Jedro

Pravnomočna kazenska obsodilna sodba načeloma ne ovira uveljavljanja ugovora deljene odgovornosti (171. čl. OZ), vendar pa le-ta skladno s 14. čl. ZPP ne sme temeljiti na dejstvih, ki izključujejo obstoj ugotovljenega kaznivega dejanja.

Če sodišče ugotovi, da so v izvedenčevem izvidu pomanjkljivosti, jih mora odpraviti po uradni dolžnosti (254. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje s sklepom dopustilo spremembi tožbe z dne 27. 12. 2006 in 20. 10. 2008 (I. tč. izreka), s sodbo pa je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženo stranko zavezalo, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo (80.890,25 EUR s pripadki; II.1. tč. izreka), materialno škodo (337,20 EUR s pripadki; II.2. tč. izreka), škodo iz naslova tuje pomoči (4.623,60 EUR s pripadki; II.3. tč. izreka in od 1. 3. 2005 dalje mesečno rento v znesku 380,71 EUR s pripadki; II.4. tč. izreka) ter njegove pravdne stroške (3.312,13 EUR z zamudno posledico; II.5. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Pri tem priglaša stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku ob pravilno ugotovljenem obsegu njegovega trpljenja prisodilo prenizko odškodnino, saj ta ni primerljiva z odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za izjemno hude primere (301 povprečna plača) oziroma vsaj z najvišjimi odškodninami v okviru zelo hudih primerov (216 povprečnih plač).

(3) Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

(4) Tožena stranka izpodbija obsodilni del navedene sodbe (glede temelja zahtevka do 40 % ter glede višine nematerialne škode in prisojene mesečne rente za tujo pomoč) ter se pri tem sklicuje na vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in pri tem priglaša stroške. Uvodoma pojasnjuje, da je izpolnila svoje dokazno breme glede tožnikovega soprispevka do 40 %, kar potrjujejo izpovedbe prič ter predvsem izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke. Meni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko izvedenskega mnenja ni sprejelo zato, ker upošteva zagovor povzročiteljice nesreče (zavarovanke tožene stranke), ki ga je slednja kot obdolženka podala v kazenskem postopku. Gre le za enega izmed dokazov v spisu, sodišče pa je izvedencu naložilo, naj pregleda celoten pravdni spis s prilogami. Kazenski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 110/2004 je priloga predmetnega pravdnega spisa, ki jo je sodišče vpogledalo kot dokaz. Pritožnica nadalje opozarja na protispisnost ugotovitve sodišča, da opisano ravnanje izvedenca ne bi bilo problematično, če bi slednji tudi brez uporabe sporne izjave iz kazenskega postopka (in z upoštevanjem podatkov pravdnega spisa) prišel do enakega rezultata. Na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 4. 2009 je namreč izvedenec izpovedal, da njegova časovno potna analiza tožnikovega prečkanja cestišča ni v nobeni povezavi z izjavami toženkine zavarovanke. Protispisnost prav tako pripisuje ugotovitvi, da izvedenec ni v zadostni meri navedel podatkov, ki so mu služili za njegove izračune. Sodišču očita, da se je očitno oprlo le na izpoved izvedenca, spregledalo pa je njegovo pisno mnenje, kjer je natančno navedel vse objektivne elemente, na katerih temelji. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pritožnica ne more razbrati, česa izvedenec po mnenju sodišča ni analiziral, čeprav bi to moral storiti (možnosti vertikalnega prečkanja cestišča ali tožnikove teže in velikosti). Meni, da sodišče neutemeljeno dvomi v upoštevani reakcijski čas, saj izvedenci vedno izhajajo iz povprečnega reakcijskega časa, tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi bil ta čas v konkretnem primeru krajši ali daljši od povprečja. Sodišče je tako po pritožničinem prepričanju nekritično sledilo laičnim in dokazno nepodprtim navedbam tožnika (1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP, v zvezi z 212. čl. ZPP) glede pomanjkljivosti mnenja, ki je v celoti obrazloženo. Posebej nasprotuje še stališču sodišča, da bi morala zaradi ugotovljene nepopolnosti izvedenskega mnenja tožena stranka predlagati novega izvedenca, saj bi lahko dopolnitev mnenja ali dodatna pojasnila predlagalo sodišče. Ker do tega ni prišlo, je tožena stranka, ki sicer nosi breme dokazovanja oškodovančeve soodgovornosti, utemeljeno ocenila, da so ugotovitve izvedenca za sodišče sprejemljive. Svoje nasprotno stališče je sodišče razkrilo šele v razlogih izpodbijane sodbe, ki posledično za pritožnico pomeni presenečenje (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 285. čl. ZPP). Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo meni, da ob upoštevanju 40 % soodgovornosti tožnika ne bi smela presegati 39.000,00 EUR, po izvršenem delnem plačilu pa bi prisojeni znesek moral znašati 14.280,25 EUR. Nasprotuje še prisojenim zamudnim obrestim, ugotovljenem obsegu nudenja tuje pomoči in stroškovni odločitvi.

