Jedro

V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da prevoznik ni izpolnil obveznosti iz točke (f) odstavka 1. 4. 2.2.1. ADR sporazuma oziroma 6. alineje 18. člena ZPNB, ker vozilo ni bilo označeno s predpisani tablami. Te obveznosti pa po naravi stvari prevoznik ne more izpolniti drugače kot da to v njegovem imenu izvrši voznik. Slednji bi to v konkretni zadevi storil tako, da bi odpel zatiče in spustil polovico tablic na vsaki strani vozila oziroma odprl na vozilu fiksno nameščene tablice, kot je ugotovil prekrškovni organ, pa voznik tega ni storil. Pravna oseba je tako z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve voznika s pravili glede prevoza nevarnega blaga, konkretno s seznanitvijo s tretjim odstavkom 22. člena Prailnika, storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do storitve prekrška ne bi prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ki jo je pravna oseba vložila zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa št. 5550088374242 z dne 18. 3. 2020, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po tretjem odstavku 54. člena v zvezi z 12. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o prevozu nevarnega blaga (ZPNB) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ iz razloga po 1. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1 tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa z dne 18. 3. 2020 je bila pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 54. člena v zvezi z 12. točko prvega odstavka 54. člena ZPNB, ki naj bi ga storila s tem, da je odgovorna oseba- neposredni storilec prekrška voznik A. Č. pri opravljanju dejavnosti pravne osebe opravljal prevoz blaga v cestnem prometu s sredstvom pravne osebe in sicer tovornim vozilom znamke Mercedez Benz, tip Sprinter, z reg. oznako ...s pripetim priklopnim vozilom znamke Agados, tip Dona 34, z reg. oznako ... ki ga je vozil 15. 2. 2020 ob 21.36 uri na avtocesti A 1 v odseku 640, izven naselja ..., in pri tem prevažal nevarno blago z oznako UN 2920 - ″jedke tekočine vnetljive″ in pri tem prevozne enote ni ustrezno označil s predpisanimi oranžnimi tablami, čeprav jih je imel nameščene na vozilu, vendar so bile zaprte. S tem je voznik kršil določila 21. točke 55. člena ZPNB in storil prekršek iz tretjega odstavka 55. člena ZPNB. Za storjeni prekršek je bila pravni osebi izrečena globa v višini 4.000,00 EUR.

5. V zahtevi za sodno varstvo je pravna oseba zatrjevala in dokazovala, da je z izjavo v postopku pred prekrškovnim organom izkazala, da je voznik bil seznanjen s pravili pravne osebe, da je bil strokovno usposobljen za opravljanje prevoza nevarnega blaga in da so v smislu prepričevanju prekrškov izvajali potrebne postopke, ki niso nikjer predpisani. Sodišče prve stopnje je glede na take trditve dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe, pričo A. Č., prebralo izjavo A. Č. z dne 26. 9. 2017, Pravilnik o izvajanju nalog upravljalca prevozov in voznega osebe družbe B., d. o. o., priloge pravilnika, plačilni nalog z dne 15. 2. 2020 izdan vozniku A. Č., zapisnik o nadzoru nad prevozom nevarnega blaga z dne 15. 2. 2020 in pregledalo fotografije v spisu. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pravna oseba uspela dokazati, da je do prekrška prišlo zaradi kršitve navodil in pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, zaradi česar ni odgovorna za storjeni prekršek. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da ne obstaja predpis, ki bi posebej predpisoval dolžno ravnanje pravne osebe, da bi se lahko ta razbremenila odgovornosti oziroma da predpis, ki določa prekršek, ne predpisuje dolžnega ravnanja pravne osebe za razbremenitev, v takem primeru pa zadošča, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve delavca z navodili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da je obdolžena pravna oseba dolžnost seznanitve voznika izpolnila, saj je predložila Pravilnik o izvajanju nalog upravljalca prevozov in voznega osebja, ki v 22. členu določa pravila glede prevoza nevarnega blaga, (-) da je voznik potrdil izjavo zakonitega zastopnika pravne osebe, da ga je zakoniti zastopnik kot direktor opozarjal pri ravnanju prevoza nevarnega blaga, da so mu bila pravila jasna in se jih je skušal držati in da se mu na firmi vse pojasnili glede dela, (-) da je voznik bil seznanjen s pravilnikom in ga je razumel, (-) da je tudi izkazano, da je voznik strokovno usposobljen za prevoz nevarnega blaga in je bil takrat edini prisoten pri sprejemu blaga, (-) da je pri pravni osebi zaposlen že dlje časa in seznanjen s pravili ravnanja in (-) da tako pravni osebi ni mogoče očitati odgovornosti, temveč zgolj neposrednemu storilcu prekrška tj. vozniku. Pri tem je sodišče prve stopnje v povzemanju izpovedb zaslišane priče A. Č.navajalo tudi, da voznik med vožnjo na tovornem vozilu ni imel varovalne opreme - lopate in kante za ADR o čemer je ta priča izpovedovala v očitni zmoti glede tega, da je bistvo prekrška bilo v tem, da pri sebi ni imel navedene varovalne opreme. Vendar navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva.

