Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da bi morala tožnica, če je posredovala izvedensko mnenje v preveritev drugemu psihiatru z namenom podaje pripomb, o tem obvestiti sodišče in zaprositi za podaljšanje roka za pripombe ali za prestavitev naroka za glavno obravnavo zaradi pridobitve drugega mnenja, bodisi obsežno pripravljalno vlogo vložiti dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnica v osmi pripravljalni vlogi navajala nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedla že prej. Navedba novih dejstev in dokazov dva dni pred narokom za glavno obravnavo bi zavlekla spor.

Izvedenka je dosledno povzela, da iz zdravstvene dokumentacije neposredno po prvi možganski kapi in rehabilitaciji zapustnika, kot tudi po drugi možganski kapi, izhaja, da so pri zapustniku upadle kognitivne sposobnosti. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da zapustnik ni bil več sposoben odločati o sebi in premoženjskih pravicah, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi. Sodna izvedenka je jasno navedla, da je bil zapustnik po prvi možganski kapi še popolnoma poslovno sposoben in je jasno izražal svojo voljo, po drugi možganski kapi pa ni bil več v celoti opravilno sposoben, vendar je vedel, kaj hoče. Bistveno je, da se je dogovorjeni način o razpolaganju z denarnimi sredstvi med zapustnikom in toženko (v imenu in za račun zapustnika) ves čas izvrševal na podoben način, ki je bil dogovorjen še v času popolne zapustnikove poslovne sposobnosti, in ne morebiti šele v času druge možganske kapi, ko so bile kognitivne sposobnosti zapustnika okrnjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojnem A. A. spada terjatev zapustnika do toženke v višini 102.564,06 EUR iz naslova neupravičene obogatitve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti potrebne pravdne stroške, o višini katerih bo s posebnim sklepom odločeno po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je bila na podlagi odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju vsa oskrba zapustnika na domu nudena s strani toženke in B. B., zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila vsa sporna denarna sredstva porabljena in namenjena za nudenje oskrbe in pomoči zapustniku. Če bi zapustnik želel svoja denarna sredstva, ki jih je imel na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nameniti toženki in B. B., bi bilo to navedeno v pogodbi. Izvedenka pri podaji mnenja ni celovito upoštevala medicinske dokumentacije in toženkinih neposrednih osebnih zaznav. Iz izvidov URI Soča izhaja, da sta bili pri zapustniku močno oslabljeni razumevanje in pozornost, šlo je za napredujoč kognitivni upad z motnjo govora. Izvedensko mnenje je nepravilno, ker je izvedenka navedla, da osebje URI Soča ni tisto strokovno osebje, ki bi lahko ocenilo zapustnikove kognitivne sposobnosti. Toženka in B. B. sta mesec dni po prvi možganski kapi tudi sama zaznala in se o tem izjavila pred CSD X., da zapustnik izvedenih denarnih transakcij ne razume. Dodatne rehabilitacije na URI Soča se niso izvedle, ker je bil pri zapustniku podan napredujoč kognitivni upad in ni razumel preprostejših navodil. Zaradi pomanjkljivosti, neskladnosti in nestrokovnosti mnenja bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke. Če je zapustnik želel, da zanj v starosti skrbi toženka, še ne pomeni, da se je ves čas zavedal in soglašal z načinom razpolaganja z njegovimi denarnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zaključka, da je imel zapustnik nadzor nad porabo sredstev in da so bila ta porabljena v skladu z njegovimi željami. Toženka ni dokazala, da so bila vsa denarna sredstva porabljena za zapustnika in za investicije v energetsko sanacijo stanovanjske hiše, prilagoditev hiše in okolice potrebam invalida. Če bi se toženka z zapustnikom že v letu 2010 dogovorila o obnovi fasade, bi bilo to vključeno v pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Če bi bila sredstva porabljena za investicije, bi bila plačana neposredno iz zapustnikovega bančnega računa. Toženka je kmalu po zapustnikovi možganski kapi, ko razpolaganj ni mogel nadzorovati, večja denarna sredstva neupravičeno prenesla z njegovega računa na svoj bančni račun. Dokazno breme o vrednosti investicij v hišo je bilo na toženki. Gre za denarna sredstva najmanj v višini 102.564,06 EUR, ki presegajo vrednost navedenih investicij. Toženka in B. B. sta v nasprotju s pravdnima postopkoma v zadevi P 36/2016 in P 37/2018, kjer sta navedla, da sta denarna sredstva za fasado prispevala skupaj z zapustnikom, izpovedala, da je denarna sredstva prispeval samo zapustnik. Glede na višino spornih denarnih sredstev in pogodbo o dosmrtnem preživljanju vsa sredstva niso mogla biti porabljena za zapustnika. Toženka je pretežni del sredstev prenesla v svojo premoženjsko sfero in si v škodo premoženja zapustnika pridobila premoženjsko korist. Pooblastilo na bančnem računu ne pomeni, da je bila toženka upravičena prosto razpolagati z zapustnikovim premoženjem v svojo korist, ampak v imenu in za račun zapustnika kot pooblastitelja.

