Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja zmotno kot bistveno štelo ugotovitev, da je tožena stranka tožniku za posamezne predstave zagotovila in plačala nastanitev. Zagotavljanje nastanitve gostujočim avtorjem (umetnikom) s strani naročnika ni neobičajno, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo izpoved priče, da je tožena stranka stanovanje zagotavljala samo pogodbenim sodelavcem, ne pa tudi zaposlenim solistom. Na pogodbeno sodelovanje in ne na obstoj delovnega razmerja pa kaže tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku honorarja za opravljeno delo ni izplačevala mesečno, kot se plačuje plača delavcu v delovnem razmerju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del vmesne sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) spremeni tako, da se na novo glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek:

1. za ugotovitev, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za opravljanje del in nalog opernega pevca solista za nedoločen čas s 75 % delovnega časa od 13. 4. 2015 dalje in da je uvrščena v 42. plačni razred;

2. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 13. 4. 2015 do 30. 11. 2018 obračunati razliko v plači med nadomestilom plače za 42. plačni razred v znesku 2.198,84 EUR in izplačanim zneskom za posamezni mesec, za čas od 1. 12. 2018 do vrnitve na delo pa nadomestilo plače za 43. plačni razred v znesku 2.378,28 EUR, od teh zneskov plačati davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezne neto zneske oziroma neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila;

3. da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo za opravljanje del in nalog priznanega opernega pevca solista na delovnem mestu šifra ... za nedoločen čas s polnim delovnim časom in z osnovno plačo za 43. plačni razred;

4. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 13. 4. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, in jo za obdobje od 13. 4. 2015 dalje prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in ostala socialna zavarovanja s polnim delovnim časom;

5. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati stroške prevoza na delo in z dela za vsak mesec od vključno 13. 4. 2015 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za stroške preteklega meseca, do plačila;

6. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati stroške za prehrano med delom v znesku 3.157,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 dalje do plačila;

7. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, ter po plačilu davka in prispevkov tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 7. v letu dalje do plačila;

8. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za opravljanje del in nalog opernega pevca solista za nedoločen čas s 75 % delovnega časa od dne 13. 4. 2015 dalje in uvrščen v 42. plačni razred; kar je tožnik glede obstoja delovnega razmerja zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku 26. 11. 2018 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zakonito, ampak traja z vsemi pravicami še naprej (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del I. točke izreka vmesne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da tožbo v tem delu zavrže kot prepozno ali tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da izpodbijani del vmesne sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo o obsegu delovnega razmerja. Trdi, da je bila tožba vložena prepozno. Sodišču prve stopnje očita, da za obdobje po 14. 7. 2018 ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja. Opozarja, da je tožnik zadnjo odplačno storitev zanjo opravil 14. 7. 2018, zato je delovno razmerje lahko trajalo le do julija 2018. Da tožnik po 14. 7. 2018 ni bil prisoten pri toženi stranki, potrjuje izpoved priče A.A., ki jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot neverodostojno. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo tožnikovo izpoved glede študijske pogodbe za predstavo B.. Meni, da je razmerje s tožnikom prenehalo v trenutku, ko ta ni podpisal ponujenih avtorskih pogodb. Navaja, da se tožniku za predstavo C. ni bilo treba pripravljati, saj je v njej nastopal že spomladi 2017, 22. 11. 2018 pa tudi v D. (Hrvaška) za drugega naročnika. Sklicuje se na elektronsko sporočilo A.A. z dne 23. 8. 2018, iz katerega po njenem mnenju jasno izhaja, da ima tožena stranka za predstavo B. sklenjeno pogodbo z drugim avtorjem. Neresničnost tožnikovih navedb, da se je od 30. 7. 2018 do 31. 8. 2018 pripravljal na predstavo B., dokazuje njegovo elektronsko sporočilo A.A. z dne 22. 8. 2018, v katerem ... direktorja sprašuje, kako si predstavlja njegovo vlogo v omenjeni predstavi. Opozarja, da tožnikove priprave za vlogo v predstavi B. niso bile plačane v okviru honorarja za odpeto predstavo, saj tožnik predstave nikoli ni odpel. Trdi, da obveznosti v vmesnih obdobjih niso bile dogovorjene in da tožnika v teh obdobjih ni nadzirala pri delu. Tožnik za vmesna obdobja tudi ni prejel plačila. Izpostavlja številne razlike v položaju med zaposlenimi pevci in tožnikom (da zaposleni pevci hkrati študirajo in pojejo več vlog, da delo opravljajo vsakodnevno v deljenem delovnem času in registrirajo prihod in odhod z dela, da so korepeticije zaposlenim pevcem odrejene, njihova prisotnost je zabeležena in za njih prejemajo plačo, da se avtorji v delovni proces pri toženi stranki vključijo šele na prvi skupni vaji, skupnih vaj pa se udeležujejo v obsegu, kot jim to dopuščajo druge obveznosti itd.). Uveljavlja, da ugotovljene razlike med položajem avtorjev in zaposlenih pevcev dokazujejo resničnost navedb, da je šlo pri tožniku le za pogodbeno sodelovanje. Trdi, da je tožniku nastanitev uredila le tedaj, ko je za to sam zaprosil. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je tožniku za vsako predstavo zagotovila dvomesečno nastanitev. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o tem, da je vlogo v predstavi C. odpel drug solist in da tožnik ni nastopal v vseh predstavah, za katere je imel sklenjene avtorske pogodbe. Izpostavlja izpoved tožnika, da se je za nekatere korepeticije dogovarjal sam, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni sprejelo jasnih dokaznih zaključkov. Uveljavlja obstoj nasprotja med ugotovitvijo, da je tožena stranka od glavnih vaj naprej preverjala prisotnost tožnika na delu, in ugotovitvijo, da avtorji prisotnosti ne evidentirajo. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče E.E., saj je direktor priči naročil le to, naj izpove po resnici. Njeno izpoved, da je korepeticije z gosti opravljala v času, ko ni imela rednih vaj, potrjujejo tudi tedenski razporedi dela. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno ni opredelilo do pisne izjave priče F.F., da je korepeticije s tožnikom opravljal izven svojega delovnega časa, za kar ni prejel plačila. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožnik vaj pred prvo skupno vajo udeleževal v njenem interesu. Tožnik ni predložil elektronske pošte, iz katere naj bi izhajalo, da ga je vabila na korepeticije. Njene navedbe, da je termine vaj prilagajala obveznostim tožnika, potrjujejo izpovedi prič A.A., G.G. in H.H.. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so napačni in nerazumljivi. Tožnik ni prerekal njenih navedb, da v času, ko je opravljal delo za druge naročnike, za toženo stranko ni opravljal nobenega dela. Navaja, da je plačila tožniku po 15. 7. 2016 izvrševala na podlagi izstavljenih računov, pri čemer na datum izstavitve ni imela nobenega vpliva. Nasprotuje preračunu obsega delovnega časa, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Zatrjuje, da je tožnik glede na izdane račune za naročnika I. in J. opravil večji obseg storitev, kot izhaja iz predloženih pogodb. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je za druge naročnike opravljal le kratkotrajna dela. Tožnik od 22. 10. 2018 do 17. 11. 2018 ter 22. 11. 2018 ni bil prisoten pri toženi stranki in zanjo ni opravljal nobenega dela. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 337/2006, VIII Ips 291/2015 in VIII Ips 81/2017 ter zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 352/2018, saj bodisi niso primerljive obravnavani zadevi bodisi je sodišče prve stopnje v teh zadevah zavzeta stališča vzelo iz konteksta.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela vmesne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presodilo, da so v razmerju med strankama v vtoževanem obdobju obstajali elementi delovnega razmerja.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki v obdobju od 13. 4. 2015 dalje na delovnem mestu umetnik solist. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki v obdobju od 13. 4. 2015 do 14. 7. 2018 sklenili petnajst pogodb o avtorskem delu. S temi pogodbami se je tožnik kot avtor zavezal nastopiti v različnih opernih predstavah, pri čemer so bila v vsaki pogodbi navedena obdobja vaj, datum premiere in datumi ponovitvenih predstav, tožena stranka pa se je tožniku za dogovorjene obveznosti zavezala plačati avtorski honorar.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bila tožba 14. 12. 2018 vložena pravočasno, to je znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je sodelovanje med strankama neredko potekalo tudi na podlagi (predhodnih) ustnih dogovorov in kasnejših pisnih pogodb za posamezne predstave, da se je tožnik še v jesenskih mesecih leta 2018 udeleževal vaj in korepeticij pri toženi stranki in da sta se stranki v tem času dogovarjali o sklenitvi študijske pogodbe za predstavo B. in avtorske pogodbe za predstavo C., ki je bila predvidena za 14. 12. 2018, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik jeseni 2018 utemeljeno pričakoval nadaljevanje odplačnega sodelovanja s toženo stranko. Na pravilnost tega zaključka kaže tudi to, da je nadaljevanje sodelovanja očitno pričakovala tudi tožena stranka, saj je tožnika še v novembru 2018 na spletni strani oglaševala kot izvajalca vloge K.K. v predstavi C.. Posledično pritožba zmotno uveljavlja, da je rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi pričel teči že v juliju 2018, ko je tožnik za toženo stranko odpel zadnjo predstavo na gostovanju v L.. Okoliščina, da do podpisa študijske pogodbe za predstavo B. in avtorske pogodbe za predstavo C. med strankama na koncu ni prišlo1, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi pričel teči najprej 17. 11. 2018, ko je ... direktor A.A. preko elektronske pošte zavrnil tožnikovo zahtevo po višjem honorarju za vlogo v predstavi C.. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

8. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Navedena določba opredeljuje elemente delovnega razmerja, ki jih mora v sporu o obstoju delovnega razmerja dokazati tožeča stranka, v primeru ugotovitve njihovega obstoja pa se domneva, da delovno razmerje obstaja (18. člen ZDR-1). V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je v primeru obstoja elementov delovnega razmerja prepovedano opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno primerjalo status tožnika z režimom dela zaposlenih delavcev, vendar pa je nato zmotno štelo, da so kljub ugotovljenim razlikam v njihovem položaju podani vsi elementi delovnega razmerja. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno navaja, da so bolj kot obdobja, ki so zajeta s pogodbami o avtorskem delu2, za odločitev pomembna vmesna obdobja, v katerih s pogodbami niso bile dogovorjene nobene obveznosti tožnika v razmerju do tožene stranke (udeležba na vajah, nastop na premieri in ponovitvah predstav). Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje povzetih pogodbeni obveznosti (11. točka obrazložitve sodbe) so bila to predvsem obdobja od 23. maja 2015 do 31. avgusta 2015, od 14. oktobra 2015 do 1. decembra 2015, od 31. decembra 2015 do 21. aprila 2016, od 25. maja 2016 do 1. septembra 2016, od 12. oktobra 2016 do 10. novembra 2016, od 4. februarja 2017 do 14. februarja 2017, od 5. junija 2017 do 3. januarja 2018, od 10. februarja 2018 do 5. marca 2018, od 31. maja 2018 do 2. julija 2018 ter od 14. julija 2018 do vložitve tožbe 14. decembra 2018. Sodišče prve stopnje se je oprlo na zmotno stališče, da je tožnik na skupne vaje, ki so bile dogovorjene z avtorskimi pogodbami, moral priti pripravljen, kar je v obdobju pred tem zahtevalo več mesečne intenzivne priprave doma oziroma v nastanitvi, ki mu jo je zagotovila tožena stranka. Pri tem je namreč spregledalo okoliščine, na katere utemeljeno opozarja pritožba in ki kažejo na to, da elementi delovnega razmerja v tem času niso bili podani, in sicer da tožena stranka tožniku ni odredila dela na domu (kot delavcu v delovnem razmerju), da je tožnik lahko svobodno razporejal čas, ki ga je namenil delu za toženo stranko, in tega tudi ni bil dolžan evidentirati3. V zvezi s tem je bistvena izpoved H.H., ki je pri toženi stranki zaposlen kot operni solist, da prihaja v prostore tožene stranke in da mu tožena stranka odredi priprave na domu bolj izjemoma (npr. če korepetitor zboli), ter izpoved tožnika, da je bil pri toženi stranki v enakem času kot zaposleni solisti (ki so delo opravljali v deljenem delovnem času) prisoten le v obdobjih, ki so bila zajeta z avtorskimi pogodbami, tj. od skupnih vaj naprej, ne pa tudi v obdobju individualnih priprav. Na obstoj delovnega razmerja ne kažejo niti ugotovitve sodišča prve stopnje glede pričakovanja tožene stranke, da tožnik na skupne vaje pride pripravljen, in glede njenega preverjanja tožnikove prisotnosti na skupnih vajah. Priprava gledališke predstave že po svoji naravi zahteva prisotnost na skupni vaji in ustrezno pripravljenost vseh ključnih akterjev, ne glede na to, ali gre za zaposlenega solista ali gostujočega avtorja.

