Jedro

Sodišče prve stopnje je moralo za zaključek, da je za določitev meje izpolnjen kriterij močnejše pravice, ugotoviti, ali je predlagateljica dokazala trditve o nemoteni dobroverni lastniški posesti svojih pravnih prednikov na spornem mejnem prostoru na zatrjevan način: z dovozi z živino in za dostop do gospodarskega objekta po obstoječi poljski cesti, z odlagališčem gnoja, čiščenjem in košnjo, ker je nasprotni udeleženec zatrjevan način izvajanja posesti in dobrovernost pravnih prednikov predlagateljice argumentirano prerekal. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobrovernosti predlagateljičinega pravnega prednika - očeta, čeprav je to bilo sporno dejstvo in tudi pravno odločilno v tem nepravdnem postopku za presojo obstoja okoliščin za določitev meje po kriteriju močnejše pravice. Dopis s skico (B2, B19) pa dokazuje najmanj dvom predlagateljičinega pravnega prednika o tem, da je lastnik spornega mejnega prostora.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo vrednost spornega mejnega prostora v višini 3.100,00 EUR (točka I izreka), nato pa določilo mejo med parcelno številko 146/1 (in ne 1046/1, kot je pomotno navedeno v izreku izpodbijanega sklepa) in 452, obe k.o. ..., ki sta v lasti predlagateljice in parc. št. 145/1 k.o...., ki je v lasti prvega nasprotnega udeleženca ter parc. št. 465/8 in 463/1 k.o. ..., ki sta javno dobro, tako, da se meja določi po liniji, kot je razvidna iz skice terenske izmere z dne 15. 9. 2015, ki je sestavni del sklepa, z začetkom v točkah VSA, ki se premakne na linijo urejene meje v ID pos 6120, nato se nadaljuje do točke VSB-VSC-VSD-VSE-VSF, VSG ter VSH, v teh navedenih točkah meje se postavijo plastični mejniki z jeklenih sidrom (točka II izreka) in da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Prvi nasprotni udeleženec je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje glede odločitev pod točko I in II izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V pritožbi je prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec) navajal, da je izpodbijana odločitev napačna, neprepričljiva, v nasprotju s predloženimi dokaznimi predlogi in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zgrešeno dokazno ocenilo dopis z dne 3. 10. 2005 in predloženo skico, ki jasno in nedvoumno potrjujeta navedbe nasprotnega udeleženca, nedvomno prikazujeta zavedanje pravnega prednika predlagateljice, da meja med nepremičninami, ki so v lasti strank postopka, poteka točno tam, kjer je pokazal nasprotni udeleženec. Zakaj bi sicer pravni prednik predlagateljice nasprotnemu udeležencu ponujal celo medsebojno priznanje služnostnih pravic z namenom, da se uredi utrjena dovozna pot, ki je tam prej nikoli ni bilo. Že navedeni dokaz demantira zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bila predlagateljica v posesti na spornem delu nepremičnin. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne obrazloži, v čem in zakaj bi navedena dokazna predloga potrjevala navedbe predlagateljice, gre za pavšalno ugotovitev, prav tako je pavšalna ugotovitev sodišča glede verodostojnosti izpovedb prič. Ni pa dokazno ocenilo izpovedbe nasprotnega udeleženca, ki je skladna s predloženimi listinskimi dokazi, fotografijami in z izpovedbami vseh prič, ki jih je nasprotni udeleženec predlagal. Jasno je, da do leta 2005, ko je nasprotni udeleženec sam sprožil postopek za parcelacijo in ugotovitev meje, predlagateljica s svojimi pravnimi predniki nikoli ni bila v posesti spornega zemljišča, to je bilo od zemljišča nasprotnega udeleženca ločeno najprej z visoko kamnito škarpo vrta, nato pa s približno 30 cm visoko škarpo, na kateri je bila visoka žičnata ograja, ki je segala skoraj do gospodarskega poslopja. Ob zahodnem delu gospodarskega poslopja, kjer je sedaj trasa utrjene sporne ceste, pa je bil teren strm, da praktično ni bil prevozen. Naravo terena ob gospodarskem poslopju predlagateljice prikazujejo tudi s strani nasprotnega udeleženca predložene fotografije. Po nasprotnem udeležencu predlagane priče so izpovedale, da vse do leta 2005 predlagateljica preko svojih pravnih prednikov nikoli ni posegala v zemljišče, v zemljišče na spornem mejnem prostoru. Vsi so skladno ocenili, da na tem delu ni bilo vidne