Up-256/00

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B.-B. iz Z. na seji senata dne 29. novembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 596/99 z dne 25. 5. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 439/99 z dne 25. 8. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 385/94 z dne 25. 11. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku so sodišča z izpodbijanimi sodbami odločila, da mora pritožnik izprazniti stanovanje, ki je last tožeče stranke. Ugotovila so, da pritožnik z lastnikom ni sklenil najemne pogodbe, zato v stanovanju biva brez pravnega naslova.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izpodbijanim sodbam očita, da temeljijo na napačnih dejanskih ugotovitvah sodišč, sodišča pa naj bi tudi napačno uporabila materialno in procesno pravo.

Pritožnik zatrjuje, da je odločitev sodišč v nasprotju z izpovedjo ene izmed zaslišanih prič, izpovedi druge priče pa sodišče pri odločitvi sploh ni upoštevalo. Pritožnik tudi navaja, da v drugih podobnih sporih iz najemnih razmerij sodišča odločajo drugače, kot so odločila v obravnavanem primeru.

Zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave ter 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Ustavnemu sodišču tudi predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodnih odločb.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njegovih navedb in priloženih sodnih odločb ni ugotovilo.

Dokazni postopek, na katerega se nanaša večina očitkov ustavne pritožbe, Ustavno sodišče lahko preizkusi le z vidika spoštovanja ustavnih procesnih jamstev med dokazovanjem, ne more pa ocenjevati pravilnosti dokazne ocene sodišč. Ta jamstva, ki izhajajo iz zahteve po kontradiktornem dokaznem postopku in od sodišča med drugim terjajo, da izvede dokaze, ki jih stranke predlagajo, če so za odločitev pomembni, ter se do njih obrazloženo opredeli, pa v obravnavani zadevi pritožniku niso bila kršena. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo skladno z načelom proste presoje dokazov, ter v obrazložitvi tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Višje sodišče je v svoji sodbi posebej odgovorilo na pritožbene navedbe glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nesprejemljive in nepopolne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnik ponavlja v ustavni pritožbi. Že Višje sodišče je pritožniku pojasnilo, da prvostopenjska sodba v obrazložitvi vsebuje oceno vseh za odločitev relevantnih dokazov. Kot odgovor na očitek ustavne pritožbe, da sodba ne vsebuje dokazne ocene zaslišanja ene izmed prič, Ustavno sodišče še dodaja, da ocena enega izmed dokazov lahko vsebuje dokazno oceno z njim vsebinsko povezanih dokazov, četudi to v obrazložitvi sodbe ni izrecno navedeno.

Tako je tudi v obravnavanem primeru, ko je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo za odločitev pomembna dejstva v zvezi z dovoljenjem za bivanje v spornih prostorih, na kar se po pritožnikovih navedbah nanaša tudi izpovedba, ki naj bi jo sodišče spregledalo. Tudi ne drži trditev pritožnika, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo zastopnika tožeče stranke, ki je bil zaslišan kot priča. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb je jasno razvidno, da je ta priča izpovedala, da je dovolila vselitev v sporne prostore pritožniku samemu, ne pa tudi njegovi družini. Pomen, ki ga je sodišče tej izpovedbi pripisalo, ter presoja, ali tako dovoljenje pomeni, da je bila med lastnikom stanovanja in pritožnikom sklenjena najemna pogodba, pa je stvar dokazne ocene in materialnopravne presoje sodišča, v katero se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, bi lahko bila pomembna pritožnikova navedba o odstopu od sodne prakse. Za kršitev te ustavne pravice bi namreč lahko šlo, če bi bila izpodbijana odločitev sodišč napačna in v nasprotju z odločitvami sodišč v enakih ali podobnih zadevah.

Vendar pa samo pritožnikova pavšalna navedba, da sodišča v podobnih sodnih sporih priznavajo in varujejo najemna razmerja ter pravice, ki iz njih izhajajo, takšne kršitve še ne utemeljuje. Odločitvam sodišč v obravnavani zadevi tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti.

6.Nobeno izmed stališč, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, tudi ni sporno z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in določbe 1. člena protokola k EKČP.

7.Ker pritožniku z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude