Jedro

Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v IV., V. in VI. točki razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem delu (I., II. in III. točka izreka) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na odpravo odločbe toženca št. ... (št. dosjeja ...) z dne 13. 5. 2020, na priznanje pravice do delnega nadomestila za invalidnost od dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do delnega nadomestila oziroma od izdaje odločbe z dne 10. 6. 2019 ter da se je toženka morala v roku 30 dni odločiti o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ter zahtevek, da se odpravi odločba št. ... (št. dosjeja ...) z dne 15. 3. 2021 in sklep toženke št. ... (št. dosjeja ...) z dne 20. 8. 2020. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi in tožencu naloži plačilo pritožbenih stroškov, podredno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja.

Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da niso bile izpolnjene vse postopkovne predpostavke, vezane na institut molka organa. Zmotno je zavrglo tožbo za priznanje delnega nadomestila za invalidnost od dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do delnega nadomestila in da je toženec dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici. Sodišče je s svojimi kršitvami poseglo v temeljne in ustavno zagotovljene pravice tožnice. Tožnica je bila z odločbo št. ... z dne 13. 8. 2019 spoznana za invalida III. stopnje in je brez dvoma upravičena do ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu. Odprto je le še vprašanje, od katerega trenutka dalje je tožnica upravičena do izplačila. Ne drži ugotovitev sodišča, da pravica do delnega nadomestila z zamudo roka ugasne, saj je iz primerljivih institutov razvidno, da bi bilo za tožnico vztrajanje pri tem stališču neživljenjsko. Temu sledi tudi sodna praksa, ki jo tožnica navaja v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi z dne 4. 10. 2018 odločilo, da kasnejša prijava na ZRSZ lahko vpliva le na čas od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost. Z uporabo temeljnih pravil pravne razlage lahko sklepamo, da zamuda s prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje ne rezultira v izgubi pravice, temveč le v zamiku izplačevanja nadomestila. Temu sledi tudi praksa VDSS, saj sodišče posledico, da bi bila stranka zaradi zamude roka prekludirana razume kot neživljenjsko ter celo neustavno. Tožnica je postala invalid III. kategorije z odločbo z dne 13. 8. 2019, zato ji na podlagi zakona pripada nadomestilo. Vprašanje je le v kakšni višini. Zamuda tudi pri drugih podobnih institutih ne povzroči tako drakonske posledice, kot je popolna izguba že priznane pravice. Upoštevajoč sodno prakso bi moralo sodišče slediti tožničini zahtevi in ji priznati uveljavljano pravico od tistega dne, ko se je prijavila pri ZRSZ. Pravica do izplačevanja nadomestila ni ugasnila, le do izplačil bo upravičena od kasnejšega datuma. Tožnica se v register brezposelnih oseb ni mogla pravočasno vpisati, zaradi zdravstvenih težav. Zato je podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, do katerega se toženec ni opredelil niti se ni opredelilo sodišče. Sodišče o tožbenih zahtevkih oziroma o predlogih ni hotelo odločati, zaradi napačnega mnenja, da niso podani pogoji za tožbo zaradi molka organa. Tožnica je 1. 6. 2020 je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in opravila zamujeno dejanje (v istem pravnem pisanju je vložila tudi pritožbo). Celotna vsebina pravnega pisanja je vezana na njeno pravico do nadomestila, ki izhaja iz spoznane invalidnosti III. kategorije. Izpodbijana odločba ni vsebovala opredelitev predmeta zadeve. Organ je izdal nepopolni akt, nikakor pa ni molčal. Organ je tožnico pozval na posredovanje dodatne dokumentacije, ki je bila po njegovem pomembna za odločanje. Izdal je izpodbijano odločbo, iz katere je mogoče ugotoviti, da ne zajema odločitve v celoti. Če bi šlo za delno odločbo, bi ta morala imeti v skladu z ZUP tudi takšen naziv oziroma bi moralo biti navedeno, da bo o pritožbi odločeno naknadno. Tožnica je vlogo za vrnitev v prejšnje stanje ter pritožbo pri organu pravočasno vložila že 1. 6. 2020, postopek s pritožbo pa se je nadaljeval ter zaključil z napotitvijo na socialni spor. Postopek vezan na temeljno pravico, ki zagotavlja dohodke za dostojno življenje tožnici, teče že dobro leto in pol. Upravni organ je na vlogo tožnice odgovoril, vodil nadaljnje postopke, zanemaril pa odgovor na pritožbo, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da organ ni odločal. Razvidno je, da je bil organ v postopku aktiven, tožnico pozival na dopolnilne vloge z dodatno dokumentacijo, nato pa o njenih zahtevah tudi negativno odločil. Aktivnost organa in končna odločitev kaže na zmotno ugotovitev sodišča glede molka organa. Tožnica je izkoristila vsa pravna sredstva, saj je bila v končni odločbi z dne 15. 3. 2021 usmerjena na socialni spor. Ni mogoče slediti sodišču, da akt ni bil dokončen. Toženec se je zgolj spretno spomnil, da o enem delu zahtevka še ni odločil, čeprav tega iz izpodbijane odločbe ni razbrati. Celotno zatrjevanje sodišča je v podporo tožencu, da se tožnici oteži pridobitev pravic. Kršene so ustavne pravice iz socialne varnosti. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec vztraja pri pravilnosti odločitve sodišča. Odločba toženca z dne 13. 5. 2020, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do delnega nadomestila še ni dokončna, saj o pritožbi tožnice zoper to odločbo še ni bilo odločeno. Tožba zoper prvostopno odločbo z dne 13. 5. 2020, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do delnega nadomestila, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 ni dovoljena. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo v tem delu in delu zahteve po odmerni odločbi. Tožnica je primarno vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, le podrejeno pritožbo zoper odločbo, s katero je bila pravica do denarnega nadomestila zavrnjena. Napačne in neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odločiti o pravici tožnice do delnega nadomestila pred dokončno odločbo toženca v upravnem postopku. Navedbe o kršitvi pravic tožnice zaradi dolgotrajnosti postopkov so zavajajoče, saj je prijava v evidenco brezposelnih v izključni domeni tožnice. V sporu o tožničini invalidnosti V Ps 207/2020 je sodni izvedenec ugotovil, da je pri tožnici od 10. 6. 2019 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti in ni več zmožna za pridobitno delo niti v skrajšanem delovnem času. Na te ugotovitve nobena izmed strank ni imela pripomb, narok za obravnavo je razpisan 4. 3. 2022. Če bo tožnici priznana pravica do invalidske pokojnine od 10. 6. 2019 dalje, odpade tudi pravni interes tožnice za vodenje tega spora v zvezi z delnim nadomestilom. Tožnica ne more biti hkrati upravičena do obeh dajatev delnega nadomestila in invalidske pokojnine. Na obstoj pravnega interesa, mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka. Po pravnomočnosti bo toženec obvestil sodišče. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus se začne s preizkusom navedenih in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter tistih, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Ker je pritožbeno sodišče v delu odločanja o izpodbijanih odločbah toženca o tožničinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (IV. in V. ter posledično VI. točka) ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, se do ostalih dveh pritožbenih razlogov (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava) v tem delu niti ni natančneje opredelilo.