(5) Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bila zavarovanka tožene stranke obsojena storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (1. odst. 325. čl. Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, št. 63/1994, s spremembami; od tu KZ), konkretno s kršitvijo kršitvijo določila 1. odst. 44. čl. takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/1998, s spremembami; od tu ZVCP), ker pri vožnji osebnega avtomobila tožniku ni omogočila varnega prečkanja vozišča, ko je bil ta že na prehodu in ga s prednjo stranjo vozila zbila, tožnik pa je zaradi trčenja utrpel v izreku obsodilne sodbe opisane hude telesne poškodbe. Meni, da sta na te ugotovitve vezana tako sodišče kot izvedenec, ki torej ne bi smel ugotavljati drugačnega dejanskega stanja, ki poleg tega izhaja iz zagovora obdolženke. Izpostavlja tudi, da je sodišče toženo stranko na naroku za glavno obravnavo opozorilo na nejasnost izvedenskega mnenja ter jo pozvalo, naj se izjasni o morebitni postavitvi drugega izvedenca.

(6) Pritožbi sta utemeljeni.

(7) V obravnavani zadevi tožnik svoj odškodninski tožbeni zahtevek utemeljuje na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bila zoper zavarovanko tožene stranke v kazenskem postopku izdana pravnomočna obsodilna sodba, zato je pravdno sodišče nanjo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. čl. ZPP). Če dejstva, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, jih pravdno sodišče ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča – dejstva torej lahko ugotovi drugače kot kazensko sodišče, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče (1). Ker vprašanje oškodovančevega prispevka za sam obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, pravnomočna kazenska obsodilna sodba načeloma ni ovira za samostojno presojo pravdnega sodišča o ugovoru deljene odgovornosti (171. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ).

