Jedro

Obseg zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je treba presojati tudi z zgodovinskega vidika, in sicer po urbanističnih merilih v času gradnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenkino mnenje, da je v času izgradnje stavba predstavljala vrtno zasnovo, za katero je bilo v takratnem času značilno, da so si vir oskrbe priskrbeli na pripadajočem zemljišču, zaradi česar je bilo to tudi relativno obsežno. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da se stavba po zasnovi ni nahajala v starem strnjenem mestnem jedru, temveč na njegovem obrobju, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka. Poleg tega se po določbah ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča, ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožniku 1.119,20 EUR, drugemu tožniku pa 1.255,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe s 26. 5. 2016 (I. točka izreka), zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka (II. točka izreka) ter ugotovilo, da sta parceli 693/3 in 694, k. o. X skupni del večstanovanjske stavbe št. 001, stoječe na parceli 693/2, k. o. X, in v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov te stanovanjske stavbe z ID znakoma ... in ... (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku povrniti 4.319,27 EUR, drugemu tožniku pa 4.247,99 EUR pravdnih stroškov in tudi stroške, povezane z zaslišanjem izvedenke, pri čemer bo o njihovi odmeri odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka in kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo celovitega pristopa, na podlagi katerega se ugotavlja funkcionalno zemljišče, ki vključuje tudi morebitne spremembe namenske rabe. Prav tako ni docela upoštevalo meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje. Dejstvo je, da takega obsega funkcionalnega zemljišča, kot ga je ugotovilo sodišče, ni v prostorskih aktih niti v upravnih dovoljenjih. Kljub temu da je na več mestih poudarilo kriterij „zemljišče potrebno za redno rabo“, slednjega ni utemeljilo in je sodba zato kontradiktorna. V korist parc. št. 693/2, k. o. X, kot gospodujočega zemljišča je bila vknjižena služnost dostopa preko nekdanje parc. št. 693/1, k. o. X (sedaj parc. št. 693/3 in 693/4, obe k. o. X), kar govori o tem, da parc. št. 693/3, k. o. X, že takrat ni predstavljala funkcionalnega zemljišča, saj v tem primeru ne bi bilo nobene potrebe po ustanavljanju služnosti. Zemljišče okoli predmetne stavbe ni bilo nikoli opredeljeno kot funkcionalno zemljišče, pač pa je bilo v prostorskih aktih tožene stranke opredeljeno kot zemljišče, namenjeno zelenim in rekreativnim površinam za turizem in javno plažo. Dalje sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca geodetske stroke, ki je pri ogledu spornih parcel ugotovil, da parcela št. 694 ni v celoti skupni del stavbe št. 400, temveč samo v določenem delu, približno 338 m2. Iz izseka GURS 1989 in RZ zapisnika št. 180/81 z 11. 11. 1981 izhaja, da je bila parc. št. 694 opredeljena kot njiva, kar pomeni, da ni mogla biti potrebna za redno rabo stavbe, ki se nahaja v strnjenem mestnem jedru. Ni mogoče pričakovati, da bi posamezniki v strogem mestnem jedru imeli ogromne zelene površine v svoji lasti, saj poseljenost območja to onemogoča. Celotna parcela št. 694 predstavlja veliko površino, ki je namenjena mestnemu parku, zato je nepravično, da bi brezplačno prešla v privatno last. Uporaba zemljišča kot vrtičkov ne izkazuje pogoja neposredne rabe stavbe, saj med vrtički na parceli 694 in stavbo ni nobene funkcionalne povezave. Da parcela 694 ni neposredno potrebna za rabo stavbe tožnikov, izhaja že iz dejstva, da tožnika vrtičkov na navedeni parceli ne uporabljata, temveč jih uporabljajo druge osebe, ki nimajo pravic na stavbi. V prodajni pogodbi, ki jo je sklenil oče prvega tožnika, je jasno navedeno, da je predmet pogodbe stanovanje na ..., v izmeri 89,52 m2, stoječe na parceli št. 693/2, in pravica souporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo, kar predstavlja parcela št. 693/2, v skupni izmeri 135 m2. Preostali del parcele je tožnik uporabljal nedobroverno in brez pravne podlage. Sodišče je v sodbi zgolj povzelo mnenje izvedenke, pri čemer pa ni utemeljilo svoje odločitve. Prav tako ni zadostno utemeljilo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnika v pravočasnih odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi2 je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer s sklepom II Cp 3349/2016 z 22. 2. 2017, s katerim je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da sodišče pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča ni upoštevalo primarnega kriterija - meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. V navedenem sklepu je glede uporabe dopolnilnih kriterijev poudarilo, da je treba upoštevati namenskost zemljišča, njegovo preteklo redno rabo in urbanistično zasnovo oziroma umeščenost objekta v prostor, za kar je potrebno strokovno znanje.3

