Jedro

Ob ugotovitvi, da je predložena pogodba o odstopu od pogodbe o prodaji stanovanja neveljaven pravni posel, je upravni organ utemeljeno zavrgel zahtevo za odmero oz. oprostitev davka na promet nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke z dne 30.9.1993, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za uvedbo odmernega postopka na podlagi pogodbe o odstopu pogodbe o prodaji stanovanja št. 296/91, sklenjene dne 16.2.1993 s soglasjem občine med P.P. in F.J., ker po veljavnih predpisih pogodba ni veljavna. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je prvostopni organ utemeljeno zavrnil pritožničin zahtevek za uvedbo postopka odmere davka na promet nepremičnin, ker predložena pogodba nasprotuje 122. členu stanovanjskega zakona, po katerem kupec, ki je sklenil kupoprodajno pogodbo na obročno odplačevanje, stanovanja ne sme odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja. Zato pri obročnem plačilu kupnine stanovanja ni mogoče odtujiti z nobenim pravnim poslom. Poleg tega pa vnuk po določbah 6. člena stanovanjskega zakona ni ožji družinski član in zato prenos pravice nakupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice na vnuka ni zakonit, zaradi česar vnuk svojih pravic in obveznosti iz pogodbe ne more prenesti na tožnico.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je z izpodbijano odločbo napačno ugotovljeno dejansko stanje in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Imetnica stanovanjske pravice na stanovanju je bila dejansko hčerka tožeče stranke in mati P.P., ki je dala soglasje za nakup stanovanja po stanovanjskem zakonu sinu, ki je tudi imel prijavljeno stalno prebivališče na tem naslovu. Zaradi tega je občina sklenila navedeno kupoprodajno pogodbo s P.P. Kupoprodajna pogodba je določala obročno odplačevanje kupnine. Tožeči stranki je bilo rečeno, da bo lahko kasneje sklenila s svojim vnukom darilno pogodbo, s katero ji bo ta prenesel lastninsko pravico na stanovanju. Tožeča stranka je prava neuka stranka ter je verjela, da je prenos lastninske pravice mogoč. Ko je spoznala, da temu ni tako, je zahtevala pri občini razveljavitev sklenjene kupoprodajne pogodbe, s katero je soglašal tudi kupec P.P. Namesto predlagane razveljavitve kupoprodajne pogodbe št. 296/91 je občina predlagala, da oba, torej tožeča stranka in njen vnuk ob njenem soglasju skleneta sporno pogodbo o odstopu pogodbe št. 296/91 na podlagi določbe 145. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Takšno rešitev je občina predlagala potem, ko je izvedla predlagane dokaze in ugotovila, da je tožeča stranka pridobila imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju z izključno in trajno uporabo stanovanja, ki je trajala več kot dve leti. Takega dejanskega stanja pa ni upošteval niti prvostopni upravni organ niti tožena stranka kot pritožbeni organ druge stopnje. Nadalje je tožeča stranka mnenja, da je prvostopenjski upravni organ prekoračil svoja pooblastila, ko je navedel, da je predložena pogodba neveljavna, saj je za presojo veljavnosti pogodbe pristojno sodišče, ne pa upravni organ.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 122. člena stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91) kupec, ki je pridobil stanovanje na način iz 120. in 121. člena, stanovanja ne sme odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja. V konkretnem primeru je P.P. kupil stanovanje po pogojih stanovanjskega zakona in se zavezal plačati vrednost stanovanja z obročnim odplačilom kupnine v 20. letih. Ker kupnine še ni dokončno poplačal, kar med strankama ni sporno, ne more odtujiti stanovanja na podlagi kateregakoli pravnega posla med živimi. Zato je pravilna odločitev upravnega organa o tem, da ni pogojev za uvedbo odmernega postopka na podlagi predložene pogodbe o odstopu od pogodbe o prodaji stanovanja. Po tej pogodbi bi lastninska pravica na stanovanju prešla od sedanjega lastnika P.P. na J.F., ki bi prevzela obveznost nadaljnjega obročnega odplačevanja kupnine za stanovanje. Predmet odmere davka bi bil pravni posel, ki po že navedeni zakonski določbi ni dopusten. Take narave sklenjenega pravnega posla tudi ne more spremeniti nobeno dano soglasje občine k sklenitvi pogodbe, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Sama formulacija izreka sklepa prvostopnega upravnega organa, ki vsebuje tudi dostavek "ker pogodba o odstopu pogodbe o prodaji stanovanja po veljavnih predpisih ni veljavna", res ni skladna s pravili postopka, ker ne spada v izrek, ampak kvečjemu v obrazložitev sklepa. Čeprav tožena stranka te nepravilnosti akta prve stopnje ni odpravila, kot bi morala (242. člen ZUP), samo zaradi tega po presoji sodišča izpodbijana odločba ni nezakonita, saj ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker že iz same formulacije izhaja, da ne gre za odločitev, ampak le za pojasnjevanje, zakaj je upravni organ na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP zavrnil zahtevek za uvedbo postopka za odmero davka.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot predpis RS, skladno z določilom 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).