nobene poti, to nenazadnje izkazujeta tudi s strani same predlagateljice predložena orto foto posnetka iz leta 1997 in 2006. Iz obeh je še zelo dobro viden vrt predlagateljice skupaj s pripadajočo škarpo, predvsem pa linija visokega drevja ob jugozahodnem vogalu nepremičnine nasprotnega udeleženca, ki je potekala vse do gospodarskega poslopja predlagateljice in še naprej tik ob samem gospodarskem poslopju. Iz obeh navedenih posnetkov ni mogoče razbrati prav nobene predhodno obstoječe dovozne trase, na obstoj katere se sklicuje predlagateljica in tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Zato je vsebinski zaključek sodišča v točki 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa zgrešen, nelogičen in v popolnem nasprotju z prej navedenimi dokazili. Izpovedbo predlagateljice in priče S. F. je sodišče prve stopnje ocenilo pristransko, zmotno in v nasprotju z izkazanimi materialnimi dokazi. Vzrok za prepir v letu 2005, ki ga tudi priča S. F. ne zanika, je bil poseg s strani S. F. v zemljišče nasprotnega udeleženca z nasutjem materiala ob gospodarskem poslopju, med katerim so bile tudi izredno velike skale, kot so razvidne na s strani nasprotnega udeleženca predloženih fotografijah. Neresničnost izpovedbe S. F. pa kaže izpovedba nasprotnega udeleženca, zaslišanih prič, predlaganih s strani nasprotnega udeleženca in tudi predložene fotografije. Izpovedba priče S. je tudi v popolnem nasprotju z vsebino dopisa z dne 3. 10. 2005, saj je v tem dopisu s priloženo skico ta priča strokovno opisala situacijo na terenu, natančno opisala hasnovalno mejo in izrecno navedla, da je ta mejna črta zavita ter neracionalna za obe strani, razvidno je celo dejstvo, da nasprotni udeleženec hasnuje celo zemljišče preko mapne kopije. Priča je natančno opisala lego samega vrta predlagateljice, njegovo oddaljenost od hasnovalne meje, oziroma mejne črte po mapi, podala natančen predlog, po katerem naj bi cestna trasa, ki bi se povsem na novo uredila, potekala delno po zemljišču predlagateljice in delno po zemljišču nasprotnega udeleženca, stranki pa bi druga drugi, glede na to, da bi meja med nepremičninami po novem tekla po sredini predlagane cestne trase, podelili služnostno pravico hoje in voženj. Ta priča je v svojem predlogu podala predlog za izravnavo meje, ki bi v pretežnem delu potekala po mapni meji, istočasno je podala tudi predlog za ustanovitev skupne dovozne poti s podelitvijo medsebojnih služnostnih pravic, zato je nelogična in absurdna trditev priče S. F., da je hotel dogovoriti zgolj samo dovozno traso v obojestransko korist, takšno njegovo trditev demantira vsebina njegovega dopisa z dne 3. 10. 2005. Nerazumljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila predlagateljica v dobri veri glede njene zatrjevana posesti vse od leta 1953 do leta 2013, ker je to zgrešeno glede na izvedene dokaze. Predlagateljica s svojimi predniki nikoli ni bila v posesti spornega zemljišča, kaj šele v dobroverni posesti. Šele od leta 2005 je intenzivno posegala v zemljišče nasprotnega udeleženca in si protipravno prisvojila del tujega zemljišča. Kljub nasprotovanju nasprotnega udeleženca je sodišče postavilo izvedenca - cenilca, temu se je upirala tudi predlagateljica. Nasprotni udeleženec je že pojasnil, kar pa ni zapisalo, da je postavitev izvedenca za določitev vrednosti spornega predmeta nepotrebna, če predlagateljica ne daje soglasja za določitev meje po močnejši pravici. Zahtevanega soglasja sodišče ni prejelo niti od predlagateljice niti od nasprotnega udeleženca, je po nepotrebnem postavilo sodnega izvedenca - cenilca, saj ni imelo soglasja za ugotavljanje meje po močnejši pravici. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo predlogu nasprotnega udeleženca, naj pridobi orto foto posnetke spornega območja za obdobje od 1997 dalje pri pristojnem organu, kar je odločilnega pomena za sprejem končne odločitve v predmetni zadevi. Sodišče bi lahko pri pristojnem organu zahtevalo, da se orto foto posnetki izdelajo v večjem formatu, kot jih je predložila predlagateljica, to bi omogočalo boljši pregled nad dejanskim stanjem na spornem območju od leta 1997 dalje, zaradi tega je z izpodbijanim sklepom ugotovljeno dejansko stanje napačno in zmotno ugotovljeno.

3. Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo, v njem je prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora po nepotrebnem postavilo sodnega cenilca. Vrednost spornega mejnega prostora sta stranki postopka zatrjevali zelo različno, glede na njune trditve se je sodišče lahko prepričalo o vrednosti spornega mejnega prostora le tako, da jo je ugotovilo s pomočjo sodnega cenilca, saj je bilo dolžno ugotoviti tržno vrednost spornega mejnega prostora, ker je takšna vrednost pravno upoštevna v tem postopku. Le v primeru, če bi oba udeleženca navajala in priznala kot dejstvo isto vrednost spornega mejnega prostora, sodišče le te ne bi ugotavljalo s sodnim cenilcem.

Pritožba zoper točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter odločitev v tem delu potrdilo (2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

6. V skladu z določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti potek meje po katastru in ali se je meja premaknila in zakaj se je premaknila. Zaradi trditve, da se je meja premaknila v posledici priposestvovanja, je med predlagateljico in nasprotnim udeležencem nastal spor o tem ali sporni mejni prostor pripada zemljišču predlagateljice ali zemljišču nasprotnega udeleženca.

7. Glede na trditveno podlago predlagateljice je ta zatrjevala pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru, torej na podlagi priposestvovanja na strani pravnih prednikov, njenih starih staršev in očeta. Trdila je, da je na spornem prostoru cesta - poljska cesta, ki je obstajala že v času, ko so njeni stari starši kupili predmetne nepremičnine (11. 2. 1953), potekala je ob obstoječem vrtu (njegovi zidani ograji), to poljsko cesto pa je uporabljal njen stari oče za dovoz z živino in za dostop do gospodarskega poslopja. Med točkama 16 in 29, kot sta označeni v prilogi A 13, na tem spornem območju je bilo dvorišče in odlagališče gnoja ter parkirišče za vozove. Oče predlagateljice je pridobil lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, in sicer delež 1/6 celote, na podlagi dedovanja v letu 1998, na deležu 4/6 celote na podlagi dedovanja v letu 2005 in preostali delež 1/6 celote na podlagi kupne pogodbe z dne 30. 3. 2009. Predlagateljica in njeni pravni predniki so sporno območje celotno obdobje lastništva kosili in čistili ter dnevno dostopali do sadovnjaka, uporabljali so ga v prepričanju, da predstavlja del njihove nepremičnine, v letih do 2008 pa je predlagateljičin mož pot utrdil z gramozom. Med pravnimi predniki nasprotnega udeleženca K. F. in S. D. ter njenimi starimi starši ter očetom ni bilo nikoli nejasnosti glede poteka meje in kakršnega koli nesoglasja glede izključne uporabe spornega območja, pravni predniki predlagateljice so to območje priposestvovali, bilo je v dobroverni lastniški posesti od leta 1953 do 2013, ko je nasprotni udeleženec sprožil postopek ugotovitve meje.