6. Bistveni del pritožbe predstavlja očitek, da sodišče prve stopnje tudi ob novem sojenju ni zadostilo zahtevam pritožbenega sodišča, saj ni docela upoštevalo meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje, odločilo pa naj bi tudi mimo kriterijev namenske opredelitve funkcionalnega zemljišča ter pretekle rabe. Pritožbeno sodišče se bo zato najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je prvostopenjsko sodišče ob novem sojenju pravilno in v zadostni meri upoštevalo vse zahtevane kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča. 7. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je 19. 7. 2017 pričel veljati ZVEtL-14, ki se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, za kar gre v konkretnem primeru. ZVEtL-1 v 43. členu določa merila za določitev pripadajočega zemljišča, in sicer se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Merila niso več opredeljena kot primarna ali subsidiarna (kot je določal ZVEtL5), temveč jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin vsakokratnega primera. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je izvedenki naložilo, naj, poleg kriterijev iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, upošteva tudi urbanistično zasnovo stavbe in umeščenost objekta v prostor ter se s strokovnega stališča opredeli tudi do tega, ali so lahko vrtovi in v kakšnem obsegu del pripadajočega zemljišča stavbe in kako na opredelitev in obseg pripadajočega zemljišča vpliva mikrolokacija konkretne stavbe. Merila v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so namreč določena primeroma, sodišče pa lahko v vsakem posamičnem primeru uporabi tudi druge argumente, če to terjajo posebne okoliščine.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in izčrpno povzelo izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke, ki je tako v pisnem mnenju kot zaslišana na naroku jasno in popolno ugotovila dejstva, na podlagi katerih je predlagala obseg pripadajočega zemljišča k stavbi. Ne držijo navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri utemeljilo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca. Ocenilo je namreč, da je izvedeniško mnenje strokovno, prepričljivo in da v njem ni nasprotij ali nejasnosti. Izvedenka je po mnenju prvostopenjskega sodišča tudi dovolj določno in prepričljivo odgovorila na vsa vprašanja. Temu pritožbeno sodišče v celoti sledi in poudarja, da sta imeli stranki možnost podati pripombe na mnenje in postavljati vprašanja izvedenki na naroku, kar sta tudi storili. Zgolj nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni docela upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je izvedenka upoštevala tako prostorski akt, ki je veljal za obravnavano območje6, kot tudi referenčne prostorske akte, ki so bili v veljavi v času izgradnje stavbe.7 Glede slednjih je tudi prepričljivo pojasnila, da so predstavljali veljavni vidik stroke v tistem času, zato jih je utemeljeno upoštevala pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča. 9. Po oceni pritožbenega sodišča se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na izvedenkino mnenje, ki je kot podlago za ugotovitev pripadajočega zemljišča upoštevala upravne odločbe, arhivske podatke zemljiškega katastra, arhiv projektne dokumentacije, strokovno literaturo, prostorske akte iz časa gradnje, referenčne prostorske akte v tem času ter prostorske akte od izgradnje do 25. 7. 1997, tj. do pridobitve lastninske pravice lastnikov stavbe na pripadajočem zemljišču. Pravilno je sledilo ugotovitvi izvedenke, da predmetna stavba v času izgradnje ni spadala v staro strnjeno ... jedro, temveč je predstavljala prosto stoječo stavbo z relativno obsežnim vrtom, ki je pomenil vir samooskrbe s hrano. Na podlagi ogleda in zaslišanja izvedenke je pravilno ugotovilo, da je praktično celotno vtoževano zemljišče omejeno z zidom in na ta način ločeno od sosednjih nepremičnin ter s stavbo predstavlja zaključeno celoto. Ob hkratnem upoštevanju starejše izvedbe opornega zidu, ki ločuje javno cesto od spornega zemljišča, je ugotovilo še, da sporna zemljišča že po sami zasnovi niso bila namenjena javni in splošni rabi. To dodatno potrjujeta okoliščini, da dostop do spornih zemljišč iz nepremičnin javnega dobra sploh ni možen in da se je med stavbo in ulico uredil prosti odprti del zemljišča, ki je omogočal izvedbo emisijske zamejitve. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da se namenskost zemljišč znotraj oboda ograjenosti v smislu javne ali ne-javne rabe od izgradnje stavbe dalje nikoli ni spreminjala.

10. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi dejansko značilno urejenost zemljišča za potrebe redne rabe stavbe, kar predstavlja kriterij iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Na podlagi ogleda je ugotovilo, da del parc. št. 693/3, k. o. X, v naravi predstavlja urejeno dvorišče, objekt (ob meji s parc. št. 9 k. o. X), vrt s cvetličnimi zasaditvami, zelenico in kaminom ter se nahaja na severozahodni strani stavbe. Drugi del parc. št. 693/3, k. o. X, v naravi predstavlja osebni vhod v stanovanje prvega tožnika, manjši vrt in dvorišče pred stavbo ter betonirano dvorišče ob stavbi, kjer je izveden še en vhod v stanovanje prvega tožnika. Dalje je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da del parc. št. 694, k. o. X, ki je lociran južno in jugovzhodno od stavbe, predstavlja prostor manipulacije, dovoza, parkirna mesta in pokriti skladiščni prostor, vse v posesti prvega tožnika že od vselitve dalje. V vzhodnem delu parc. št. 694, k. o. X, predstavlja del zelene površine, ki ga uporabniki stavbe med drugim uporabljajo za vrtiček. V severozahodnem delu parcela predstavlja tudi del dovozne poti, ki stavbo povezuje z javno cesto. Iz vsega navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da gre za zemljišče, ki je (bilo) namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke ter pravilno zaključilo, da je opisano zemljišče, ki obsega celotno parc. št. 693/3, k. o. X, in del parc. št. 694, k. o. X, v vseh časovni obdobjih od izgradnje stavbe dalje predstavljalo funkcionalno zemljišče k stavbi ...

11. Glede preostalega dela parc. št. 694, k. o. X, ki se nahaja na južni, vzhodni in severni strani stavbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v naravi predstavlja zelenjavni vrt. Pri ugotovitvi tega dela parc. št. 694, k. o. X, kot pripadajočega zemljišča k stavbi, se je oprlo na izvedensko mnenje, hkrati pa je upoštevalo tudi kriterij pretekle redne rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je opravilo ogled in zaslišalo stranke ter priče, je ugotovilo, da med tožnikoma obstaja dogovor, kateri del zemljišča uporablja vsak od njiju (sam oziroma po pravnih prednikih) že od nakupa stanovanj dalje. Glede preostalega zemljišča, ki ga ne uporabljata tožnika, pa je ugotovilo, da je po volji vsakokratnega lastnika v uporabi drugih oseb, in sicer že vse od 50–ih let prejšnjega stoletja, ko je takratni lastnik oziroma gospodar stavbe oddal del zemljišča v obdelavo sosedom. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana pretekla redna raba celotne parc. št. 694, k. o. X. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri tem ni bistveno, da del navedene parcele dejansko uporabljajo druge osebe in ne tožnika. Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno, da predmetno zemljišče nikoli, od izgradnje stavbe dalje, ni bilo namenjeno javni rabi, posest in raba dela parcele s strani tretjih oseb pa nimata nobenega vpliva na določitev obsega pripadajočega zemljišča. 12. V zvezi s prostorskimi akti, ki so bili sprejeti od izgradnje stavbe do 25. 7. 1997, je izvedenka pojasnila, da je bil v tem obdobju sprejet le en prostorski akt, ki zajema obravnavano območje, in sicer Odlok o sprejemu načrta prenove starega mestnega jedra X (I. faza). Sodišče prve stopnje navedenega odloka utemeljeno ni upoštevalo, saj iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z 22. 2. 1999, izhaja, da ne vsebuje nikakršnih meril in pogojev za določitev funkcionalnih zemljišč.

13. Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča sledilo vsem kriterijem iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, upoštevalo pa je tudi urbanistično zasnovo in mikrolokacijo obravnavane stavbe. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pri svoji odločitvi ni uporabilo celovitega pristopa, ki vključuje zgodovinski vidik, načrtovanje v času gradnje, morebitne kasnejše spremembe namenske rabe od izgradnje stavbe danes, današnje namenske rabe in rabe v vmesnem času. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj sporni parceli predstavljata zemljišče, ki je potrebno in namenjeno redni rabi stavbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče uporabo vsakega posameznega kriterija temeljito pretehtalo in obrazložilo, nato pa na podlagi njihove celovite presoje ob hkratnem upoštevanju umeščenosti stavbe v prostor pravilno zaključilo, da celotni parceli 693/3 in 694, obe k. o. X, predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi.

14. Tudi pritožbeni argumenti, da takega obsega funkcionalnega zemljišča, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni v prostorskih aktih niti v upravnih dovoljenjih, v konkretnem primeru ne dajejo podlage za drugačno odločitev. Kot rečeno, kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 niso več opredeljeni kot primarni ali subsidiarni in jih je treba upoštevati celovito. Določba 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je tako le eno izmed meril, ki ga je, kljub njegovi prepričljivosti, sodišče dolžno upoštevati ob hkratni uporabi vseh ostalih meril. To še posebej velja v primerih, kot je obravnavani, ko je bila stavba zgrajena še pred uvedbo družbenolastninskega sistema in pri kateri niti iz prostorskih aktov niti iz upravnih dovoljenj ni natančno razviden obseg pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je večjo težo podelilo ugotovitvam o pretekli redni rabi zemljišča okrog stavbe, ki dopolnjujejo izvedensko mnenje.

15. Ob vsem ugotovljenem na pravilnost odločitve ne more vplivati niti pritožbeni argument, da parc. št. 693/3, k. o. X, ne predstavlja pripadajočega zemljišča, ker je bila na nekdanji parc. št. 693/1, k. o. X (sedaj parc. št. 694 in 693/3, obe k. o. X), ustanovljena služnost dostopa do predmetne stavbe. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila parcela 693/1, k. o. X, družbena lastnina v lasti Občine X, zaradi česar je bilo treba dostop lastnikov do stavbe formalno urediti.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb tožene stranke, da zemljišče okoli stavbe ni bilo nikoli opredeljeno kot funkcionalno zemljišče, temveč je v prostorskih aktih tožene stranke opredeljeno kot zemljišče, namenjeno zelenim in rekreativnim površinam za turizem in javno plažo. V zvezi s tem so v izpodbijani sodbi prepričljivi in z izvedenskim mnenjem ter listinsko dokumentacijo podprti razlogi sodišča, s katerimi je odgovorilo na ugovore tožene stranke povezane z opredelitvijo spornih zemljišč v Spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine X za obdobje 1986-2000 in družbenega plana Občine X za obdobje 1986-1990. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na odločbo Upravne enote X s 5. 9. 1996, v kateri je navedeno, da za obravnavano območje niso bili sprejeti prostorski akti, ter na dejstvo, da izvedenka kot strokovnjakinja urbanistične stroke pri izdelavi ugotavljanju kriterijev iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 planov tožene stranke ni upoštevala kot prostorskih aktov, ki bi bili relevantni za določitev pripadajočega zemljišča. 17. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da v prodajni pogodbi, ki jo je sklenil oče prvega tožnika, kot predmet pogodbe nista navedeni sporni parceli. Pravica uporabe na stavbnem zemljišču in na zemljišču, potrebnem za rabo stavbe, se je vselej prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu že po samem zakonu (ex lege). Prenos pravice uporabe na teh zemljiščih zato ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča na način, kot ga je predpisoval 46. člen ZUN. Zato tudi za odločitev o tej zadevi ni bistveno, kot zmotno trdi pritožnica, da zemljišče okoli stavbe nikoli ni bilo opredeljeno kot funkcionalno zemljišče. Dejstvo, da za predmetno stavbo ne obstoji upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, pomeni le to, da je moralo prvostopenjsko sodišče pri določitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevati in ocenjevati kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, kar je tudi storilo. Vendar tudi obstoj morebitne pravnomočne upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča še ne pomeni, da je obseg pripadajočega zemljišča s tem že določen. Skladno z drugim odstavkom 43. člena ZVEtL-1 je namreč mogoče to domnevo izpodbiti z uporabo prej navedenih meril. 18. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec geodetske stroke pri ogledu spornih parcel ugotovil, da je parc. št. 694, k. o. X, skupni del predmetne stavbe samo v določenem delu. Izvedenec je na skici ogleda prikazal, da imata tožnika na terenu dogovorjeno, kateri del del zemljišča uporablja vsak od njiju, kar pa na obseg pripadajočega zemljišča nima vpliva, kot je bilo že pojasnjeno. Pritožbena navedba, da se predmetna stavba nahaja v strogem mestnem jedru, zaradi česar njiva oziroma zelenjavni vrt ne more predstavljati zemljišča, ki je neposredno namenjeno in funkcionalno povezano s stavbo, pa je glede na vse obrazloženo pravno neodločilna.

