Jedro

Določba 4. odst. 201. člena ZOR se nahaja v poglavju o negmotni škodi, ki poudarja vrednote, ki niso ekonomske narave.

Obstoj ekonomske soodvisnosti oziroma ekonomske skupnosti ima v razmerju s tako vsebino, kot ga je imelo razmerje tožnice in umrlega zunajzakonskega partnerja, lahko le relativen pomen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora prvi tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 63.345,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic in obvezalo toženo zavarovalnico, da plača prvi tožnici za duševne bolečine zaradi smrti nezakonskega tovariša 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi tožnici pa za duševne bolečine zaradi izgube očeta 1,500.000,00 SIT, prav tako z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene zavarovalnice in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 4. odstavek 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin primera, ki so za ugotovitev obstoja trajne življenjske skupnosti pomembne. Ne le, da je med partnerjema šlo za veliko čustveno navezanost in za načrtovanje otroka, ampak tudi za načrtno razpolaganje z dohodki, pri čemer je prva tožnica prispevala sredstva za nakup premičnin, njen partner pa za obnovo stanovanja. Okoliščine, da sta bila zaradi zaposlitve vsaj med delovnim tednom, razen v zadnjem letu, prisiljena živeti ločeno, ter ob takšni situaciji delno prispevati tudi k stroškom bivanja pri svojih starših, jima ni mogoče šteti v zlo. Partnerja sta imela v hiši staršev pokojnega M. R. svoj prostor, v katerem sta bivala, ko sta glede na zmožnosti in okoliščine lahko bila skupaj, kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, sodišče druge stopnje pa zanemarilo. Ni nepomembno tudi dejstvo, kako je njuno zvezo presojala okolica, saj sta obe zaslišani priči izpovedali, da so ju v domačem okolju vsi obravnavali kot moža in ženo, kar pomeni, da je njuna zveza tudi navzven učinkovala kot trajna. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da je bil vsak od partnerjev ekonomsko samostojen in je živel iz svojih prihrankov. O teh ugotovitvah izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so razlogi sodbe nejasni. Zato revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku prve tožnice ugodi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s stroškovno posledico, podrejeno pa izpodbijano sodbo druge stopnje razveljavi ter vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej in izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem sporu še nadalje uporablja).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in da ima razloge o vseh tistih dejstvih, ki so za pravilno uporabo materialnega prava pravno odločilna. Mednje ugotovitve o prihrankih in ravnanje z njimi ne sodijo. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo da prvi tožnici odškodnina na podlagi 4. odstavka 201. člena ZOR ne gre.

Navedena določba se nahaja v poglavju o negmotni škodi, ki poudarja vrednote, ki niso ekonomske narave. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno pristopilo k obravnavanju tega primera. Pravilno je ravnalo, ko je dalo večji pomen čustveni povezanosti med tožnico in pokojnim partnerjem. Ugotovljena dejstva, ki jih kot pravilna povzema tudi sodišče druge stopnje, kažejo na to, da med partnerjema ni obstajala le močna čustvena vez, ampak da sta živela v intimnem razmerju, ki je značilno za zakonsko skupnost (ki je trajala od leta 1993 do škodnega dogodka dne 11.8.1996 in jo je kot takšno dojemala tudi okolica). Že pred poroko sta načrtno ustvarjala družino (ni šlo le za namen sklenitve zakonske zveze), njuni stiki pa so bili zaradi specifičnih okoliščin (suma tožničine neplodnosti) drugače razporejeni, kot je to navada pri mladem paru. Ne le, da sta bila skupaj med vikendi in dopusti, temveč tudi med tednom, zlasti pa intenzivneje zadnje leto, ko sta se trudila in tudi uspela zaploditi otroka. Dejstvo, da sta bila zaposlena vsak v svojem kraju in da nista imela še do konca urejenega skupnega bivališča, zato ne more imeti ključnega materialnopravnega pomena.

Tudi obstoj ekonomske soodvisnosti oziroma ekonomske skupnosti ima v takšnem razmerju lahko le relativen pomen. Še posebej ob ugotovitvi, da je tožeča stranka posebej izjavila in ji je sodišče tudi verjelo, da ni bilo nikoli važno, kdo je plačal stvari, ki sta jih skupaj kupila oziroma trošila, ter da je tožnica že kupila pohištvo za bodoči skupni dom, medtem ko je pokojni M. R. urejal vse, kar je bilo treba za skupno stanovanje v Metliki. Zato tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prva tožnica sama izključno nosila stroške za nakup pohištva, ob drugih ugotovitvah, za katere sodišče druge stopnje šteje, da so pravilne, ne more imeti materialnopravnega pomena, kakršnega mu to sodišče pripisuje.

Tudi referenčna odločba, na katero se je sklicevala tožena stranka v pritožbi, in jo je sodišče druge stopnje prevzelo v svoje razloge, ni primerljiva s sedaj obravnavanim primerom. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 79/97 odreklo kvaliteto življenjske skupnosti razmerju med starejšim in mlajšim bratom zato, ker je ugotovilo, da je tožnik živel s svojo družino (ženo in sinom) v drugem kraju. Če je šlo v navedenem primeru zgolj za čustveno navezanost med bratoma, pa tega po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje za tožnico in pokojnega M. R. ni mogoče trditi.

Pravilna je zato presoja, da vez med prvo tožnico in pokojnim M. R. zaradi specifičnih okoliščin ustreza pogojem, ki jih vsebuje pravni standard "trajnejša življenjska skupnost" po 4. odstavku 201. člena ZOR. Takšno kvaliteto daje njunemu razmerju skupek okoliščin, v katerih sta se znašla. Zaradi tega je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prvi tožnici odreklo pravico do odškodnine za njene duševne bolečine ob izgubi partnerja. Ker pa je ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine, ki so za odločitev o temelju pomembne (višina odškodnine v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana), je revizijsko sodišče smelo na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP drugostopno sodbo spremeniti in vzpostaviti prvostopno sodbo.

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 155. členu ZPP. Ker je bila vzpostavljena prva sodba, v kateri so bili prisojeni pravdni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvostopenjske sodbe dalje, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovni izrek te sodbe. Stroškov odgovora prvi tožeči stranki ni priznalo, ker odgovor ni bil potreben, revizijske stroške pa je odmerilo ob upoštevanju uspeha (2,000.000,00 SIT) po veljavni odvetniški in taksni tarifi.