Tožnica z osmo pripravljalno vlogo ni bila prekludirana, saj je v vlogi pojasnila opravičljiv razlog za zamudo. Pripomb ni mogla podati prej, ker je šele takrat prejela izvedensko mnenje izvensodno angažiranega psihiatra, ki je bilo popolnoma nasprotno izvedenskemu mnenju izvedenke C. C. Neverbalna komunikacija zapustnika ni v vzročni zvezi z nadzorom nad porabo denarja in opravilno sposobnostjo zapustnika. Sodišče prve stopnje napačno povezuje oskrbo zapustnika z obstojem njegovega soglasja in volje, da toženka razpolaga z denarnimi sredstvi. Nepomembno je, kako je bilo za zapustnika poskrbljeno. Ni jasno, s kakšnimi neverbalnimi izrazi naj bi zapustnik izrazil voljo in na podlagi česa je priča D. D. ugotovila, da zapustnik z neverbalnim izražanjem izraža voljo. Če je zapustnik po prvi možganski kapi vse razumel, kot je izpovedal osebni zdravnik, to še ne pomeni, da je soglašal s porabo denarja. Zapustnik ni bil sposoben skrbeti zase in svoje pravice od prve kapi dalje, še toliko manj po drugi možganski kapi. Sodna izvedenka je ugotovila, da od druge možganske kapi zapustnik bolj kompleksnih zadev ni več razumel ter ni bil več opravilno in poslovno sposoben, zato toženki po drugi možganski kapi pooblastilo na bančnih računih zapustnika ni več dajalo zadostne pravne podlage za razpolaganje z denarnimi sredstvi.

Četudi je toženka skrbela in nudila pomoč zapustniku po drugi možganski kapi, je s tem zgolj izvrševala svoje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Za skrb in pomoč je toženka prejela stanovanjsko hišo in je bila zato že poplačana. Ni dopustno, da bi prejela še njegova denarna sredstva. Toženka je skupaj prejela več kot 150.000 EUR, kar bistveno presega strošek oskrbe za zapustnika od 14. 4. 2010 dalje do smrti. Sodišče prve stopnje bi moralo ločiti obdobje po prvi kapi in obdobje po drugi kapi, saj po drugi kapi zapustnik ni bil več opravilno sposoben. Izvedenka je v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi zaključila, da je bil zapustnik še vedno oporočno sposoben, kar pa ne drži. Iz izpovedbe prič D. D. in E. E. izhaja nasprotno: da je bil zapustnik po drugi kapi zelo slab, ni več govoril besednih zvez in ni razumel težjih vprašanj. Zapustniku je bil z odločbo CSD v letu 2013 postavljen skrbnik za poseben primer. Po drugi kapi je bil zapustnik poslovno in oporočno nesposoben. Četudi bi bil oporočno sposoben, slednje ni zadostna pravna podlaga, da bi lahko toženka brez njegovega soglasja in volje razpolagala z njegovimi denarnimi sredstvi. Izvedenka je navedla, da je bil zapustnik sugestibilen. Izražanje poslovne volje na podlagi vodljivosti pomeni pomanjkanje pravilne poslovne volje oz. razpolagalne sposobnosti. Sodna izvedenka na pripombo tožnice, da je bil zapustnik po prvi kapi tudi zaradi sugestibilnosti poslovno nesposoben, ni odgovorila in se do vpliva sugestibilnosti na poslovno sposobnost ni opredelila. V tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tej pravdi trdila, da je toženka brez volje in soglasja zapustnika A. A. v obdobju od 17. 2. 2011 do zapustnikove smrti razpolagala z njegovimi denarnimi sredstvi, zato je bila brez pravnega temelja (neupravičeno) obogatena na škodo zapustnikovega premoženja.

