Jedro

Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zasebni tožilec, je ta nedovoljena, saj ne gre za eno izmed oseb, taksativno naštetih v 1.odst. 421.čl. ZKP kot upravičencev do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zasebnega tožilca A.K. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Po 98.a členu v zvezi s 3. odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebni tožilec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo z dne 21.5.1998 obdolženega A.D. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ter na podlagi 3. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki se kažejo kot povprečnina, odmerjena na 60.000,00 SIT, ter stroški iz 7. in 8. točke (očitno 2. odstavka) iste zakonske določbe, bremenijo zasebnega tožilca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.11.1998 pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca A.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter zasebnemu tožilcu po 1. odstavku 98. v zvezi s 3. odstavkom 96. člena ZKP naložilo povrnitev potrebnih obdolženčevih izdatkov, potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice ter plačilo povprečine v znesku 60.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, dne 1.2.1999 zasebni tožilec A.K. po pooblaščencu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zavzema se, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije "napadeno sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca", pri čemer pa je očitno po pomoti izostal sklepni del predloga, da se obdolženca spozna za krivega in primerno kaznuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti so našteti taksativno, med njimi pa ni zasebnega tožilca. Glede na to, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zasebni tožilec, ki te pravice nima, se izkaže, da je zahteva nedovoljena in jo je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je zasebni tožilec A.K. v skladu z 98.a členom v zvezi s 3. odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati povprečnino določeno na 50.000,00 SIT.