Jedro

Potrebno bo ugotoviti, ali gre za samostojno obveznost toženca do tožnika ali za njun sporazum o nadomestni izpolnitvi prej dogovorjene obveznosti toženca do tožnika.

Izrek

Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se glede tretjega toženca F.P., glede plačila tolarske protivrednosti 10.000 DEM s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški in glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu glede prvotožene in drugotožene stranke potrdi.

Prvotožena in drugotožena stranka morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede tretjetožene se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci dolžni plačati tožniku: prvotoženi in drugotoženi vsak po 2.600 DEM in tretjetoženi 10.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini kot jih priznava Ljubljanska banka Gorenjska banka d.d. za devizne hranilne vloge od 1.5.1988 dalje do plačila ter hkrati naložilo tožencem, da so tožniki dolžni solidarno povrniti njegove pravdne stroške v znesku 32.670 SIT. V celoti pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tretje tožene stranke na plačilo tolarske protivrednosti 2.337,08 DEM z obrestmi od 26.12.1988 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni na ta način, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne in stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku tretjetoženega iz nasprotne tožbe. V obrazložitvi pritožbe toženci med drugim navajajo, da je bilo v sporazumu o ukinitvi skupne obratovalnice z dne 7.12.1987 določeno, da vsak izmed soustanoviteljev skupne obratovalnice poravna svoje davčne obveznosti. Pri sklenitvi sporazuma z dne 18.7.1988 pa je bila volja tretjetoženega, da tožniku poravna svoj dolg po pogodbi z dne 7.12.1987 in je zato prost svoje obveznosti do tožnika. Prvotoženi in drugotoženi pa menita, da sta glede na to, kar je prejel tožnik leta 1987 iz skupne obratovalnice in posojila, ki ga tožniku ni bilo potrebno vrniti ter s plačilom tožnikovih davčnih obveznosti s strani tretjega toženca, poravnala svoje pogodbene obveznosti do tožnika.

Tožnik je bil pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije za leto 1987 navzoč, kar je razvidno iz zapisnika z dne 22.2.1988. Prav tako pa je bil tožnik s poslovanjem skupne obratovalnice in z vloženimi davčnimi napovedmi za leto 1987 seznanjen ter predlagajo zaslišanje tožencev ter delavcev skupne obratovalnice, ki so vodili finančno knjigovodsko poslovanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik ni bil seznanjen s poslovanjem skupne obratovalnice in z vodenjem poslovnih knjig ter pri pregledu poslovnih knjig dne 22.2.1988 sploh ni bil navzoč. Tožnik je bil po davčni odločbi zavezan k plačilu davka za l. 1987 v znesku 42.898,652 din oz. po odbitku še 34.423,698 din, kar pa je več, kot je znašala davčna osnova za tožnika določenega v pogodbi 31.540,00 din. Tožeča stranka meni, da je tretji toženec s sporazumom z dne 18.7.1988 prevzel davčne obveznosti za tožnika v znesku 34.000.000 SIT, ker so te obveznosti predstavljale davek od njegovega dohodka, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tretjetožene stranke je utemeljena, pritožbi prve in drugetožene stranke pa nista utemeljeni.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika do tretjega toženca in v nasprotnem tožbenem zahtevku tretjega toženca do tožnika storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Že zaradi te kršitve je treba sodbo sodišča prve stopnje glede tretjetožene stranke razveljaviti. Prvostopno sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj dejansko stanje, kakršno ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne daje zadostne podlage za pravilno uporabo materialnega prava oz. za pravilno odločitev v tej zadevi.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na zaključek, da sta pogodba, z dne 7.12.1987, sklenjena med tožnikom kot upnikom ter s toženci in A.P. kot dolžniki, in sporazum, z dne 18.7.1988, dva povsem ločena pravna posla, in da je tretjetoženi prevzel davčne obveznosti tožnikov s sporazumom, z dne 18.7.1988, zato, ker je bila tožnikova davčna obremenitev na podlagi davčne prijave, ki jo je sestavil tretjetoženi, nepravilna. Prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, kolikšna je bila davčna obveznost tožnika za leto 1987 glede na davčno osnovo, navedeno v sporazumu o prenehanju skupne obratovalnice z dne 7.12.1987 in ob upoštevanju že plačanih akontacij. Prav tako prvostopno sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je tretjetoženi plačal davčne obveznosti tožnikov ali pa le svoje davčne obveznosti za leto 1987, kar pa je tako za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika napram tretjega toženca kot tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku tretjega toženca odločilnega pomena. Po določbah 308. člena ZOR preneha obveznost, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Nadomestna izpolnitev je torej veljavna, če temelji na sporazumu med dolžnikom in upnikom in dolžnik to svojo ob obveznost tudi izpolni, vendar pa je v predmetni zadevi zelo vprašljivo, ali je bil takšen sporazum sploh sklenjen.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede prvega in drugega toženca tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Po pogodbi, z dne 7.12.1987, sta se tako prvi kot tudi drugi toženec zavezala tožniku do 30.4.1988 vrniti vsak 10 % posojenega zneska, kar znaša 2.6000 DEM za vsakega. Izpolnitev svoje obveznosti napram tožniku pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista niti zatrjevala, kot tudi svoje obveznosti ne zanikala.

Glavne obravnave pa se kljub pravilnemu vabljenju sploh nista udeležila niti svojega izostanka opravičila, zato je zaključek prvostopnega sodišča po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tretjetožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v obsegu, ki se nanaša na tretjega toženca razveljavilo in vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena in 1. odst. 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče dopolni postopek v že nakazani smeri in naj ponovno oceni, ali je obveznost tretjega toženca po sporazumu z dne 18.7.1988 njegova samostojna obveznost, ali pa se nanaša na plačilo dolga tožniku po pogodbi z dne 7.12.1987, ter izvede v pritožbi predlagane dokaze. Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo in o stvari znova odločilo. Pritožbi prvega in drugega toženca pa je v skladu z določbami 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnlo in sodbo sodišča prve stopnje v dosegu, ki se nanaša na prvega in drugega toženca potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede tretjetožene stranke je utemeljena na določbi 3. odst. 166. člena ZPP. Prvotožena in drugotožena stranka trpita svoje stroške pritožbenega postopka po načelu uspeha v pravdi, saj s pritožbo nista uspeli (1. odst. 154. člena ZPP).