6. Prekrškovni organ v pritožbi zavzema stališče, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 14. člen ZP-1, saj je zmotno štelo, da ne obstaja predpis, ki določa ukrepe dolžnega nadzorstva z namenom preprečitve očitanega prekrška. Tak predpis naj bi po mnenju prekrškovnega organa predstavljajo poglavje 1.4.2.2 ADR sporazuma1, ki določa dolžnosti prevoznika in jih je prekrškovni organ izrecno izpostavil v obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku, zaradi česar po mnenju prekrškovnega organa zgolj seznanitev voznika z notranjim pravilnikom in notranjimi akti nikakor ne zadošča ukrepom dolžnega nadzorstva, ki so natančno določeni v poglavju 1.4.2.2. ADR sporazuma.

7. V skladu s poglavjem 1.4.2.2 ADR sporazuma mora prevoznik2 glede na predpisane varnostne ukrepe iz poglavja 1.4.1. predvsem (a) preveriti ali je nevarno blago dovoljeno prevažati po določbah ADR, (b) zagotoviti, da so predpisane listine na prevozni enoti, (c) vizualno preveriti, ali sta vozilo in tovor brez očitnih pomanjkljivosti, ali spuščata, sta poškodovana ali brez opreme in podobno, (d) zagotoviti, da datum naslednjega rednega pregleda vozila cisterne, baterijskega vozila, pritrjene cisterne, zamenljive cisterne, premične cisterne, cisterne zabojnika in MEGC ni potekel, (e) preveriti, ali vozilo ni preobremenjeno, (f) zagotoviti, da so na vozilih predpisane nalepke nevarnosti in oznake in (g) zagotoviti, da je oprema za voznika, ki je predpisana v navodilih za ukrepanje ob nesreči na vozilu. Vse to preveri s pregledom prevozne in drugih listin, z vizualnim pregledom vozila ali zabojnika in če je smiselno, s pregledom tovora. Kljub temu pa lahko prevoznik v skladu z določbo 1.4.2.2.2. glede dolžnosti iz odstavkov 1.4.2.2.1. (a), (b), (e) in (f) zaupa informacijam in podatkom drugih udeležencev.

8. Dolžnosti prevoznika so naštete tudi v 18. členu ZPNB, ki določa, da sme prevoznik prevažati nevarno blago, če: (-) je to dopustno po predpisih iz 3. člena tega zakona, (-) je bilo za nevarno blago, za katere je potrebno dovoljenje za prevoz po 22. ali 25. členu tega zakona, to dovoljenje izdano, (-) je pakirano v embalaži, ki ustreza pogojem iz 5. člena tega zakona, (-) so izpolnjene določbe o načinu prevoza, skupnem nakladanju, ravnanju, shranjevanju, čiščenju, razplinjenju in dekontaminaciji ter druge določbe predpisov iz 3. člena tega zakona, (-) vozilo ustreza pogojem iz 10. člena tega zakona, (-) je vozilo tehnično brezhibno, opremljeno in označeno po predpisih iz 3. člena tega zakona, (-) je vozilo pravilno naloženo oziroma da ni preobremenjeno, (-) so tovorki ustrezno zavarovani proti premikanju, (-) je upošteval druge varnostne ukrepe po predpisih iz 3. člena tega zakona in drugih predpisih, ki urejajo varnost prevoza.