10. Sodišče prve stopnje je obstoj elementov delovnega razmerja nadalje utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil tožnik v t. i. vmesnih obdobjih predviden za korepeticije s pianisti tožene stranke, ki jih je tožena stranka sicer nalagala le zaposlenim pevcem – solistom. Pritožba glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pri nekaterih projektih udeležba na korepeticijah omogočena oziroma da ga je tožena stranka na korepeticije povabila, utemeljeno uveljavlja, da tožnikov položaj ni bil primerljiv položaju zaposlenih solistov. Ti so se bili namreč po neprerekanih navedbah tožene stranke korepeticij dolžni udeležiti v okviru svoje delovne obveznosti, možnost tožnika, da se jih ne udeleži, pa kaže na odsotnost zahtevane stopnje osebne odvisnosti, s katero so delavci v delovnem razmerju zavezani k opravljanju svojega dela. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova udeležba na vajah pred skupnimi vajami "v veliki meri interes tožene stranke", ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, sicer pa pritožba tej ugotovitvi utemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na pisno izjavo priče F.F. (da ga je tožnik za pomoč pri pripravah na vloge sam zaprosil, da je z njim sodeloval zunaj svojega rednega delovnega časa in za ta čas ni prejel plačila ter da je delo na tedenskih planih s tožnikom planiral le zato, da so imeli pregled nad zasedenostjo prostorov za korepeticije), ki jo je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le v manj bistvenih delih4. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravil dve gostovanji v M. v letu 2016, dve gostovanji pri istem naročniku v letu 2018 in gostovanje v D. (Hrvaška) v novembru 2018, zmotno ocenilo, da je šlo le za priložnostno opravljanje dela za druge naročnike. Za odločitev v zadevi ni bistveno le, koliko gostovanj je tožnik opravil, temveč tudi to, koliko obveznosti za drugega naročnika je imel iz naslova posameznega gostovanja. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na pogodbo o poslovnem sodelovanju s M. z dne 2. 11. 2017 (priloga A 38), iz katere izhaja, da je imel tožnik v obdobju 2. 10. 2017 do 17. 2. 2018 za drugega naročnika številne obveznosti (individualne korepeticije od 2. 10. 2017 dalje, ansambelske vaje od 20. 11. 2017 do 1. 12. 2017, režijske vaje v obdobju od 4. 12. 2017 do 12. 1. 2018 itd.). Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi obdobje od 10. 11. 2018 do 22. 11. 2018, saj je iz predloženih računov za opravljene storitve (priloga A 29) mogoče razbrati, da je tožnik v tem obdobju nastopal v vlogi K.K. v predstavi C. v D. (Hrvaška), pri čemer je utemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje neskladja med dejansko ugotovitvijo v 21. točki obrazložitve vmesne sodbe, da je tožnik v D. (Hrvaška) to vlogo za drugega naročnika v novembru 2018 le obnovil in izvedel predstavo5, in ugotovitvijo v 8. točki obrazložitve sodbe, da se je v obdobju od 15. 10. 2018 dalje intenzivno za isto vlogo pripravljal za decembrsko predstavo pri toženi stranki. Pritožba se utemeljeno sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik pri toženi stranki v posameznem obdobju vedno pripravljal le na eno vlogo. Tudi ta ugotovitev namreč kaže na različen položaj tožnika v primerjavi z zaposlenimi solisti, ki so se vedno pripravljali na več vlog hkrati (glede na letni repertoar tožene stranke).

12. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja zmotno kot bistveno štelo ugotovitev, da je tožena stranka tožniku za posamezne predstave zagotovila in plačala nastanitev v N.. Zagotavljanje nastanitve gostujočim avtorjem (umetnikom) s strani naročnika ni neobičajno, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo izpoved priče H.H., da je tožena stranka stanovanje zagotavljala samo pogodbenim sodelavcem, ne pa tudi zaposlenim solistom. Na pogodbeno sodelovanje in ne na obstoj delovnega razmerja pa kaže tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku honorarja za opravljeno delo ni izplačevala mesečno, kot se plačuje plača delavcu v delovnem razmerju.

13. Glede na vse navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da je šlo v razmerju med strankama v vtoževanem obdobju v resnici za pogodbeno sodelovanje, kot je zatrjevala tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijani del vmesne sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom ter zahtevkom za priznanje in plačilo drugih pravic iz delovnega razmerja) zavrnilo kot neutemeljen.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Tožnik je podpis študijske pogodbe za predstavo B. zavrnil, ker ni bila odplačna, glede pogodbe o avtorskem delu za predstavo C. pa tožena stranka ni sprejela tožnikovega predloga po višjem honorarju. 2 Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so v posameznih avtorskih pogodbah, poleg premierne predstave in ponovitev, datumsko določene tudi skupne vaje (glasbene vaje, režijske vaje, sedežne vaje, glavna vaja z orkestrom). 3 Tožnik glede individualnih priprav na domu nasprotnega ni obrazloženo niti zatrjeval. 4 Da so dolžni gostujoči pevci, ki niso redni člani ansambla, na vaje prihajati pripravljeni, česar za tožnika ne bi mogel trditi ter da v vsebini dela ni bilo razlike, ali gre za gosta ali za redno zaposlenega. 5 Iz česar smiselno izhaja, da posebnih (več dnevnih ali celo več tedenskih) priprav za to vlogo ni potreboval.