(8) Tožena stranka je uveljavljala soodgovornost tožnika s trditvami, da je slednji na cestišče stopil nenadoma, povsem nepričakovano in da je prečkal cesto izven zaznamovanega prehoda za pešce. Oba omenjena trditvena sklopa je potrdil izvedenec prometne stroke, a sodišče prve stopnje njegovega mnenja ni sprejelo. Svojo odločitev je v tem delu oprlo na napačne razloge, kot pravilno ugotavlja pritožnica. Predvsem ne drži, da je izvedenec prekoračil svoja pooblastila s tem, ko je v svojem mnenju upošteval zagovor obdolženke v kazenskem postopku, ki je bil v tej pravdi prebran kot dokaz, poleg tega pa je bila ista oseba zaslišana tudi v tej pravdi, celo pred postavitvijo izvedenca. Slednjemu je bilo naloženo, naj preuči celotni pravdni spis s prilogami (kamor sodijo tudi fotokopije omenjene kazenske zadeve). Če bi se sodišče že takrat opredelilo do verodostojnosti izpovedb voznice avtomobila, bi moralo izvedencu v sklepu ali vsaj v spremnem dopisu pojasniti, katera dejstva lahko v svojem mnenju upošteva (2). Pritožnica sodišču nadalje utemeljeno očita, da ob ugotovljeni nepopolnosti izvedenskega mnenja ne bi smelo nanjo prevaliti dokaznega bremena po postavitvi novega izvedenca. Gotovo je abstraktno dokazno breme glede soodgovornosti tožnika na toženi stranki, ki je v tej smeri postavila določene trditve in predlagala dokaze zanje, med drugim prav s postavitvijo izvedenca prometne stroke. Ker je sodišče temu dokaznemu predlogu ugodilo, bi ga moralo izvesti skladno z določbami 251.-254. čl. ZPP. Če sodišče ugotovi, da so v izvedenčevem izvidu pomanjkljivosti, jih mora odpraviti po uradni dolžnosti (254. čl. ZPP) (3). Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero se pritožnica smiselno sklicuje (1. odst. 339. čl. ZPP). Ker se navedena kršitev tiče temelja odškodninskega zahtevka, je moralo pritožbeno sodišče obema pritožbama ugoditi, izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Ob navedenem je še dodati, da tožnikove navedbe iz odgovora na pritožbo, češ da je sodišče toženo stranko opozorilo na pomanjkljivosti mnenja, ne držijo. Drugi pritožbeni očitki se glede na doslej povedano še niso izkazali za relevantne, zato jih ni bilo treba obravnavati.

(9) Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ustrezno odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, kot to določa 2. in 3. odst. 254. čl. ZPP. Navedeno bo moralo storiti uradoma, torej ne glede na morebitne dokazne predloge strank. Šele tako bo namreč izčrpan dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki ga je tožena stranka pravočasno predlagala, sodišče pa ga je tudi dopustilo. Sodišče prve stopnje bo moralo dosledno upoštevati določbo 14. čl. ZPP in izvedencu tudi pojasniti, iz katerih (nespornih in dokazanih) dejstev naj izhaja. Kot je že bilo pojasnjeno, pravnomočna kazenska obsodilna sodba načeloma ne ovira uveljavljanja ugovora deljene odgovornosti (171. čl. OZ), vendar pa le-ta skladno s 14. čl. ZPP ne sme temeljiti na dejstvih, ki izključujejo obstoj ugotovljenega kaznivega dejanja. Zavarovanka tožene stranke je bila v konkretnem primeru pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (1. odst. 325. čl. KZ), ki ga je storila s kršitvijo določila 1. odst. 44. čl. takrat veljavnega ZVCP (pri vožnji osebnega avtomobila tožniku ni omogočila varnega prečkanja vozišča, ko je bil ta že na prehodu in ga s prednjo stranjo vozila zbila, tožnik pa je zaradi trčenja utrpel hude telesne poškodbe – C 1). Pravkar citirana blanketna norma razkriva, da je storitev obravnavanega kaznivega dejanja pogojena s kršitvijo prometnega režima na prehodu za pešce, zato ima tožnik prav, da ne izvedenec ne pravdno sodišče ne bi smela ugotoviti drug(ačn)ega kraja nesreče. Vezanosti pa po drugi strani ni glede ugotavljanja ostalih trditev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala tožnikov soprispevek – da je vozišče prečkal nepričakovano in nenadoma. Od teh trditev (v nasprotju s trditvami o kraju nesreče) namreč obstoj konkretnega kaznivega dejanja (1. odst. 325. čl. KZ v zvezi s 1. odst. 44. čl. ZVCP) ni odvisen.

(10) Zaradi razveljavitve odločitve o glavnem zahtevku je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev ter sklenilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

(1) Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 144. (2) Zobec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 493 ter Trampuš, Izvedenstvo – procesni vidik, Pravosodni bilten, št. 3/2000, str. 46. (3) Zobec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 500.