Jedro

V odsotnosti vsakršne konkurence je razumljivo, da je dobiček tožeče stranke mogoče presojati glede na stanje povpraševanja na trgu, torej glede na število igralnih avtomatov, ki bi jih tožeča stranka opremila s svojo napravo.

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa neizpolnitev obveznosti ob zapadlosti še ne pomeni vedno tudi nastanka zamude. Stranka je v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude. Takšen pogoj predpisuje za primer, kadar rok izpolnitve ni določen (kot je to v primerih odškodninskih terjatev), ZOR v drugem odstavku 324. člena. Navedena zakonska določba nastanek zamude veže na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu I. točke izreka spremeni tako, da: - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti v znesku 131.864,46 EUR; - se višji obrestni del tožbenega zahtevka zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati 131.864,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 1996 do plačila (I. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 9.473,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene na temelju 154. člena Zakona o obligacijskih razmerij (1) (v nadaljevanju ZOR) terja povračilo navadne škode in izgubljenega dobička, in sicer zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki tožeči stranki brez utemeljenega razloga ni izdala certifikata, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko naročnikom v igralne avtomate skladno s Pravilnikom o uporabi igralnih avtomatov zunaj igralnic (Ur. l. RS, št. 67/95 in 30/96) vgradila elektronske kontrolne naprave. O temelju tožbenega zahtevka je že pravnomočno odločeno (2), predmet presoje v izpodbijani sodbi je tako zgolj višina tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po višini v celoti ugodilo, odločitev je oprlo (tudi) na izvedeniško mnenje (z dopolnitvami) izvedenca J., ki je potrdil obstoj in višino posameznih postavk odškodnine.

7. Pritožbeno opozarjanje na razloge, zaradi katerih tožena stranka tožeči ni izdala certifikata, je neutemeljeno, saj se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, o podanosti katerega je bilo že pravnomočno odločeno.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je elektronska kontrolna naprava tožeče stranke izpolnjevala pogoje za izdajo certifikata oprlo na pozitivno mnenje Urada za meroslovje in standardizacijo z dne 29. 02. 1996 (v nadaljevanju poročilo, A16) in izpoved priče Z., ki je pri uradu vodila postopek pridobivanja certifikata za tožečo stranko. Tožena stranka navedb o neustreznosti poročila pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato je takšno njeno navajanje v pritožbi šteti za prepozno (337. člen ZPP). Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, dejstvo nepredložitve programske kode, prototipa in končnega izdelka/naprave na vpogled pri tem ni odločilno. Izvedenec namreč delovanja naprave ni preizkušal in zato programske kode ter naprave ni potreboval, pač pa je, kot napisano, na delovanje naprave sklepal iz poročila Urada, katerega pravilnost vsebine je pred sodiščem prve stopnje potrdila tudi priča Z.. Ker dokaz (predložitev programske opreme in naprave) ni vplival na odločitev v zadevi, je pritožbeno opozarjanje na kršitev pravice do izjave zaradi nezmožnosti vpogleda vanj neutemeljeno.

9. Tudi ni utemeljeno nadalje pritožbeno izstavljanje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali bi elektronske kontrolne naprave izpolnjevale pogoje za pridobitev certifikata po kasneje uveljavljenih predpisih. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bilo namreč „le“ vprašanje, ali so te izpolnjevale pogoje ob vložitvi zahteve, skladno s takrat veljavnimi predpisi, konkretno pravilnikom iz leta 1995 (3) in njegovo spremembo leto kasneje (4).

10. Vrhovno sodišče RS je v revizijski sodbi, III Ips 171/2006 z dne 22. 09. 2009, v zvezi s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička sodišče prve stopnje napotilo na uporabo določbe tretjega odstavka 189. člena ZOR. Slednja določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pravni standard „normalen tek stvari“ služi ugotavljanju izgubljenega dobička glede na poslovanje oškodovanca v preteklih obdobjih, torej v situacijah, kadar je bilo takšno poslovanje že vzpostavljeno in je mogoče na njegovem temelju predvidevati o bodočih gibanjih poslovanja in na tej podlagi sklepati na dobiček, ki bi ga v prihodnosti oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo, ob upoštevanje prisotne konkurence na trgu.

