Jedro

Tožnik je zmožen za dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Ker ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela niti do nezmožnosti za opravljanje poklica z izgubo preostale delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 16. 12. 2013 in št. ... z dne 13. 9. 2013 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez premeščanja bremen, težjih od 5 kg, brez pogoste ali/in dolgotrajne prisilne drže ledvene hrbtenice, hoje po neravnem terenu, vzpenjanja in dela na lestvi ter dela s stroji, ki vibrirajo, s krajšim delovnim časom od 19. 8. 2013 dalje (II. točka izreka). Odločitev o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila je naložilo tožencu (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti 300,82 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik sam in po pooblaščencu. Slednji pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in vztraja pri razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine. Ne sprejema mnenja sodne izvedenke medicine dela, ki ne ustreza dejanskemu stanju, in je arbitrarno ter subjektivno. Sodna izvedenka ga ni osebno pregledala, niti povabila na razgovor. Ni razvidna metodologija njenega dela, zlasti glede na to, da je mnenje v nasprotju s predhodno pridobljenim mnenjem sodnega izvedenca ortopeda. Sodna izvedenka ocene delazmožnosti ni utemeljila niti med zaslišanjem, ko je podajala vrednostne sodbe o subjektivnem prikazovanju težav. Izpostavlja, da glede na opis dela zidarja, ni jasno, katera dela bi še lahko opravljal. Ocena, da bi lahko opravljal na primer dela v obratih za proizvodnjo gradbenih izdelkov in lahkih montažnih elementov, je neopredeljiva. Izvedenka niti sodišče nista pojasnila, katera dela z omejitvami bi lahko opravljal. Pojasnila ni niti, na podlagi česa je ugotovila, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Tega ni pojasnilo niti sodišče, ki je le povzelo njeno izpoved, da je pri oceni upoštevala definicijo invalidnosti. Ker tako ni pojasnjeno, katera je ta definicija in kako bi se pravilnost določenega odstotka delazmožnosti lahko preverila, ni prišlo le do zmotne uporabe materialnega prava, temveč ima sodba v tem delu take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Podana je tudi kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče navedlo, da je sodna izvedenka medicine dela enako kot sodni izvedenec ortoped ocenila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izvedenec ortoped je ravno nasprotno ugotovil, da ima močne bolečine pri hoji in sedenju, ter ocenil, da od 16. 12. 2013 dalje ni sposoben za svoje delo ne v polnem ne v skrajšanem delovnem času in tudi ni sposoben za nobeno drugo fizično delo v okviru gradbeništva ali drugega poklica, ki bi bil povezan s fizičnim delom. Ni bil sposoben za pridobitno delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času in so izpolnjeni pogoji za I. kategorijo invalidnosti, saj ni zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Tudi na naroku 20. 1. 2016 je vztrajal, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Pridobljeni mnenji sta si med sabo v nasprotju. Zato bi sodišče moralo postaviti novega sodnega izvedenca, kar je predlagal, in po zavrnitvi dokaznega predloga tudi grajal kršitev določb postopka. Predlaga spremembo sodbe, tako da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, in priglaša stroške pritožbe.

3. V laični pritožbi tožnik uveljavlja II. kategorijo invalidnosti in pravico do poklicne rehabilitacije. Navaja, da si je sodna izvedenka medicine dela izmislila izvid z dne 18. 11. 2012, poleg tega tudi ni odklonil tretje operacije in tudi na MRI pregledu po drugi operaciji ni bil. Ker hodi atipično, obstaja objektivni in ne le subjektivni vzrok bolečine. Meni, da je mnenje sodnega izvedenca ortopeda prepričljivejše od mnenja izvedenke medicine dela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih.

K očitanim procesnim kršitvam

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Razlogi za podano oceno delazmožnosti sodne izvedenke medicine dela so pojasnjeni in strokovno utemeljeni, sodišče prve stopnje jih je utemeljeno sprejelo.

7. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za t. i. protispisnost, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin, ta kršitev ni podana. Pridobljeni izvedenski mnenji sta v določenem delu skladni, v delu, kjer se razhajata, pa je sodišče prve stopnje kot prepričljivejše sprejelo izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela. Pritožnik z navedbami s tem v zvezi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Do kršitve določb postopka in posledično tudi ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po tem, ko je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda in ga tudi zaslišalo, je pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela in jo na podlagi tožnikovih pripomb k podanemu mnenju na naroku 25. 5. 2016 tudi zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tudi tožnik in njegov pooblaščenec, ki sta imela možnost sodni izvedenki tudi postavljati vprašanja.(1) Tudi po zaslišanju sodne izvedenke je tožnik vztrajal, pri že podanih pripombah in pri podanem dokaznem predlogu, da se postavi novega sodnega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožnikove delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu.

10. Po 1. odstavku tega člena je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se na podlagi 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. III. kategorija invalidnosti je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Za zavarovanca iz 15., 16. in 17. člena tega zakona se po 4. odstavku 63. člena ZPIZ-2 kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

11. Preostala delovna zmožnost je po 64. členu ZPIZ-2 med drugim podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti in če lahko opravlja delo najmanj štiri ure dnevno. Ugotavlja se tudi pri invalidnosti III. kategorije.

Predmet sodne presoje in dejanske okoliščine konkretnega primera

12. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 16. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 9. 2013 ter s tem v zvezi presoja tožnikove invalidnosti, pri čemer uveljavlja I. kategorijo.

13. Z odločbo z dne 13. 9. 2013 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo fizično lahko delo, z občasnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, z občasnim pripogibanjem, pretežno sede v polnem delovnem času od 19. 8. 2013 dalje. Ta odločba je bila spremenjena z dokončno odločbo z dne 16. 12. 2013 tako, da je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, priznana mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami lahko fizično delo, z občasnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, z občasnim pripogibanjem v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 19. 8. 2013. Invalidska komisija II. stopnje je drugače kot invalidska komisija I. stopnje ocenila, da tožnik ni zmožen s polnim delovnim časom opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je gradbenik (zidar - tesar). S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožen opravljati delo z določenimi omejitvami.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, oziroma ali še ima preostalo delovno zmožnost pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda A.A. in nato še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela B.B. Po tako izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno presodilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

15. Izvedenec ortoped je pisno izvedensko mnenje z dne 9. 11. 2015 podal na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije, tožnika pa je tudi osebno pregledal. Ocenil je, da za opravljanje gradbenih del kot samostojni podjetnik, ki je fizično zahtevno, povezano z dvigovanjem težjih bremen, z delom na višini, v prisilni drži, pogosto s klečanjem in čepenjem ter v globokem predklonu, zaradi kroničnega degenerativnega obolenja na ledveni hrbtenici oziroma stanja po dvakratni operaciji s kliničnimi znaki kronične desnostranske lumboishialgije s parezo desnega stopala in senzibilnostnimi motnjami po korenini L3, L4 in L5, ni bil zmožen ne v polnem in ne v skrajšanem delovnem času. Ni bil sposoben za nobeno drugo fizično delo v okviru gradbeništva ali katerega koli drugega poklica, povezanega s fizičnim delom, saj ni zmožen za stoječe delo, delo v prisilni drži, fizično delo sede in s hojo. Kot opozarja tožnik v pritožbi iz pisnega mnenja izhaja, da ni bil zmožen za pridobitno fizično delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času, zato so izpolnjeni pogoji za I. kategorijo invalidnosti. Vendar je zaslišan izvedenec ortoped izrecno poudaril, da ne drži, da je podal mnenje, da tožnik ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela. Sposoben ni bil le za pridobitno fizično delo v okviru njegovega poklica oziroma dejavnosti, lahko pa bi opravljal drugo delo v skrajšanem delovnem času, izmenoma sede, stoje in s krajšo hojo. Kljub takšni izpovedi, je vztrajal pri oceni, da so pri tožniku podani pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