8. Iz trditev nasprotnega udeleženca izhaja, da je prerekal trditve predlagateljice o obstoju poljske ceste in odlagališča gnoja na spornem mejnem prostoru in trdil, da je bila cesta v sedanji obliki in trasi narejena pred štirimi leti z enostranskim ravnanjem predlagateljice, ki je s tem posegla v nepremičnino nasprotnega udeleženca. Pred tem je prišlo do spora o poteku meje med njim in pravnim prednikom predlagateljice, slednji je leta 2005 predlagal nasprotnemu udeležencu izravnavo sporne meje z ureditvijo skupne dovozne poti, pri čemer je zatrjeval, da sporna meja od tromeje z občinskim javnim dobrom poteka na začetku približno en meter pod škarpo, nato pa v nadaljevanju po mapni meji, po predlagani dovozni trasi pa bi pravni prednik predlagateljice imel služnostno pravico hoje in voženj. Posest predlagateljice in njenega pravnega prednika je nedobroverna in je neresnična njena navedba, da so sporni mejni prostor njeni pravni predniki porabljali v prepričanju, da predstavlja del njihove nepremičnine.

9. Sodišče prve stopnje je moralo za zaključek, da je za določitev meje izpolnjen kriterij močnejše pravice, ugotoviti, ali je predlagateljica dokazala trditve o nemoteni dobroverni lastniški posesti svojih pravnih prednikov na spornem mejnem prostoru na zatrjevan način: z dovozi z živino in za dostop do gospodarskega objekta po obstoječi poljski cesti, z odlagališčem gnoja, čiščenjem in košnjo, ker je nasprotni udeleženec zatrjevan način izvajanja posesti in dobrovernost pravnih prednikov predlagateljice argumentirano prerekal. 10. Po presoji pritožbenega sodišča je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagateljica dokazala močnejšo pravico na spornem mejnem prostoru, ker temelji takšen zaključek na napačno ugotovljenih dejstvih v posledici napačne dokaze ocene izvedenih dokazov.

11. Predlagateljica je trdila, da je njen stari oče uporabljal sporni mejni prostor za dovoz z živino in odlaganje gnoja, pri tem pa ni časovno opredelila trajanja tega načina uporabe z vožnjami z živino in odlaganjem gnoja, sodišče prve stopnje pa je v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da verjame, da je na tem delu ves čas potekala dovozna pot do starega hleva, sedaj gospodarskega poslopja in naprej do stare hiše in vinograda, da verjame, da se je ″nekdaj″ po spornem majhnem prostoru vozilo s kravjo vprego in je zadoščalo utrjeno travnato področje (čeprav je predlagateljica zatrjevala obstoj poljske ceste, kar pomeni najmanj kolovoz). Predlagateljica ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo trajanja izvrševanja zatrjevanega načina uporabe spornega mejnega prostora, uporabe spornega mejnega prostora za odlaganje gnoja sploh ni ugotovilo. Neprepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da orto foto posnetki (v prilogi A 17) dokazujejo dovolj utrjeno travnato področje za vožnje s kravjo vprego po spornem mejnem prostoru. O utrjenosti travnate površine na podlagi tega dokaza ni mogoče sprejeti zaključka. Ob dejstvu, da prva dva posnetka na prilogi A 17 prikazujeta obstoj dreves, ali vsaj grmovja na delu spornega mejnega prostora med lokacijo vrta in gospodarskim poslopjem, je sploh vprašljiva prevoznost po zatrjevani trasi. Ob upoštevanju še fotografij v prilogi B 17, ki so brez dvoma nastale pred tem, ko je predlagateljičin mož z gramoziranjem spornega mejnega prostora (kar je storil po letu 2006) napravil sedaj obstoječo cesto in je obstajal še vrt na zemljišču predlagateljice, oziroma vsaj vrtna ograja, pa je jasno razvidno, da na spornem mejnem prostoru med vrtno ograjo in postavljenim rdečim kolom ter naprej v nadaljevanju ob vrtni ograji do gospodarskega poslopja predlagateljice ni nikakršnih sledi vožnje (koloteka), glede na prikazano konfiguracijo terena pa nikakršne vožnje niso možne zaradi neustreznega priključka (dostopa) z občinske ceste na sporni mejni prostor in zaradi rastočega grmovja od konca vrtne ograje proti gospodarskemu poslopju predlagateljice.

