine, sta oba tožnika utrpela škodo na duševnem ravnovesju in zdravju, ki po izvedenskem mnenju dr. M. B. traja še danes. Pri odmeri odškodnine sodišče ni v zadostni meri zagotovilo satisfakcije, da bi ta ustrezala obsegu in stopnji kršitve nematerialnih dobrin obeh tožnikov, glede na hudo in dolgotrajno psihično trpljenje, depresije, strah, skrb in življenjske negotovosti, porušeno samopodobo, občutek sramu pred otrokoma, siromaštvo in nizko kvaliteto življenja. Pri odmeri odškodnine ni bila primerno upoštevana oblika in teža krivde obeh tožencev ter razlika v premoženjskih razmerah pravdnih strank. Tožnika sta pravočasno dopolnila revizijo s trditvami o tem, kako so potekali njuni pregledi pri zdravnikih in vsebini izpovedb prič in izvedenke.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki jo je izdalo pritožbeno sodišče(1) in se lahko vloži le zaradi nekaterih bistvenih določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, nikakor pa ne zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(2) ter zato pri odločanju o reviziji tudi ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo tista ugotovljena dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe.

7. Za materialnopravni preizkus zavrnilne sodbe so pomembna naslednja sodno ugotovljena in revizijsko neizpodbojna dejstva: – direktor prve toženke A. P. je 4. 11. 1999 s pomočnikoma samovoljno zamenjal ključavnico na vhodnih vratih lokala, ki ga je imel v najemu drugi tožnik in takrat tožnikoma tudi grozil, zaradi česar sta bila v strahu najmanj dvajset minut; – dogodek so opazovali tudi drugi zaposleni v prodajnem centru in mimoidoči obiskovalci, zaradi česar sta tožnika doživljala občutek sramu in prizadetosti časti; – prva toženka je 5. 11. 1999 iz trgovine odpeljala opremo in blago, namenjeno za prodajo; – prva toženka je drugemu tožniku onemogočala opravljanje dejavnosti v trgovini od 5. 11. do 4. 12. 1999, zaradi česar je imel tožnik intenziven občutek ogroženosti, porušena pa je bila tudi njegova samozavest in občutek varnosti, ker ni mogel pridobivati dohodka; – tožnica je opravljala za tožnika občasno delo pomoči v trgovini in občasno šivanje konfekcije, pri čemer je svojo samostojno dejavnost opravljala drugje; – težav tožnikov, ki naj bi bile posledica škodnega dogodka, ni mogoče opredeliti kot bolezensko stanje, splošne življenjske aktivnosti tožnikov pa niso zmanjšane; - za nadaljevanje profesionalne dejavnosti tožnice po 4. 11. 1999 ni bilo ovir.

8. Sodišče je v zvezi z nastalo škodo in v okviru tožbenih zahtevkov pravnomočno prisodilo tožnici odškodnino za strah v znesku 200.000 SIT in njene duševne bolečine zaradi prizadetosti „na časti in dobrem imenu“ v znesku 150.000 SIT, tožniku pa odškodnino za duševne bolečine za kršitve njegovih osebnostnih pravic v znesku 500.000 SIT. K plačilu je zavezalo le prvo toženko, proti drugi toženki pa je zahtevke v celoti zavrnilo. Prisojena odškodnina je bila pravilno odmerjena v okvirih postavljenih zahtevkov. Tožnica je 4. 11. 1999 utrpela intenziven a kratkotrajen strah enako pa velja tudi za njene takratne duševne bolečine. Tožnik odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ni zahteval. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico v zvezi s tožnikovo pravico do dela je primerna glede na trajanje onemogočanja opravljanja dela. Sprejemljivo je tudi stališče, da z ravnanjem prve toženke ni bilo poseženo v osebnostno pravico tožnice in zato ta ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine. Tožnika nista utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato tudi nista upravičena do odškodnine za duševne bolečine. Razlike med premoženjskimi razmerami pravdnih strank načeloma nimajo vpliva na odmero odškodnine.

9. Pravilno je tudi stališče da ravnanje druge toženke ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožnici, saj je ta v celoti povezana s škodnim dogodkom 4. 11. 1999, pri katerem pa druga toženka ni sodelovala. Prav tako glede na revizijsko neizpodbojna ugotovljena dejstva ravnanje druge toženke ni v vzročni povezavi z nastalimi duševnimi bolečinami zaradi posega v tožnikovo osebnostno pravico.

10. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP, zavrnitev predloga tožencev za povrnitev stroškov revizijskega postopka pa v prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj določbo 370. člena ZPP.