Jedro

Tožnik je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ni pa izpolnil nadaljnjega pogoja, določenega v ZUSDDD, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Ta je začel veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi tožnik moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje A.A., rojen 7. 5. … v kraju B., državljana Bosne in Hercegovine, zavrže. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je dne 3. 3. 2014 po pošti poslal prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki ga je Upravna enota Celje prejela na dan 10. 3. 2014. ZUSDDD v 8. členu določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vloži v roku treh let od uveljavitve istega zakona, to je do vključno 24. 7. 2013. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Iz uradne evidence upravnega organa ni razvidno, da bi stranka imela vloženo, rešeno ali nerešeno prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDR.

2. Zakon o splošnem upravnem postopku v tretjem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Drugi odstavek 68. člena istega zakona določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. V tem primeru je ZUSDDD predpisal triletni rok za vložitev prošnje in je ta rok potekel na dan 24. 7. 2013, stranka pa je prošnjo oddala na pošto v C., v Bosni in Hercegovini, na dan 3. 3. 2014, kar je popolnoma razločno razvidno in priložene kuverte. S tem prošnja ni bila vložena pravočasno in je sklep o zavrženju utemeljen.

3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa ter odgovarja na pritožbene navedbe.

4. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je Mednarodno sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, ker je ta nezakonito izbrisala 37.000 neslovenskih občanov in odločila, da mora država vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in izdati posebno odločbo za nazaj, zlasti če je bilo že dokazano prebivanje. Stalnega prebivališča ni nikoli odjavil in je upravna enota ravnala v nasprotju z zakonskimi predpisi, kot tudi z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Smiselno predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba in da se mu izda posebna odločba.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot sta pravilno navedla oba upravna organa v razlogih izpodbijane odločbe, 1. člen prvega odstavka ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (tujec) in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu. Med strankami postopka je nesporno, da je tožnik na zgoraj navedeni datum imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik pa ni izpolnil zakonskega pogoja, določenega v predhodnih določbah tega zakona, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Ta je začel veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi tožnik moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013. Ker pa je tožnik prošnjo oddal priporočeno po pošti 3. 3. 2014, torej več kot pol leta po preteku roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

8. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor tožnika, da je bila odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v dobro izbrisanim osebam, ker gre v spornem primeru za drugačno dejansko in pravno stanje, kot je bilo obravnavano na Evropskem sodišču. 9. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.