Jedro

Spori v zvezi s stečajem so kot gospodarski spori skoncentrirani pri istem sodišču, ki vodi stečajni postopek in obravnavani po pravilih iste vrste postopkov zaradi uresničitve temeljnih načel stečajnega postopka (načela enakega obravnavanja upnikov, zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in hitrosti postopka), oziroma zaradi samega namena stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da jo bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tako je odločilo po ugotovitvi, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom, za katerega so izključno stvarno pristojna okrožna sodišča. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču ter naložitev stroškov postopka v plačilo toženi stranki. Prvemu sodišču očita napačno, nezakonito in neustavno razlago določila 8. točke 2. odst. 32. čl. ZPP. Meni, da je njegova vsebina jasna. Razlagati ga je treba z jezikovno in logično razlago. Iz besedne zveze: „...v zvezi s stečajnim postopkom...“ izhaja, da so zajeti le spori o samem stečajnem postopku, ki so urejeni v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Če bi zakonodajalec hotel zajeti tudi spore, ki se nanašajo na terjatve, ki se uveljavljajo v stečajnem postopku, bi uporabil besedilo, kot je bilo uveljavljeno v Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1976: „...med stečajnim postopkom in zaradi stečajnega postopka...“. Takšna ureditev je bila neživljenjska, saj je o vsakem sporu, ki je nastal zaradi stečajnega postopka, tudi če je šlo le za minimalno vrednost spornega predmeta, odločalo okrožno sodišče. Zato jo je zakonodajalec spremenil. Nova ureditev logično napotuje na zaključek, da o sporih, ki nastanejo med ali zaradi stečajnega postopka in vrednost ne presega 20.000,00 EUR, odločajo okrajna sodišča. Sodna praksa, oprta na komentar ZPP iz leta 2005, na prejšnje sodne odločbe ter pravna mnenja, je napačna. Ne vsebuje vsebinske utemeljitve razlogov za odločitev v zvezi s pristojnostjo v primerih, kakršen je obravnavani – pri nižjih vrednosti spornega predmeta. Sporno določilo je neustavno. Razlaga prvega sodišča krši načelo pravne države, ki terja jasne pravne norme, in načelo sorazmernosti. Sporno zakonsko določilo bi bilo treba razlagati v prid tožeče stranke. Edino pristojno sodišče je sodišče, pred katerim je sama vložila tožbo. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ga ne da preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo oporo v podatkih spisa, izhaja, da je bil zoper toženko kot pravno osebo uveden stečaj s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 426/2009, da je v stečajnem postopku tožnica prijavila terjatev v skupnem znesku 4.743,64 EUR in da jo je stečajna upraviteljica v celoti prerekala. Tožnica je bila napotena, da obstoj svoje terjatve uveljavlja v ustreznem sodnem postopku. Glede na tako ugotovljene dejanske okoliščine je odločitev prvega sodišča, ki se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi, sprejeta ob pravilni uporabi 8. točke 2. odst. 32. čl. ZPP. Utemeljena je z dovolj jasnimi, popolnimi in pravilnimi razlogi, da pritožbeno sodišče v njih ne najde očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, pa tudi tistih procesnih kršitev ne, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato bo le še odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeni očitki prvemu sodišču o nepravilni, nezakoniti in neustavni razlagi določila 8. točke 2. odst. 32. čl. ZPP so neutemeljeni. Pritožnica sama je pri oceni navedene norme nedosledna, saj enkrat trdi, da je jasno opredeljena (stran 2 pritožbe), drugič pa, da je nejasna in kot taka neustavna (stran 3 pritožbe). S slednjim očitkom se pritožbeno sodišče ne strinja.

Ni sporno, da je bila tožnica s sklepom o preizkusu terjatev napotena, da mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve v višini 4.743,64 EUR, ki jo je priglasila v stečajnem postopku, a je bila tam prerekana (4. točka 2. odst. 69. čl. ZFPPIPP). Vrednostno merilo za določanje stvarne pristojnosti in za razmejitev pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči, za katerega se zmotno zavzema pritožba, je odločilno le pri premoženjskopravnih zahtevkih, ki izvirajo iz premoženjskopravnih razmerij. V obravnavanem primeru ne gre (več) za tak spor, temveč za spor o tem, ali (prerekana) denarna terjatev, ki se uveljavlja v stečajnem postopku, obstaja ali ne. Od njenega izida je posledično odvisno, ali se bo poplačala hkrati in v enakem deležu kot terjatve drugih upnikov iz stečajne mase (premoženja) stečajnega dolžnika. To pomeni, da njen izid lahko vpliva na obseg stečajne mase. V takih primerih pa gre po mnenju teorije in ustaljenih stališčih sodne prakse za spor v zvezi s stečajnim postopkom, kot ga je pravilno kvalificiralo tudi prvo sodišče. Za tovrstne spore velja pravilo 8. točke 2. odst. 32. čl. ZPP v zvezi s 7. točko istega člena ter 6. točko 483. čl. ZPP o izključni stvarni pristojnosti okrožnega sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta (prim. Ude in drugi, Pravni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, Komentar Nine Betetto k 32. čl. ZPP, stran 202).

Drugačno naziranje pritožnice je zmotno. V svojih prizadevanjih za drugačne razlago besedila navedene zakonske določbe prezre, da jo je treba razlagati po namenu. Spori v zvezi s stečajem so kot gospodarski spori skoncentrirani pri istem sodišču, ki vodi stečajni postopek (7. točka 2. odst. 32. čl. ZPP) in obravnavani po pravilih iste vrste postopkov (6. točka 483. čl. ZPP) zaradi uresničitve temeljnih načel stečajnega postopka (načela enakega obravnavanja upnikov, zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in hitrosti postopka), oziroma zaradi samega namena stečajnega postopka. Ta se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da čim hitreje dosežejo plačilo svojih terjatev iz premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase) hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.

Odločitev prvega sodišča je po povedanem pravilna. Pritožnica je z drugačno razlago zanjo spornega zakonskega določila ne more omajati. Pritožbeno sodišče tudi ne najde razlogov za neustavnost opisane zakonske ureditve, saj je jasna, njena uporaba v praksi pa nesporna. Končno pritožnica niti ne pojasni, zakaj naj bi bilo obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred okrožnim sodiščem v nasprotju z njenimi koristmi. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. istega zakona.