Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka v svoji prijavi z dne 11.10.2012 ločitveno pravico ustrezno identificirala, upoštevaje ob tem, da je treba določilo 2. točke drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP razlagati v povezavi s prvim odstavkom 173. člena SPZ in prvim odstavkom 10. člena Uredbe. Zastavljene zaloge se ustrezno individualizirajo že s tem, da se v prijavi zavarovane terjatve in ločitvene pravice ustrezno opredeli prostor oziroma mesto, kjer se zaloge nahajajo. Dodatni opis zalog (po vrsti in vrednosti) ni nujno potreben, oziroma je smiseln zgolj zaradi večje jasnosti, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče v točki I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku, v točki II in III izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, pri čemer je glede pravdnih stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o pravdnih stroških se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je v predmetnem sporu prvenstveno sporna določljivost prijave ločitvene pravice tožene stranke. Individualizacija zalog pri neposestni zastavi se ne opravi že z opredelitvijo prostora oz. mesta, kjer se zaloge nahajajo. Pri vpisu zalog se mora poleg podatkov o mestu oz. prostoru, kjer se zaloge nahajajo, navesti tudi vrsta zalog in njihova minimalna količina oz. vrednost (10. člen Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin). Teh dveh elementov pa prijava ločitvene pravice tožene stranke z dne 11.10.2012 nesporno nima. Prijava ločitvene pravice je tako nedoločna in v nasprotju z zakonom, zato jo je moral stečajni upravitelj prerekati. Naknadna sprememba prijave pa je ob prekluzivnih rokih prepozna in je ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Nobenega dvoma ni bilo, da je tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke pravočasno prijavila tudi ločitveno pravico na vseh zalogah, ki so se nahajale na točno specificiranih mestih (lokacijah pod zaporedno številko 1 – 18 in 21 – 23; na vseh lokacijah razen v K. in M.), pri čemer sta pravdni stranki na podlagi sporazuma o zastavi in ustanovitvi neposestne zastavne pravice ustanovili to ločitveno pravico na tedanjih in vseh bodočih zalogah, ki se bodo nahajale v 23-ih konkretno določenih prostorih tožeče stranke.

Predmet neposestne zastavne pravice so lahko tudi zaloge, ki se nahajajo na točno določenem prostoru (prvi odstavek 173. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tudi v skladu z določbo 10. člena Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (Uredba) predstavlja enolični identifikacijski znak zalog oznako prostora, v katerem se nahaja zaloga. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zato tožena stranka v svoji prijavi z dne 11. 10. 2012 ločitveno pravico ustrezno identificirala, upoštevaje ob tem, da je treba določilo 2. točke drugega odstavka 298. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) razlagati v povezavi s prvim odstavkom 173. člena SPZ in prvim odstavkom 10. člena Uredbe. Zastavljene zaloge se ustrezno individualizirajo že s tem, da se v prijavi zavarovane terjatve in ločitvene pravice ustrezno opredeli prostor oziroma mesto, kjer se zaloge nahajajo. Temu pogoju pa je tožena stranka zadostila že v prijavi z dne 11.10.2012. Dodatni opis zalog (po vrsti in vrednosti) ni nujno potreben, oziroma je smiseln zgolj zaradi večje jasnosti, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Prepričljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v prijavi z dne 11.10.2012 z besedno zvezo „vse zaloge“ prijavila ločitveno pravico na zalogah, ki se nahajajo na točno določenem mestu, kar pomeni, da je treba razlagati takšno prijavo kvečjemu širše, nikakor pa ne kot nedoločno ali neustrezno prijavo, kot to ocenjuje tožeča stranka. V tej zvezi je treba upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 177. člena SPZ, po kateri so podatki o zastavni pravici javni in se zato nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki so vpisani v registru. V registru eRZPP pa je bila v konkretnem primeru vpisana tudi vrsta in vrednost zalog (četrti odstavek 10. člena Uredbe) (1), ki so bile predmet zavarovanja, in sicer kot „deli in oprema za osebna in tovorna vozila, kolesa in oprema, motorji, zelena tehnika“. Iz tega tudi sledi, da je tožena stranka z vlogo z dne 19.3.2013 (konkreten opis zalog – priloga B14) predhodno prijavo ločitvene pravice (vse zaloge) zgolj utesnila, spričo česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni šlo za prepozno (nedopustno) spremembo prvotne prijave.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.

op. št. 1: Minimalna količina oz. vrednost zalog je treba vpisati v register eRZPP zaradi varstva zastavnega upnika po 174. in 162. členu SPZ.