Jedro

5. odstavek 17. člena ZOdv se uporablja tudi pri odmeri nagrade odvetniku, postavljenemu za zastopanje po uradni dolžnosti po ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Odvetniški pisarni P. M. d.o.o. priznalo stroške zastopanja v znesku 68,53 EUR, kateri se izplačajo iz proračuna sodišča. 2. Zoper sklep se je v roku pritožila Odvetniška pisarna P. M. d.o.o. iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zastopniku prizna vse priglašene stroške v višini 137,08 EUR, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša zgolj na primere zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih ter na zastopanje v okviru sistema brezplačne pravne pomoči. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za nobeno od teh situacij, bi moralo sodišče zastopniku zadržane osebe priznati nagrado v polnem znesku, kot ga določa Odvetniška tarifa, torej v višini 200 točk za zastopanje na naroku (prva alineja 2. točke tarife št. 23 OT) in ne zgolj v višini 50 % oziroma 100 točk. Po 19. členu Odvetniške tarife upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, na katere je vezano tudi sodišče. Upravni odbor Odvetniške zbornice je dne 10. 2. 2015 sprejel sklep, da so odvetniki v okviru zastopanja po uradni dolžnosti po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) upravičeni do celotne nagrade po veljavni Odvetniški tarifi. Da se določba 17. člena ZOdv nanaša le na zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih, je razvidno tudi iz vladnega predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu z dne 4. 12. 2014, s sprejemom katerega je bil v ZOdv dodan sporni peti odstavek 17. člena. V besedilu tega predloga je namreč navedeno, da je cilj predloga omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov, ko ti delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nesporno je bil pritožnik v tem nepravdnem postopku o podaljšanju zadržanja osebe postavljen kot zastopnik po uradni dolžnosti na podlagi ZDZdr. ZOdv v petem odstavku 17. člena izrecno določa: „Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brazplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi“. Zmotno je pritožbeno stališče, da citirani peti odstavek 17. člena ZOdv velja le za po uradni dolžnosti postavljene odvetnike, ki zastopajo osebe v kazenskih postopkih, ker že jezikovna razlaga te določbe takšne podlage ne daje. V zapisanem besedilu namreč ni omejitve vrste postopka, v katerem postavljenemu odvetniku pripada polovična nagrada, kar a contrario pomeni, da določba petega odstavka 17. člena ZOdv velja za vse postopke, torej tudi za po uradni dolžnosti postavljenega zastopnika na podlagi ZDZdr.

5. Ko se pritožba sklicuje na sklep upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ji je pojasniti, da je upravni odbor po 19. členu OT pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, konkretno v tem primeru petega odstavka 17. člena ZOdv, na katero se ta razlaga nanaša. Zato sodišče prve stopnje te razlage pravilno ni upoštevalo.

6. Tudi zakonodajno gradivo predloga Zakona o dopolnitvi zakona o odvetništvu, na katerega se sklicuje pritožnik, ne nudi podlage za drugačen zaključek. Iz navedenega zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, ki so plačani iz državnega proračuna (zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države), omejitev javnofinančnih učinkov nove OT.

7. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno uporabilo določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, ko je pritožniku kot zastopniku po uradni dolžnosti priznalo polovično nagrado, kot bi mu šla po OT. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).