_Glede zavrženja tožbe_ (v delu, da se odpravi odločba toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 13. 5. 2020 ter da se tožnici prizna pravica do delnega nadomestila za invalidnost od dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do delnega nadomestila oziroma izdaje odločbe z dne 10. 6. 2019 ter o priznanju pravice in njeni odmeri).

6. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da so izpolnjene procesne predpostavke za presojo izpodbijanega prvostopnega akta. Sodišče je namreč v 8. točki obrazložitve sodne odločbe pravilno pojasnilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 63. člena ZDSS-1. Skladno z zavzetim stališčem v sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo v upravnem postopku. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti odloča z upravnim aktom je socialni spor dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku. Sodišče je procesni predpostavki iz 63. člena ZDSS-1 preverilo. Ugotovilo je, da je bilo z upravnima aktoma1 odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.2 Za odločanje o priznanju pravice o delnem nadomestilu ni podana procesna predpostavka dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo o uveljavljani pravici dokončno odločeno.3 V 8. točki obrazložitve je sodišče dodatno pojasnilo, da niso izpolnjeni niti pogoji za obravnavanje tožbe zaradi molka organa, zato je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da je toženec zadevo dokončno obravnaval. Pravilna je odločitev sodišča, da se tožba v tem delu na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrže.4 _O zavrnjenem tožbenem zahtevku_ (da se odpravita akta toženca z dne 15. 3. 2021 in 20. 8. 2020 in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje)

7. Neutemeljeno je sicer pritožbeno razlogovanje, da iz izpodbijane odločbe z dne 15. 3. 2021 in sklepa z 20.8.2020 ni razvidno kaj je predmet obravnave. Vpogled v sporna akta5 potrjuje, da je predmet obravnave tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Toženec je z aktoma z dne 20. 8. 2020 in 15. 3. 20216 presojal upravičenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje skladno s prvim odstavkom 103. in 104. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). V ugotovitvenem postopku je pooblaščenka zavarovanke po pozivu, predlog dopolnila z zdravniškim potrdilom osebne zdravnice z dne 15. 7. 2020. 9. Toženec je ob presoji predložene medicinske dokumentacije ocenil, da predloženo potrdilo izkazuje le poslabšanje zdravstvenega stanja.7 Pojasnil je, da se prijava v evidenco brezposelnih oseb lahko pošlje tudi po navadni pošti oziroma se v lahko v evidenco brezposelnih pri ZRSZ prijavi preko njihove spletne strani z elektronsko prijavo. Izpostavil je, da bi prijavo namesto tožnice lahko opravila pooblaščenka. Po oceni toženca tožničine psihične težave še ne predstavljajo razloga njene poslovne nesposobnosti, kar bi predstavljalo upravičen razlog zamude roka prijave v evidenco brezposelnih. Toženec je ocenil, da navajani razlogi zdravstvene narave niso bili nepredvidljivi oziroma nenadni, kar bi posledično lahko pripeljalo do vrnitve v prejšnje stanje. Opisano postopanje dejansko izkazuje, da je toženec po vsebini presojal upravičenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bi ob presoji izpodbijanih aktov upoštevajoč, da je prepoznalo pravilnost toženčevega postopanja v ugotovitvenem postopku, moralo preveriti pravilnost odločitve toženca o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