9. Povsem jasno je, da glede na dejstvo, da je prevoznik v skladu z definicijo iz ADR sporazuma podjetje, ki opravlja prevoz, navedene obveznosti opravljajo fizične osebe, pri čemer ni nujno, da vse obveznosti opravlja ista fizična oseba. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da prevoznik ni izpolnil obveznosti iz točke (f) odstavka 1.4.2.2.1. ADR sporazuma oziroma da je bila kršena 6. alineja 18. člena ZPNB, ki določa, da sme prevoznik prevažati nevarno blago, če je vozilo tehnično brezhibno, opremljeno in označeno po predpisih iz 3. člena tega zakona, tj ADR sporazuma. Te obveznosti pa po naravi stvari prevoznik ne more izpolniti drugače kot da to v njegovem imenu izvrši voznik. Slednji bi to v konkretni zadevi storil tako, da bi odpel zatiče in spustil polovico tablic na vsaki strani vozila oziroma odprl na vozilu fiksno nameščene tablice, kot je ugotovil prekrškovni organ, pa voznik tega ni storil. Prekrškovni organ tako zmotno meni, da bi morala pravna oseba izkazati izpolnitev vseh ukrepov pred pričetkom prevoza, kot so našteti v odstavku 1.4.2.2.1. ADR sporazuma. Ker se očita zgolj kršitev točke (f) ADR sporazuma, je potrebno v predmetnem postopku ugotavljati le, kaj je pravna oseba storila zato, da bi se zagotovilo izpolnjevanje obveznosti iz te točke. Za izpolnitev obveznosti iz te točke pa nedvomno zadošča seznanitev voznika z obveznostmi, ki jih ima pri opravljanju svojega dela. Zmotno je torej stališče, da je pravna oseba dokazala oziroma dokazovala le splošno dolžnost seznanitve po tipski izjavi prevoznih podjetij in da se v takem primeru pravna oseba ne more razbremeniti odgovornosti zgolj z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve. Možnost preprečitve kršitve določene obveznosti je namreč potrebno presojati glede na naravo te obveznosti. Pritožbeno sodišče v nasprotju z mnenjem prekrškovnega organa meni, da je pravna oseba z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve voznika s pravili glede prevoza nevarnega blaga, konkretno s seznanitvijo s tretjim odstavkom 22. člena Pravilnika, ki določa, da mora upravljalec prevozov skrbeti, da se vozila opremijo z ustreznimi znaki, odvisno od vrste nevarnega blaga, ki se prevaža, ter da ima ustrezen ADR certifikat, če je ta potreben, ter z namestitvijo označevalnih tabel na vozilu, storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do storitve prekrška ne bi prišlo.

10. Ni se mogoče strinjati s stališčem prekrškovnega organa, da bi morala pravna oseba voznika, ki je posebej strokovno sposoben za prevoze nevarnega blaga in seznanjen s pravili prevoza nevarnega blaga, vsakokrat posebej opozarjati na dolžnost ustrezne označitve vozila med prevozom nevarnega blaga, saj to nedvomno spada med obveznosti voznika. Takega voznika mora pravna oseba seznaniti le še s tem, da gre za prevoz nevarnega blaga. Da je to bilo izpolnjeno, torej da je voznik vedel, da prevaža nevarno blago, pa v nasprotju s trditvami prekrškovnega organa jasno izhaja iz fotografij, ki jih je priložil prekrškovni organ, saj je na teh jasno razvidno, da je voznik imel pri sebi prevozni list (CMR), na cisternah, ki so bile naložene, v kesonu pa so bile tudi jasno vidne oznake, da gre za nevarno blago. Voznik je tako mogel in moral vedeti, da prevaža nevarno blago in bi zato tudi moral vozilo ustrezno označiti z oranžnimi tablami, ki so sicer bile nameščene na vozilu, pa tega kljub temu ni storil. Da je voznik vedel, da prevaža nevarno blago, pa izhaja tudi iz zapisa o poteku disciplinskega postopka pri pravni osebi, kjer oziroma v katerem je navedeno, da je na vprašanje, ali je vedel, da prevaža nevarno blago in da ne gre za manjše količine, voznik pritrdil. Na vprašanje, ali ve, kako mora označiti skupino vozil, ko prevaža nevarno blago, pa je voznik prav tako pritrdil in povedal, da je strokovno usposobljen za prevoz nevarnega blaga, na vprašanje, zakaj ni odprl preklopnih oranžnih tabel, pa je povedal, da je pozabil. V nasprotju s tem pa v spisovnem gradivu ni najti nobenih dokazov za pritožbene trditve, da je voznik pri postopku povedal, da so ga poslali na prevoz že naložene pripravljene skupine vozil, da ga nihče ni seznanil, da je na priklopnem vozilu nevarno blago, ker bi v nasprotnem primeru prevozno enoto ustrezno označil, ker je za to usposobljen. Tudi če bi navedeno držalo in bilo ustrezno izkazano v spisovnem gradivu, pa je potrebno poudariti, da je nedvomna obveznost voznika v okviru njegovega poklica, da preveri prevozne listine ter tovor in ustrezno ravna pri prevozu, kar pomeni tudi, da ustrezno označi vozilo, s katerim prevaža nevarno blago.

11. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravna oseba z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve neposrednega storilca prekrška, da mora pri prevozu nevarnega blaga ustrezno označiti vozilo, izkazala obstoj ekskulpacijskega razloga iz 3. točke 14. člena ZP-1, pravilna, medtem ko so pritožbene navedbe glede na zgoraj navedeno neutemeljene. Ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR), Uradni list SFRJ – MP št 59/72 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS – MP, št. 9/92) s protokoli (Uradni list SFRJ – MP št. 8/77 in Uradni list RS – MP št. 7/97). 2 To je v skladu z definicijo iz ADR sporazuma podjetje, ki opravlja prevoze s pogodbo o prevozu ali brez nje.