6. Med pravdnima strankama poteka več različnih sodnih postopkov. Predmet tega postopka je zatrjevana neupravičena obogatitev po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ)2, zato bo pritožbeno sodišče odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za konkretni spor (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ne upošteva tožničine osme pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2021. Tožnica je v konkretnem primeru pravočasno (znotraj 15 dnevnega roka) podala pripombe na izvedensko mnenje, potem pa dva meseca kasneje – torej po poteku roka za pripombe in dva dni pred narokom za glavno obravnavo – z osmo pripravljalno vlogo še dodatne pripombe. Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da bi morala tožnica, če je posredovala izvedensko mnenje v preveritev drugemu psihiatru z namenom podaje pripomb, o tem obvestiti sodišče in zaprositi za podaljšanje roka za pripombe ali za prestavitev naroka za glavno obravnavo zaradi pridobitve drugega mnenja, bodisi obsežno pripravljalno vlogo vložiti dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnica v osmi pripravljalni vlogi navajala nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedla že prej. Navedba novih dejstev in dokazov dva dni pred narokom za glavno obravnavo bi zavlekla spor. Potrebna bi bila tudi preložitev naroka, zato tožničine osme pripravljalne vloge utemeljeno ni upoštevalo (peti odstavek 286.a člena ZPP). Sicer pa kršitev pravil o prekluziji predstavlja t. i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pomeni, da mora vlagatelj pravnega sredstva izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oz. rezultat postopka. Tožnica pa v pritožbi ni konkretizirala, kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča, da je zapustnik ves čas soglašal z načinom razpolaganja z denarnimi sredstvi. Imel je nadzor nad porabo, sredstva pa so bila porabljena za energetsko sanacijo in prilagoditev stanovanjske hiše ter okolice potrebam invalida in za življenjske potrebe zapustnika. Voljo in soglasje glede porabe denarja je zapustnik izražal v obeh obdobjih, tako po prvi kot tudi drugi možganski kapi. Sodišče prve stopnje se je do obeh obdobij ločeno in podrobno opredelilo. Na podlagi ugotovitev sodne izvedenke psihiatrične stroke je utemeljeno zaključilo, da je bil zapustnik po prvi kapi še povsem poslovno sposoben, po drugi kapi pa je bil v slabšem zdravstvenem stanju: bil je nepokreten in ni več govoril, vendar je bil še vedno razsoden (oporočno sposoben) in je svoje želje izražal na neverbalen način. Tudi priča D. D., delavka na CSD, ki je po drugi možganski kapi leta 2013 v okviru upravnega postopka obiskala zapustnika, je potrdila, da je zapustnik neverbalno izrazil svojo željo, da z denarnimi sredstvi razpolaga toženka. Na kakšen način je zapustnik neverbalno izražal voljo – s prikimavanjem, kretnjami ali podobno – niti ni bistveno. Bistveno je, da je bila volja zapustnika navzven zaznavna tretjim osebam. O tem so bile izpovedbe zaslišanih prič skladne, kljub hkrati izpostavljenemu dejstvu, da je bil zapustnik po drugi možganski kapi bolj slab. Kako konkretno je zapustnik neverbalno izrazil voljo, pa je imela tožnica na naroku za glavno obravnavo možnost povprašati tako toženko kot tudi pričo D. D. 9. Sodna izvedenka je strokovno in medsebojno skladno povzela celotno medicinsko dokumentacijo in prepričljivo pojasnila, zakaj je dala večjo težo mnenju osebnega zdravnika, ki pacienta bolje pozna, kot izvidom URI Soča, kjer gre za mnenje fiziatrov, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo gibalno oviranih. Izvedenka je dosledno povzela, da iz zdravstvene dokumentacije neposredno po prvi možganski kapi in rehabilitaciji zapustnika, kot tudi po drugi možganski kapi, izhaja, da so pri zapustniku upadle kognitivne sposobnosti. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da zapustnik ni bil več sposoben odločati o sebi in premoženjskih pravicah, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi. Sodna izvedenka je jasno navedla, da je bil zapustnik po prvi možganski kapi še popolnoma poslovno sposoben in je jasno izražal svojo voljo, po drugi možganski kapi pa ni bil več v celoti opravilno sposoben, vendar je vedel, kaj hoče. Tudi iz izvidov URI Soča, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, ne izhaja, da zapustnik ne bi bil več poslovno sposoben. Četudi po drugi kapi ni več govoril in razumel besednih zvez ter težjih vprašanj in mu je bil postavljen skrbnik za posebni primer, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da je zapustnik neverbalno še vedno komuniciral: vedel je, kaj hoče in soglašal z načinom porabe denarja. Bistveno je, da se je dogovorjeni način o razpolaganju z denarnimi sredstvi med zapustnikom in toženko (v imenu in za račun zapustnika) ves čas izvrševal na podoben način, ki je bil dogovorjen še v času popolne zapustnikove poslovne sposobnosti, in ne morebiti šele v času druge možganske kapi, ko so bile kognitivne sposobnosti zapustnika okrnjene. V tem primeru pa bi takšen (nov) dogovor o ureditvi premoženjskih razmer za zapustnika lahko predstavljal težje in kompleksnejše vprašanje in utemeljeno bi se postavilo vprašanje veljavnosti izražene volje. V konkretnih okoliščinah pa je šlo le za nespremenjeni in že obstoječi način izvrševanja dogovora med zapustnikom in toženko, ki je bil sklenjen še v času popolne poslovne sposobnosti zapustnika in ves čas izvrševan z zapustnikovo privolitvijo. Takšnemu načinu upravljanja z denarjem bi zapustnik lahko (enostavno) nasprotoval. 10. Tožnica napačno povzema izvedensko mnenje o zapustnikovi sugestibilnosti. Izvedenka je navedla, da bi bil zapustnik glede na starost sicer lahko sugestibilen, vendar je na podlagi zdravstvene dokumentacije mogoče sklepati, da je bila njegova volja zelo jasna, posredno in neposredno večkrat izražena. Dodatno je izvedenka na naroku za glavno obravnavo3 izrecno odgovorila tudi na pripombo tožnice o sugestibilnosti in pojasnila, da zapustnik glede volje, koga hoče imeti ob sebi in kdo naj upravlja z denarjem, ni bil sugestibilen. To pomeni, da sugestibilnost v bistvenem ni vplivala na zapustnikovo poslovno sposobnost, kar je ustrezno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku 21. točke izpodbijane sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Glede na jasno, strokovno in medsebojno skladno izvedensko mnenje, s katerim je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, ni bilo utemeljenega razloga za postavitev drugega izvedenca. Strankino nestrinjanje z njim ni razlog za postavitev novega izvedenca, stranka tudi nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, kako je treba razumeti izjavo toženke glede porabe denarja, ki jo je podala 16. 3. 2011 pri CSD. Upoštevati je treba, da je bila dana kmalu po prvi možganski kapi zapustnika, ko je bil še v fazi rehabilitacije in izid zdravljenja še ni bil gotov. Iz izvedenskega mnenja (in medicinske dokumentacije) pa ne izhaja, da bi šlo pri zapustniku po prvi kapi za pomembno izražen upad kognitivnih sposobnosti in da ne bi mogel izražati svoje volje. Nasprotno, izvedenka je izrecno navedla, da je bil zapustnik do druge možganske kapi popolnoma poslovno sposoben. Stanje zapustnika po koncu rehabilitacije je bilo zato nedvomno takšno, da je pravno veljavno lahko izrazil svojo voljo glede porabe denarnih sredstev.

12. Več konkretno ugotovljenih in izkazanih okoliščin (sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, pooblastilo na bančnem računu, dogovor o obnovi hiše še pred prvo možgansko kapjo, želja zapustnika, da zanj skrbi toženka ...) potrjujejo in utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka z denarnimi sredstvi razpolaga skladno z zapustnikovo voljo in soglasjem. Tožnica ne navede nobene tehtne okoliščine, ki bi izkazovala, da je zapustnik kadarkoli nasprotoval toženkinemu razpolaganju z denarnimi sredstvi, ali da je izrazil nestrinjanje z načinom njihove porabe. Kljub sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju toženka ni bila dolžna v celoti finančno skrbeti za zapustnika. Za odločitev v tej pravdi ni relevantno, ali so bili določeni stroški, ki naj bi jih bila toženka dolžna kriti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, plačani s strani zapustnika. Bistveno je, da je zapustnik soglašal z načinom porabe sredstev in temu ni nasprotoval. Pritožnica kot bistveno zmotno izpostavlja dejstvo, da vsa obnovitvena in investicijska dela niso bila potrebna in zapustniku niso bila v korist. Pomembno je le, da je zapustnik s takšno porabo denarja soglašal in da je bil denar porabljen skladno z njegovo voljo.

