Jedro

Zakon o pravdnem postopku ima načelo proste presoje dokazov za temeljno načelo in zato ne pozna vrednostne stopnje dokazil. To pomeni, da se smejo dokazovati vsa dejstva z vsemi dokazili (tako tudi delno plačilo terjatve z zaslišanjem zakonitega zastopnika dolžne stranke). Dokazujejo se le konkretno zatrjevana dejstva (v izvršbi na podlagi verodostojne listine tista, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična), kakršno pa trditev o delnem plačilu uveljavljane terjatve, brez navedbe zneska in datuma delnega plačila, prav gotovo ni.

Izrek

Ugovor se zavrne in se sklep o izvršbi potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neutemeljen. Zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. V sicer pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da naj bi del uveljavljane terjatve že poravnal, medtem ko naj bi o plačilu preostalega dela terjatve z upnico potekala pogajanja o izvensodni poravnavi oz. o načinu plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika (direktorja) M... R.... Pri tem ni priglasil stroškov ugovora. Ugovor ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku, v konkretnem primeru iz leta 1999 (ZPP/99), ima načelo proste presoje dokazov za temeljno načelo in zato ne pozna vrednostne stopnje dokazil. To pomeni, da se smejo dokazovati vsa dejstva z vsemi dokazili, tako tudi zatrjevano delno plačilo uveljavljane terjatve z zaslišanjem dolžne stranke, njenega zakonitega zastopnika (direktorja). Vendar pa je mogoče dokazovati le konkretno zatrjevana dejstva, ker gre lahko v nasprotnem primeru za dokazovanje v informativne namene (da stranka šele na podlagi izvedenega dokaza zve za posamezna pravotvorna dejstva). Takih dejstev, ki bi bila za odločitev pomembna, ki bi imela pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, pa dolžnik ni navedel. Tako ni navedel dela upničine terjatve (zneska), ki naj bi ga poravnal, niti datuma, kdaj naj bi ga poravnal. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo po 5. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ko je ugovor, katerega je glede na 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. ZIZ (in tudi v zvezi z načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 9.12.1999, objavljeno pa v "Pravnih mnenjih", št. II/1999, str. 17-19) štelo za neobrazloženega in s tem za neutemeljenega, poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, ga je kot neobrazloženega in s tem neutemeljenega zavrnilo ter sklep o izvršbi (v celoti) potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZIZ). Tudi ugovorna navedba dolžnika o pogajanjih za sklenitev izvensodne poravnave oz. o načinu plačila neplačanega dela terjatve namreč ni pravno upoštevna.