Jedro

Odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal delavec, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožena stranka 2010 odvzela delovno nalogo podpisovanja odločb (odločanja) in jo prerazporedila na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Enako velja za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala v zadnjih letih, prerazporedila sodelavki G.G.. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do očitka onemogočenja opravljanja dela oziroma, odvzemanja ključnih delovnih nalog pri pripravi najzahtevnejših sistemskih rešitev, in da so bile tožnici, v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji, dodeljene le rutinske naloge.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 22.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1.132,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi in trditvami tožnice. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem A.A., psihoterapevtke B.B., predstavnika sindikata C.C., osebne zdravnice D.D., psihiatrinje E.E. ter z izvedencem medicinske stroke, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica zatrjuje, da ji je bilo onemogočeno izvajanje organizacije dela in pooblastil z vodenjem upravnopravnega sektorja, saj kot vodja notranje organizacijske enote ni imela pregleda nad pošto in dokumentacijo, ni odrejala nalog, ni podpisala dopisov, ki so jih pripravljali njeni podrejeni delavci, odobravala dopustov delavcem, ipd. Kot vodja sektorja bi morala biti tožnica seznanjena s pošto in dokumentacijo. Očitek mobinga se nanaša na omejevanje in odvzem pooblastil, ki jih je imela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji kot vodja oddelka in kasneje kot sekretarka. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je sprejela ustrezne ukrepe, da bi se odnosi med sodelavci izboljšali. Tožnica vztraja, da ji tožena stranka ne bi smela odvzeti pooblastila za odločanje v upravnih postopkih. Razbremenitev odgovornosti javnih uslužbencev na področju upravnopravnih zadev ne more biti razlog za odvzem pooblastila za odločanje tožnici. Tožnica od maja 2011 dalje ni več sodelovala pri pripravi zakona. Onemogočanje dela na tem področju jo je zelo prizadelo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožnici v letu 2010 odvzela odločanje (podpisovanje odločb) in ga prenesla na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Prav tako nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala deset let, dodelila sodelavki G.G.. Tožnici so bile odvzete naloge pri pripravi najzahtevnejših sistemskih projektov, namesto tega pa so ji bile dodeljene rutinske naloge. Naloge glede sistemskih rešitev, ki jih je dalj časa pripravljala, so bile dodeljene sodelavki z bistveno nižjim nazivom in tremi leti delovnih izkušenj. Tožnica se je zaradi onemogočanja izvajanja pooblastil za organiziranje in vodenje sektorja, počutila nemočno in pod nenehnim psihičnim pritiskom. Neupravičeno se je počutila odrinjeno od nalog, ki naj bi jih opravljala v okviru svojega delovnega mesta. Izvajanje nalog vodenja upravnopravnega sektorja je bilo tožnici onemogočeno v času, ko je bila vodja sektorja, tj. pred reorganizacijo 23. 11. 2010. Pri pripravi pomembnejših projektov znotraj direktorata so bili od maja 2011 tožnici odvzete naloge in dela na družinskopravnem področju. Tožnica je bila s sklepom leta 2013 neutemeljeno izločena iz dela strokovnega sveta, o čemer je tožena stranka ni obvestila. S tem se je tožnici dodatno zmanjšal obseg dela. Z omejevanjem del in nalog, na katere je bila že razporejena, jo je tožena stranka odrinila na rob strokovnega dela znotraj direktorata.

3. Tožena stranka je na pritožbo vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Očitek bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kar tožnica uveljavlja pod tem pritožbenim razlogom, v resnici pomeni uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

7. Četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) opredeljuje trpinčenje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) mora delodajalec javnega uslužbenca varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje dela. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki je po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je glede na podani ugovor zastaranja odškodninske terjatve presojalo dejanja, ki jih je tožnica štela za trpinčenje na delovnem mestu, od 20. 8. 2008 dalje in ne pred tem datumom, kljub temu da je za presojo utemeljenosti ugovora relevantno le, kdaj je škoda nastala, ta trenutek pa ni nujno enak nastanku škodnega dogodka (nizu dejanj, ki jih je treba oceniti kot celoto).

9. Tožnica je v postopku zatrjevala, da so ji bile že pred reorganizacijo konec leta 2010 kot vodji upravnopravnega sektorja odvzete naloge s strani nadrejene H.H., del teh nalog pa je bil dodeljeno drugim sodelavkam, s čimer ji je bilo onemogočeno opravljanje dela vodje notranje organizacijske enote. Nadrejeni delavec ima sicer res pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa izvajanje teh pravic ne sme voditi v njihovo zlorabo (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016). Med trpinčenje se uvrščajo tudi ravnanja, ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa so ji te odvzete - glej: dopolnitev osnovne kategorizacije tipičnih oblik po Heinzu Leymannu, v D. Brečko, Recite mobingu ne, Planet GV, 2013, str. 27-35). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da premestitev tožnice na delovno mesto sekretarke z odvzemom pooblastil vodenja upravnopravnega sektorja, ki je bil ukinjen z reorganizacijo 23. 11. 2010, ni predstavljalo protipravnega ravnanja. Tudi odvzem pooblastila za odločanje v upravnih postopkih, po oceni sodišča prve stopnje, ni potrdil očitkov tožnice o trpinčenju na delovnem mestu. Ti zaključki so v zvezi s posameznimi ravnanji najmanj preuranjeni, pri čemer je treba presojati celoto posameznih ravnanj. V tem primeru so zaključki lahko tudi drugačni.