13. Za obnovitvena dela na hiši se je toženka z zapustnikom dogovorila že v letu 2010, še pred prvo možgansko kapjo, dela pa so bila realizirana v času po prvi možganski kapi. Kolikšen je bil prispevek toženke in njenega moža k obnovi fasade in drugim obnovitvenim delom ter v kakšni obliki je bil dan, je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Bistveno je, da zapustnik, ki je bil takrat še popolnoma poslovno sposoben, opravljenim delom in plačilu ni nasprotoval in je z njimi soglašal. Zato podroben izračun vrednosti posameznih investicij ni bil potreben. Drugačna izpovedba toženke in priče B. B. v drugih pravdnih postopkih, da so denar za obnovo prispevali skupaj z zapustnikom, pri čemer je toženka pojasnila, da je s tem mislila, da so skupaj obnovili fasado na način, da sta s B. B. prispevala s svojim delom, ne omaje njune verodostojnosti do te mere, da sodišče prve stopnje v preostalem delu ne bi sledilo sicer prepričljivima in medsebojno skladnima izpovedbama.

14. Toženka je ustrezno pojasnila posamezne večje prenose zneskov med bančnimi računi: s kakšnim namenom in zakaj so bili porabljeni. Poudarila je, da je bil denar porabljen za potrebe zapustnika. Materialno dokazno breme je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno, procesno dokazno breme pa glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Na tožnici je bilo materialno dokazno breme, da dokaže, da je bila toženka brez pravnega temelja obogatena z zapustnikovimi denarnimi sredstvi. Ob dokazovanju negativnega dejstva, da zneski niso bili porabljeni za zapustnika in toženka za razpolaganje z denarjem zapustnika ni imela soglasja, je prešlo procesno dokazno breme o porabi denarja skladno z zapustnikovo voljo na toženko. Po prepričljivi in medsebojno skladni izpovedbi toženke, priče B. B. in D. D., da je zapustnik s porabo sredstev soglašal, da je bila to njegova volja ter da so bila sredstva porabljena za obnovo hiše, okolice in življenjske potrebe zapustnika ter predložitvi predračuna za fasadna dela, je dokazno breme ponovno prešlo na tožnico. Ta bi morala konkretizirano pojasniti, kateri zneski in v kakšni višini niso bili porabljeni skladno z voljo zapustnika. Zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da dvignjeni in z bančnega računa preneseni zneski niso bili porabljeni skladno z zapustnikovo voljo in njegovim soglasjem, ob hkratnem priznavanju, da pa so bila določena sredstva porabljena za zapustnika, njegovo oskrbo in obnovitvena dela po njegovi volji, vendar v nižjem obsegu, tožnica ne more uspeti.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje enači željo zapustnika, koga hoče imeti ob sebi, da zanj skrbi, z voljo in soglasjem za toženkino razpolaganje z denarjem. Skrb toženke za zapustnika in pogodbo o dosmrtnem preživljanju je sodišče prve stopnje navajalo zgolj kot okoliščini, ki dodatno potrjujeta, da je bila zapustnikova želja in volja, da z denarnimi sredstvi upravlja toženka. Soglasje/volja zapustnika za razpolaganje z denarjem pa nedvomno izhaja iz pooblastila toženki za dvigovanje z bančnega računa in z odsotnostjo drugih okoliščin, ki bi morebiti kazale na zapustnikovo nasprotovanje načinu porabe sredstev. Drži, da dano pooblastilo ob izgubi delne ali celotne poslovne sposobnosti pooblastitelja preneha,4 vendar to ne pomeni, da je toženka po drugi možganski kapi razpolagala z denarjem brez soglasja, volje in nadzora zapustnika, saj je zapustnik tudi po drugi možganski kapi še izražal voljo, da z denarjem razpolaga toženka in soglašal s porabljenimi sredstvi. Četudi po drugi kapi ni več govoril in razumel besednih zvez ter težjih vprašanj in mu je bil postavljen skrbnik za posebni primer, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je neverbalno še vedno komuniciral: vedel je, kaj hoče in je soglašal z (ustaljenim) načinom porabe denarja.

16. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člena istega zakona).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženkin odgovor pa ni v bistvenem prispeval k odločitvi, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami. 3 Prim. prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 20. 5. 2021 na str. 5. 4 Prim. komentar k 79. členu OZ, N. Plavšak v; Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 475.