16. Ob izpolnjeni pogojih iz 254. člena ZPP,(2) ko sodni izvedenec ortoped ugotavlja, da tožnik ni zmožen opravljati svojega poklica oziroma dejavnosti, hkrati pa ugotavlja preostalo delovno zmožnost v smislu potrebnih fizičnih in časovnih razbremenitev je sodišče prve stopnje za njeno ugotovitev pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela B.B. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 9. 2. 2016 je enako kot sodni izvedenec ortoped ocenila, da pri tožniku do 16. 12. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. V tem delu sta mnenji postavljenih sodnih izvedencev skladni, saj oba menita, da je še zmožen opravljati organizirano pridobitno delo. Glede zmožnosti za opravljanje poklica pa je sodna izvedenka medicine dela menila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti za poklic gradbeni tehnik (zidar - tesar), temveč je delazmožnost za opravljanje tega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. V okviru svojega poklica je še zmožen opravljati drugo delo, ki je fizično lahko, brez premeščanja bremen, težjih od 5 kg, pogoste in/ali dolgotrajne prisilne drže ledvene hrbtenice, hoje po neravnem terenu, vzpenjanja in dela na lestvi in s stroji, ki vibrirajo, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Podana je III. kategorija invalidnosti od 19. 8. 2013 zaradi bolezni. Ob soočenju tožnikovega zdravstvenega stanja in dela oziroma dejavnosti gradbenik (zidar - tesar) je zaključila, da tega dela v celoti ne more opravljati, zmožnost za opravljanje poklica je zmanjšana za manj kot 50 %. V svojem poklicu bi bil v skrajšanem delovnem času zmožen opravljati delo z določenimi omejitvami, na primer v obratih za proizvodnjo gradbenih izdelkov in lahkih montažnih elementov, ne da bi potreboval poklicno rehabilitacijo.

17. Zaslišana sodna izvedenka medicine dela je vztrajala pri že podani oceni delazmožnosti. Dodatno je pojasnila, da njena ocena temelji na objektivno izkazanih zdravstvenih težavah, zaradi katerih so objektivno določene razbremenitve pri delu. Tožnikove subjektivne težave v smislu nezmožnosti dolgotrajne hoje in sedenja zaradi atipične hoje, niso objektivizirane niti s preiskavo EMG, ki ni pokazala takšne poškodbe živca, kot jo pričakuje tožnik, niti s predpisanimi analgetiki. Glede na klinično stanje so potrebne le razbremenitve pri delu, popolna nezmožnost za delo pa ni podana. Poudarila je, da se na urejenem delovnem mestu z razbremenitvami mnenje predhodno postavljenega sodnega izvedenca ortopeda sklada z njenimi ugotovitvami, sama je dodala le razbremenitev pri vibrirajočih strojih. Pri oceni, da je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, je izhajala iz definicije invalidnosti. Vztrajala je tudi pri tem, da bi tožnik lahko na primer delal v obratih za proizvodnjo gradbenih izdelkov, da pa to ni stvar izvedenske ocene. To ni niti predmet sodnega postopka, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Oceno je izvedenka medicine dela sicer podala brez tožnikovega osebnega pregleda na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije. Vendar je izpovedala, da je ocenjevala stanje izpred treh let, zato osebni pregled ni bil potreben, poleg tega je upoštevala klinično stanje, kot ga je na pregledu ugotovil sodni izvedenec ortoped. Neutemeljene so zato tudi tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem, da ga sodna izvedenka medicine dela ni osebno pregledala. Na naroku za glavno obravnavo dne 25. 5. 2016 sta bila prisotna tako tožnik kot njegov pooblaščenec in sta imela možnost sodni izvedenki postavljati dodatna vprašanja.

18. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela jasno, popolno in strokovno. Delno so njeni zaključki skladni z ugotovitvami izvedenca ortopeda. Sicer pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivejše od ortopedskega izvedenskega mnenja, zlasti zaradi specialnosti sodne izvedenke, ki je prav v ugotavljanju delazmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 13. 9. 2013 dalje zaradi posledic bolezni, za priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago tako za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, kakor tudi za zaključek, da ni prišlo niti do nezmožnosti za opravljanje poklica z izgubo preostale delovne zmožnosti. Takšen zaključek pa pomeni, da ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V zvezi s pritožnikovimi navedbami o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ta pravica skladno z 72. členom ZPIZ-2, pod pogoji iz te določbe prizna le invalidom II. kategorije.(3) Glede na navedeno pa je bilo v postopku ugotovljeno, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več oziroma za poklicno invalidnost in s tem niso izpolnjeni zakonski pogoji za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

19. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnik na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Mariboru.

(1) Zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 25. 5. 2016 v spisu na listovni št. 77 do 80. (2) Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP).

(3) II. kategorija invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2).