11. Drugačna pa je situacija v zadevnem primeru. Tožeča stranka s poslovanjem še ni začela, saj je bil začetek tega vezan na izdajo certifikata s strani tožene stranke. Svoje poslovanje (novo dejavnost) je šele načrtovala, zaradi škodnega dogodka (neizdaje certifikata) pa teh načrtov ni uresničila. Glede na ugotovljene tržne razmere v času škodnega dogodka pa je pri presoji izgubljenega dobička potrebno slednje upoštevati kot posebne okoliščine, na katere napotuje tretji odstavek 189. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bila tožeča stranka, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi tožena stranka pravilno izdala certifikat, edini ponudnik elektronskih kontrolnih naprav. Edini ponudnik pa ne bi bila zaradi omejevanja ali izključevanja konkurence, kot je bila situacija v primeru razveljavljenega razpisa (5), pač pa zaradi razmer na trgu, na katerem je bila tožena stranka v zadevnem času edina, ki je takšen produkt uspela pravočasno razviti in posledično ponuditi naročnikom/imetnikom igralnih avtomatov izven igralnic. V odsotnosti vsakršne konkurence je razumljivo, da je njen dobiček mogoče presojati glede na stanje povpraševanja na trgu, torej glede na število igralnih avtomatov, ki bi jih tožeča stranka opremila s svojo napravo, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

12. Izvedenec je svoj zaključek o utemeljenem izračunu stroškov porabljenega časa za razvoj namenske programske opreme (4.170 ur) pojasnil, tožena stranka pa v pripombah na izvedensko mnenje tega zaključka ni konkretizirano izpodbijala. Šele v pritožbi, torej prepozno (337. člen ZPP), navaja, da (ne)kompleksnost naprave ni terjala tako zahtevnega in obsežnega razvoja programske opreme ter da bi se mogla rešiti z mikrokrmilniki.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka iz naslova stroškov izdelave 200 kosov naprav pred pridobitvijo certifikata. Na drugačne navedbe tožene stranke je sodišče prve stopnje odgovorilo, s tem ko je ugotovilo, da je bil rok za izdelavo aparatov kratek, iztekel se je 30. 09. 1996. Tožeča stranka je v upravičenem pričakovanju izdaje certifikata računala, da bo lahko z iztekom roka vsem naročnikom/imetnikom igralnih avtomatov izven igralnic ponudila izdobavo naprav. Med strankama ni bilo spora, da je bilo le-teh okoli 1300, zato je je bilo ravnanje tožeče stranke, ki je, upoštevaje kratek rok za izdobavo, pričela z izdelavo naprav pred pridobitvijo certifikata, skladno s pričakovanim ravnanjem skrbnega gospodarstvenika in ji torej ni mogoče šteti v škodo oziroma ji naprtiti stroškov izdelave teh naprav.

14. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Nima sicer prav pritožba, ki opozarja na naknadno podaljševanje roka za izdobavo elektronskih naprav skladno s kasnejšimi spremembami (6) Pravilnika o uporabi igralnih avtomatov zunaj igralnic. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je protipravna neizdaja certifikata s strani tožene stranke tožeči stranki onemogočila izdobavo naprav do roka dne 30. 09. 1996, skladno s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi igralnih avtomatov zunaj igralnic, objavljenim v Ur. l. RS, št. 30/1996, zatorej nadaljnje spremembe pravilnikov na odločitev v zadevi ne vplivajo.

15. Sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi o teku zamudnih obresti v zadevnem primeru zmotno enačilo zapadlost odškodninske terjatve in zamudo tožene stranke z njenim plačilom. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), vendar pa neizpolnitev obveznosti ob zapadlosti še ne pomeni vedno tudi nastanka zamude. Stranka je v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude. Takšen pogoj predpisuje za primer, kadar rok izpolnitve ni določen (kot je to v primerih odškodninskih terjatev), ZOR v drugem odstavku 324. člena. Navedena zakonska določba nastanek zamude veže na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. V zadevnem je primeru je ob odsotnosti navedb o izvensodnem opominjanju potrebno šteti, da je bil dolžnik (tožena stranka) z zahtevo upnika (tožeče stranke) seznanjen najmanj z vložitvijo tožbe, t.j. dne 19. 03. 1997, zato je šteti, da je bila tožena stranka od tega dne v zamudi, tožeča pa upravičena do plačila zamudnih obresti.

16. Nadalje je utemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-300/04-25 z dne 02. 03. 2006. Ker so obresti od glavnice (131.864,46 EUR) v času od 19. 03. 1997 do 22. 05. 2007, ko je stopila v veljavo novela A Obligacijskega zakonika, že dosegle glavnico, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izrek sodbe sodišča prve stopnje v njegovem obrestnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki dosodilo obresti do višine glavnice (5. alineja 358. člena ZPP).

17. V preostalem je ob ugotovitvi, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, da je odločitev sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu materialnopravno pravilna ter da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v njenem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v manjšem obrestnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na pritožbo tožeče stranke po prepričanju pritožbenega sodišča niso pripomogle k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ta se skladno s prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja za presojo zadevnega spora.

(2) Po vmesni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII Pg 151/1007 z dne 08. 05. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1259/2003 z dne 23. 02. 2006. Zoper slednjo je bila vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 171/2006 z dne 22. 09. 2009. (3) Objavljen v Ur. l. RS, št. 67/1995. (4) Objavljena v Ur. l. RS, št. 30/1996. (5) Objavljen v Ur. l. RS, št. 71/1996 in razveljavljen na temelju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/1997 z dne 16. 07. 1998. (6) Objavljene v Ur. l. 53/1996, 40/1997.