10. Tožnica v pritožbi v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje utemeljeno opozarja, da je v postopku na prvi stopnji navedla očitke trpinčenja v času do reorganizacije delovnega procesa, tj. do konca leta 2010, ko naj bi ji bilo onemogočeno organiziranje in izvajanje pooblastil v zvezi z vodenjem upravnopravnega sektorja s tem, da ni imela pregleda nad pošto oziroma dokumentacijo, ki je prihajala v sektor, da ni odrejala nalog, podpisovala dopisov, ki so jih pripravili podrejeni uslužbenci, da ni podpisovala zahtev za dopuste in druge odsotnosti, zahtev za povečan obseg dela za zaposlene na oddelku. Tožnica je zatrjevala, da ni bila obveščena o odsotnostih uslužbencev, ki so bili razporejeni v notranji organizacijski enoti, za katero je bila odgovorna, niti ni bila obveščena o napredovanju delavcev znotraj sektorja, ki ga je vodila. V zvezi z napredovanji v letu 2009 je z javnimi uslužbenci znotraj sektorja opravila letni pogovor oziroma jih seznanila z letno oceno, ocenjevala pa naj bi jih nadrejena (generalna direktorica), ki je bila tedaj celo na starševskem dopustu.

11. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo niti do navedbe tožnice, da ji je tožena stranka kot vodji notranje organizacijske enote odvzela pooblastilo za odločanje o upravnih postopkih, ker je ugotovila napako sodelavke in o tej napaki opozorila nadrejeno na sestanku. Pri zaključku, da je tožnica tudi v obdobju od maja 2011 delala v okviru upravnopravnega odločanja glede odvzema otrok, sodišče ni upoštevalo, da so bila tožnici s sklepom predstojnika z dne 10. 10. 2011 odvzeta pooblastila za odločanje v vseh upravnih postopkih. Odvzemanje nalog in poklicno degradacijo je tožnica utemeljevala tudi z dogodkom dne 31. 5. 2011, ko jo je nadrejena obvestila, da ne bo več sodelovala pri pripravah zakona.

12. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 988/2015 z dne 7. 4. 2016 že zavzelo stališče, da odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal delavec, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožena stranka 2010 odvzela delovno nalogo podpisovanja odločb (odločanja) in jo prerazporedila na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Enako velja za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala v zadnjih letih, prerazporedila sodelavki G.G.. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do očitka onemogočenja opravljanja dela oziroma odvzemanja ključnih delovnih nalog pri pripravi najzahtevnejših sistemskih rešitev in da so bile tožnici v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji dodeljene rutinske naloge. Naloge glede sistemskih kršitev, ki jih je pripravljala tožnica dalj časa, pa so bile potrditvah tožnice dodeljene sodelavki G.G., ki je opravljala delo v nižjem nazivu in z manj delovnimi izkušnjami. Tožnica zatrjuje, da je bila izločena iz strokovnega sveta od leta 2013, o čemer ni bila obveščena, od maja 2011 pa je bila popolnoma izločena iz strokovnega dela na družinskopravnem področju. S tem naj bi se omejeval obseg del, na katera je bila predhodno razporejena, s čimer naj bi bila ob upoštevanju ostalih ravnanj odrinjena na rob strokovnega dela znotraj direktorata za družino. Kasneje ji je direktorica H.H. očitala nezadosten obseg opravljenega dela. Do teh navedb tožnice, s katerimi naj bi tožena stranka kršila določila pogodbe o zaposlitvi o nalogah delovnega mesta, med katere naj bi spadalo tudi vodenje in sodelovanje v najzahtevnejših projektnih skupinah, se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo.

13. Da bi sodišče presodilo utemeljenost teh očitkov, bi moralo ugotoviti, ali je tožena stranka oziroma nadrejena delavka sistematično oziroma s ponavljajočimi ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo izključevala, diskreditirala, ignorirala in podobno, kar pa bi lahko storilo le ob presoji vsega dogajanja kot celote. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela in naloge je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodje upravnopravnega sektorja oziroma sekretarke.

14. Ker vse navedeno ni bilo upoštevano pri odločitvi, sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, in ugotoviti, ali je tožena stranka na podlagi celote ugotovljenih ravnanj nad tožnico izvajala trpinčenje, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o stroških postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).