Jedro

Iz samega preklica razpisa (ki je v ZJN-2 dovoljen) še ne izhaja zatrjevana posledica (nastanek škode zaradi priprave ponudbe). Pri uporabi 3. odstavka 20. člena OZ je treba presoditi, ali je opustitev sklenitve pogodbe utemeljena ali ne. Le če je stranka namen skleniti pogodbo opustila zaradi neutemeljenih razlogov, se je pogajala nepošteno. Dokazno breme glede takšnega namena pa je na oškodovani stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zavrnilo zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 4.207,78 EUR s pripadki.

2. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba opozarja, da je tožena stranka v obravnavani zadevi s svojim ravnanjem ob sprejemu izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ustvarila okoliščine, ki pomenijo neupravičeno diskriminacijo oziroma neenakopravno obravnavo tožeče stranke, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je takšna odločitev sprejeta v nasprotju z načelom enake obravnave in tožeči stranki priznati stroške priprave ponudbe.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Drugi odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejanskega stanja pri izdaji zamudne sodbe sodišče namreč sploh ne ugotavlja, saj zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb.

6. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka za to, da pogodbe z izbranim ponudnikom ni podpisala, ampak je javni razpis preklicala, imela podlago v 80. členu Zakona o javnih naročilih (ZJN-2). Naročnik namreč lahko v vseh fazah postopka po poteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe (enak učinek ima tudi preklic razpisa). Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

7. Napačna je sicer navedba sodišča prve stopnje, da bi na podlagi petega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN) tožeča stranka (šele) po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo lahko pred sodiščem splošne pristojnosti zahtevala povračilo škode. Glede na to, da je tožena javni razpis objavila 28.7.2011, navedeni zakon pa je prenehal veljati 2.7.2011, je potrebno v tem postopku uporabljati Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Ta v četrtem odstavku 5. člena določa, da se v primeru, ko naročnik po sprejemu odločitve o oddaji javnega naročila odstopi od izvedbe javnega naročila, pravica do povračila škode lahko uveljavlja v sodnem postopku. Odškodninska odgovornost se presoja po pravilih 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o pogajanjih oziroma nepoštenih pogajanjih. Stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, odgovarja za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki, prav tako odgovarja za nastalo škodo, če je ta namen brez utemeljenega razloga opustila.

8. Sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava: pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku. Tožnik mora v tožbi navesti takšna dejstva, na katerih je po konkretni materialni normi zahtevek utemeljen. Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi nepoštenih pogajanj, bi morala v tožbi navesti dejstva, iz katerih bi izhajala takšna pogajanja.

9. Ker tožeča stranka ne trdi, da je tožena stranka preklicala razpis v nasprotju s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2 (kar bi lahko kazalo na to, da se je nepošteno pogajala), temveč le citira navedeno zakonsko določbo in trdi, da ji je zaradi preklica razpisa nastala škoda, je njena tožba nesklepčna. Za sklepčnost tožbe glede „nepoštenih pogajanj“ ne zadostuje zgolj to, da tožeča stranka v tožbi citira zakonsko določilo (tretji odstavek 20. člena ZPP), saj se fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke nanaša samo na dejstva, ne pa že na pravne zaključke.

10. Iz samega preklica razpisa (ki je v ZJN-2 dovoljen) še ne izhaja zatrjevana posledica (nastanek škode zaradi priprave ponudbe). Pri uporabi tretjega odstavka 20. člena OZ je treba presoditi, ali je opustitev sklenitve pogodbe utemeljena ali ne. Le če je stranka namen skleniti pogodbo opustila zaradi neutemeljenih razlogov, se je pogajala nepošteno. Dokazno breme glede takšnega namena pa je na oškodovani stranki.

11. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik šele v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka kršila načela transparentnosti javnega naročanja. Tega pa višje sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).