Jedro

Naziranju dolžnice, da je možno nastop fikcije vročitve prilagajati okoliščinam posameznega primera (v danem primeru nepravilnosti pri vročanju in kratkemu roku za vložitev pravnega sredstva), sodišče druge stopnje ne more slediti, saj bi takšna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje strank (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). V kolikor bi posebne okoliščine posameznega primera povzročile, da bi dolžnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, vročen s fikcijo vročitve iz 142. člena ZPP, mu je na voljo vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom sklep o izvršbi VL 47634/2019 z dne 29. 5. 2019 razveljavilo glede glavnice v znesku 1.131,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2019 (terjatev pod zap. št. 3 in z oznako „neplačilo računa št. 19-029 z dne 24. 4. 2019“ z dne 24. 4. 2019) in sklenilo, da bo o tem delu zahtevka sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru kot pristojnim sodiščem (1. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zoper sklep o izvršbi zavrglo (2. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka navedenega sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da se zaveda obstoja načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, po katerem fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji, a meni, da bi se njen primer moralo obravnavati kot poseben. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 342/1996, da vsako odstopanje od sodne prakse ni in se ne sme šteti za kršitev ustavne pravice. Do prejema izpodbijanega sklepa za zamudo z ugovorom ni vedela. Vročitvi sklepa se ni izogibala, saj obvestila o poskusu vročitve pisanja z dne 31. 5. 2019 ni prejela. Pisanje se je štelo za fiktivno vročeno dne 15. 6. 2019 (sobota), dejansko pa ji je bilo vročeno šele 17. 6. 2019, zaradi česar je upoštevaje izjemno kratek tridnevni rok za vložitev pravnega sredstva, imela na voljo le en dan za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Ker sodišče prve stopnje ni pretehtalo, ali glede na opisane okoliščine obstojijo razlogi za odstop od ustaljene sodne prakse, sta ji bili kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Sodišču druge stopnje zato predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugovoru zoper sklep o izvrši ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica je dne 8. 10. 2019 po pooblaščenki na sodišče naslovila dodatno vlogo, ki jo je poimenovala Dopolnitev pritožbe zoper sklep. V njej sporoča, da je po vložitvi pritožbe prejela elektronsko sporočilo predstavnika upnika, v katerem ta navaja, da upnik z njo ni v pogodbenem razmerju. Vlogi je priložila kopijo elektronskega sporočila, podpisanega s strani nepremičninskega posrednika pri upniku.

4. Upnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:

7. Iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, izhaja stališče, da se pri izteku 15 dnevnega roka za dvig pošiljke in s tem trenutka nastopa fikcije vročitve iz četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik, ki je dela prost dan ali drug dela prost dan, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, kot v obravnavanem primeru, dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, pa na začetek roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva.

8. Naziranju dolžnice, da je možno nastop fikcije vročitve prilagajati okoliščinam posameznega primera (v danem primeru nepravilnosti pri vročanju in kratkemu roku za vložitev pravnega sredstva), sodišče druge stopnje ne more slediti, saj bi takšna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje strank (drugi odstavek 14. člena Ustave RS).1 V kolikor bi posebne okoliščine posameznega primera povzročile, da bi dolžnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, vročen s fikcijo vročitve iz 142. člena ZPP, mu je na voljo vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).2 Zaradi navedenega sodišču prve stopnje obstoja posebnih okoliščin za odstop od ustaljene sodne prakse glede nastopa fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP ni bilo potrebno ugotavljati, prav tako pa jih dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navajala, zato opredeljevanje sodišča prve stopnje niti ni bilo mogoče. 9. Ustavno sodišče RS je že odločilo, da neujemanje dneva fikcije vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP in dneva odložitve sodnega pisanja v naslovnikovem predalčniku, ne posega v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.3 Pojasnilo je, da ima naslovnik od dneva vročitve s fikcijo na voljo zakonsko določeno število dni za vložitev pravnega sredstva, pred tem pa še 15 dni za dvig pisanja na pošti.

10. Dolžnica v pritožbi sicer navaja, da obvestila o prispelem pisanju ni prejela, pri čemer pa ne ponudi razlage, zakaj brez svoje krivde na zatrjevano nepravilnost pri vročanju ni mogla opozoriti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, glede na to, da se je z izostankom obvestila o neuspelem poskusu vročitve pisanja lahko seznanila že ob najdbi pisanja v predalčniku, zaradi česar predmetna trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.

11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na verodostojni listini pod zap. št. 1 in 2, pravilna, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do dopolnitve pritožbe, ki se osredotoča na vsebinsko prerekanje terjatve iz sklepa o izvršbi.

12. Upoštevaje navedeno in ker sodišče druge stopnje ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). V zvezi s strani upnika priglašenimi pritožbenimi stroški pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da upnik v odgovoru na pritožbo v bistvenem zgolj pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločilo, da tudi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Tako tudi VSL Sklep I Ip 2987/2018. 2 Tako tudi Ustavno sodišče RS v 7. točki odločbe U-I-277/10 (Up-1516/10) z dne 14. 4. 2011. 3 Glej v prejšnji točki citirano odločbo Ustavnega sodišča RS.