12. Napačna je dokazna ocena dokaza v prilogi B 2 (tudi B 19) in posledično je napačno ugotovljeno dejstvo, da ta dokaz dokazuje, da je pravni prednik predlagateljice (njen oče, oziroma priča F. S.) že takrat (torej oktobra 2005) pokazal mejo, kot jo je zatrjevala predlagateljica v tem postopku. Iz priloge skice dopisa in dopisa v prilogi B 2 (tudi B 19) po presoji pritožbenega sodišča izhaja zgolj dejstvo, da je F. S. z označitvijo meje v točkah 1, 2, 3 in 4 pokazal katastrsko mejo, kot jo prikazuje tudi črna odebeljena linija na prilogi A 3 in ne po predlagateljici pokazano in zatrjevano mejo, kot jo prikazuje rdeča linija na prilogi A3. 13. Neprepričljiv in preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila predlagateljica skupaj s pravnimi predniki dobroverni lastniški posestnik spornega mejnega prostora vse do leta 2013. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do pravno pomembne trditve nasprotnega udeleženca, da sta predlagateljica in njen pravni prednik - oče F. S. - vedela, da za potrebe dostopa do svojih nepremičnin uporabljata del tuje nepremičnine, zato o dobroverni posesti s strani predlagateljice ni mogoče govoriti, kar dokazuje prav dopis z dne 3. 10. 2005 skupaj s priloženima skicama. Zmoten je namreč sklep sodišča prve stopnje, da je iz kupne pogodbe z dne 11. 2. 1953 in zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da so predlagateljica in njeni pravni predniki dobroverni lastniški posestniki, ker ti listini ne dokazujeta, da je sporni mejni prostor del nepremičnin, ki sta predmet navedene kupoprodajne pogodbe, oziroma zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, prav tako ne dokazujeta, čigava je bila posest na spornem mejnem prostoru.

Po presoji pritožbenega sodišča pravilnosti takega zaključka ne potrjuje niti izpovedba priče F. S., ki je izpovedal, da ga nasprotni udeleženec ni prosil za dovoz in da je dopis s skico na stari mapni kopiji (B 2, B 19) poslal nasprotnemu udeležencu, da bi imeli skupno dovozno cesto, da je predlog podal zaradi tega, da bi mirno rešili zadevo, kot dobri sosedje. Izpovedal je namreč tudi, da je nasprotnemu udeležencu nekoč, ko je bil oče priče F. S. (torej stari oče predlagateljice) še živ, prišel do pričinega očeta in rekel, ″da bi on to prodal″ (in vprašal, če bi hoteli to kositi), pa je pričin oče ta predlog odbil, ker je bil že v letih, (pri tem pogovoru) pa so stali na dovozni poti, torej na spornem mejnem prostoru.

14. Posestnik je dobroveren le, če je prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova last. Dobrovernosti pa ni, če izve za kakšno okoliščino, ki v njem vzbudi dvom o tem, ali je res lastnik stvari in priposestvovanje se prekine.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobrovernosti predlagateljičinega pravnega prednika - očeta, čeprav je to bilo sporno dejstvo in tudi pravno odločilno v tem nepravdnem postopku za presojo obstoja okoliščin za določitev meje po kriteriju močnejše pravice. Dopis s skico (B2, B19) pa dokazuje najmanj dvom predlagateljičinega pravnega prednika o tem, da je lastnik spornega mejnega prostora.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 77. člena SPZ in posledično še ni popolnoma in tudi ni pravilno ugotovilo pravno relevantnih dejstev za določitev meje na podlagi močnejše pravice.

V ponovljenem postopku bo moralo obravnavati in razčistiti vsa med udeleženci sporna pravno odločilna dejstva, da bo to lahko storilo, pa bo moralo upoštevati trditveno podlago strank in v okviru le-te pravilno dokazno oceniti izvedene dokaze, nato pa ponovno določiti mejo med zemljišči udeležencev na podlagi upoštevanja vrstnega reda kriterijev po 77. členu SPZ.

16. Glede na obrazloženo je pritožba utemeljena iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.