19. Ob dejstvu, da pripadajočega zemljišča k stavbi ni moglo ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, in ne na podlagi drugih upravnih aktov, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi vse ostale kriterije iz 43. člena ZVEtL-1. Pri tem si je pomagalo tudi z ugotovitvami izvedenke, kako in v kakšen namen se je pripadajoče zemljišče uporabljalo v preteklosti, tj. od izgradnje stavbe dalje. Ugotovljena dejanska značilna urejenost obeh zemljišč (parc. št. 694 in 693/3, obe k. o. X) potrjuje sklep, da sta obe funkcionalno povezani z obravnavano stavbo. Glede pritožbenih navedb, da ni mogoče pričakovati, da bi posamezniki v strogem mestnem jedru lahko imeli ogromne zelene površine v svoji lasti in jih uporabljali kot vrt, ker poseljenost območja tega ne omogoča, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obseg zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, treba presojati tudi z zgodovinskega vidika, in sicer po urbanističnih merilih v času gradnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenkino mnenje, da je v času izgradnje stavba predstavljala vrtno zasnovo, za katero je bilo v takratnem času značilno, da so si vir oskrbe priskrbeli na pripadajočem zemljišču, zaradi česar je bilo to tudi relativno obsežno. Pri tem je glede na drugačne pritožbene navedbe treba izrecno izpostaviti, da se stavba po zasnovi ni nahajala v starem strnjenem mestnem jedru, temveč na njegovem obrobju, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka. Poleg tega se po določbah ZVEtL-1 ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti, kar je razvidno že iz določbe 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča. Zato ne morejo biti relevantni pritožbeni argumenti, da je nepravično, da bi celotna parcela št. 694, k. o. X, ki v naravi predstavlja veliko površino, prešla v privatno last brezplačno in na škodo občine.

20. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker sta tožnika na pritožbo obrazloženo odgovorila, jima za odgovor pripadajo stroški, ki jima jih je dolžna povrniti tožena stranka. Prvemu tožencu je višje sodišče za odgovor na pritožbo priznalo stroške v priglašeni višini 1.119,20 EUR, drugemu tožencu pa 1.255,62 EUR (1.019,20 za sestavo odgovora, 20 EUR za materialne stroške in 22 % DDV).

1 Tožnika v obravnavani zadevi zahtevata ugotovitev, da sta parceli 693/3 in 694, k. o. X, skupni del večstanovanjske stavbe št. 001, stoječe na parceli 693/2, k. o. X, in v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov te stanovanjske stavbe. Zahtevek utemeljujeta z navedbami, da parceli predstavljata pripadajoče zemljišče stavbe in da sta s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu stavbe ex lege pridobila pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču stavbe, ki se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini preoblikovala v lastninsko pravico na spornih zemljiščih. Po vsebini gre torej za spor o lastništvu in obsegu funkcionalnega zemljišča. 2 Glej 12. točko obrazložitve citiranega sklepa. 3 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 4 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/08 s spremembami, v nadaljevanju ZVEtL. 5 Stavbni red za mejno grofijo Istro z 22. 4. 1874. 6 Stavbni red za Vojvodino Kranjsko s 25. 10. 1875 in Stavbni red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta Ljubljana s 25. 5. 1896