10. Sodišče je v IV. in V. točki izreka8 zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kot podlago in pojasnilo za takšno odločitev, je sodišče podalo v 6. točki obrazložitve. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje,9 hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča v 6. točki obrazložitve vsebuje notranje nasprotje.10

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedeni razlogi za odločitev sodišča v tem delu11 protislovni oziroma le navidezno obrazloženi, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev v 6. točki logično ne poveže razlogov, ki so navedeni kot podlaga za odločitev v IV. in V. točki izreka. Nerazumljiva je izrecna opredelitev sodišča v 6. točki obrazložitve, da je rok za prijavo iz 88. člena ZPIZ-2 materialni prekluzivni rok, institut za vrnitev v prejšnje stanje pa je namenjen izključno pri zamudi procesnih rokov, hkrati pa ocena sodišča, da je toženec z izdajo sklepa z dne 20. 8. 2020 oziroma odločbo z dne 15. 3. 2021, postopal pravilno in skladno z določili ZUP.

12. Ob dejstvu, da je toženec presojal utemeljenosti navajanih razlogov, bo moralo sodišče ugotoviti ali je bila pravilna odločitev toženca, da pri zatrjevanih razlogih zdravstvene narave, na katere se je sklicevala tožnica, ne gre za upravičen razlog zamude roka za prijavo 103. člena ZUP. Zaradi zakonsko in ustavno zasledovanega cilja pri priznanju delnega nadomestila, je bilo že večkrat izpostavljeno vprašanje narave roka iz 88. člena ZPIZ-2, na kar nenazadnje opozarja tudi pritožnica.12

13. Ker gre za postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo, namesto sodišča prve stopnje, ne more sanirati, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, v tem delu izpodbijani del sodne odločbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 S 15. 3. 2021 in 20. 8. 2020. 2 Kot navaja tudi uvod. 3 Toženec je glede priznanja pravice do delnega nadomestila izdal le prvostopno odločbo št. ... (št. dosjeja ...) z dne 13. 5. 2020, s katero je tožničino zahtevo zavrnil. 4 Zavrže se tožba in ne „tožbeni zahtevek“. 5 Tako izrek, uvod in obrazložitev odločbe izkazujejo, da je odločba izdana v zadevi zaradi obravnave predloga vrnitve v prejšnje stanje. 6 Glede katerih je, zaradi obstoja procesnih predpostavk, sodna presoja dopustna. 7 Navedel je, da niti iz predložene dokumentacije, ki je bila priložena predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 1. 6. 2020 niti iz zdravniškega potrdila ni razvidno, da je bila tožnica hospitalizirana, kar bi ji preprečilo potrebno prijavo pri ZRSZ, kar je zatrjevala tožnica. 8 VI. točka izreka stroški. 9 Institut vrnitve v prejšnje stanje (103. do 108. člena ZUP) ni uporabljiv, ker je namenjen izključno zamudi procesnih rokov. 10 V primeru tolmačenja spornega roka iz 88. člena ZPIZ-2 kot materialnega (prekluzivnega), namreč vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, zato bi posledično prišlo do zavrženja takšnega predloga. V nasprotnem primeru pa pride do presoje zatrjevanih razlogov, ki so vzrok za zamudo tega roka in do odločitve o zavrnitvi ali ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. In ravno presoja utemeljenosti navajanih razlogov je razvidna iz odločanja toženca. 11 Glede odprave izpodbijanih aktov o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. 12 Tudi pritožbeno sodišče je že obiter dictum izpostavilo vprašanje tolmačenja roka iz 88. člena ZPIZ-2 (med drugim v sodbi Psp 4/2021 z dne 29.1.2021; zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če zaradi zamude roka prijave pri pristojnem zavodu, zavarovanec izgubi pravico, se izpostavi vprašanje o ustavni skladnosti takšne ureditve, predvsem iz vidika zastavljenega cilja in sorazmernosti posega v pričakovano pravico).