Jedro

Zavarovanec tožene stranke je opustil svojo dolžnost zagotavljati varnost ljudi pri izvajanju gradnje in je zato za nastalo škodo odgovoren. Glede tožnikovega prispevka k nastanku poškodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da zlasti glede na samovoljnost tožnika, da pride na gradbišče in spleza na keson tovornjaka po neustrezni poti, njegov prispevek ocenjuje na 60 %.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 10.014,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 10.009,30 EUR, - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.679,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 1.885,00 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 10.014,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 12. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek nad dosojenim zneskom do uveljavljenih 30.093,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2020 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 10.014,00 EUR od 2. 12. 2020 do 3. 12. 2020 je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.679,00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tudi, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 372,40 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Novem mestu, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prizna še razliko odškodnine in višje pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico, da se toženi stranki naložijo v plačilo pritožbeni stroški. Navaja, da izvedeni dokazi nikakor ne potrjujejo, da je tožnik soodgovoren za škodni dogodek oziroma da bi bila njegova soodgovornost kar 60 %. Do poškodbe tožnika sploh ne bi prišlo, če bi bilo delovišče ustrezno ograjeno oziroma bi bila ograja zaprta, bi bile tam ustrezne opozorilne table glede dostopa na delovišče in bi bil dostop preprečen. Prav tako pa bi lahko zavarovanec tožene stranke A. A., če tožniku že ni preprečil dostopa na delovišče, vsaj preprečil, da bi tožnik splezal na kamion. Ne pa, da mu je celo rekel, naj spleza na kamion in sam pogleda, sploh ker je vedel, da je možno, da je na zadnjem delu kamiona mastno, zaradi iztekanja olja. A. A. bi moral tožniku, če mu je že dovolil, da pleza na kamion, pokazati, kje in kako naj na keson pride, ne more pa sodišče tožniku očitati, da ni plezal na ustreznem delu kamiona in mu zaradi tega pripisati 60 % soodgovornosti. Tožnik brez dovoljenja A. A. na kamion sploh ne bi plezal. Nadalje je tožnik prepričan, da je upravičen do celotne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je že sodišče samo zaključilo, da je po nezgodi pri tožniku prišlo do intenzivnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako tudi izvedenec dopušča možnost, da bo pri tožniku prišlo do poslabšanja gibljivosti v slabo zaraslem zapestju in gležnju v nekaj letih. Glede odškodnine za strah tožnik navaja, da je bil njegov strah tako močne intenzitete, da je potreboval zdravila za pomiritev Helex, ki ga občasno jemlje še sedaj, kar sodišče ni upoštevalo, kot tudi ni ustrezno upoštevalo vsega ugotovljenega glede strahu. Dosojena odškodnina 1.000,00 EUR je glede na dolgotrajnost in intenziteto strahu prenizka, zato tožnik predlaga, da se mu prizna še razlika odškodnine. Tožnik se ne strinja, da je sodišče od priznane odškodnine odštelo še znesek iz naslova odbitne franšize, saj je tožnik svoj zahtevek ustrezno prilagodil odbitni franšizi in je vtoževani znesek že znižal za znesek 7,5 % odbitne franšize. Glede na vse navedeno je tožnik upravičen do višjih pravdnih stroškov. Prav tako je upravičen do povračila stroškov za 5. in 6. pripravljalno vlogo, za kateri mu sodišče ni priznalo stroškov, vendar pa gre za potreben strošek, saj se je s 5. pripravljalno vlogo tožnik opredelil do mnenja/dopolnitve mnenja sodnega izvedenca, 6. pripravljalna vloga pa je bila podana glede na nove trditve tožene stranke, ki jih je zavzela v vlogi z dne 18. 8. 2022. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zavrne tožbeni zahtevek ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Tožena stranka meni, da je sodišče s prisojo temelja zmotno uporabilo materialno pravo. V ravnanju zavarovanca tožene stranke, s tem ko tožniku ni skušal preprečiti plezanja po tovornjaku, ni mogoče zaslediti protipravnosti, saj padec ni naravna posledica plezanja na keson tovornjaka. Prav tako plezanje samo po sebi ne predstavlja večje nevarnosti, niti parkiran tovornjak ne predstavlja nevarne stvari. Zavarovanec tožene stranke z ničemer ni prispeval k tožnikovi poškodbi. Tožnik se je namreč sam odločil, da spleza na keson in je za plezanje izbral neustrezno pot, tako je do padca prišlo zaradi njegove lastne neprevidnosti oziroma očitne precenitve lastnih sposobnosti. Glede višine odškodnine tožena stranka navaja, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo načela individualizacije in objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina je v vseh odškodninskih postavkah nepremoženjske škode previsoko odmerjena, saj ni usklajena s sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče je tudi v zvezi s stroški zdravljenja priznalo previsoko kilometrino za potne stroške, ki je bila v času opravljanja prevozov kvečjemu 0,37 EUR/km in ne 0,45 EUR/km. Tožena stranka nasprotuje tudi upoštevanju stroškov sestave odškodninskega zahtevka, saj v tem primeru ne gre za pravdne stroške. Stroške sestave odškodninskega zahtevka v predpravdnem postopku ni mogoče uvrstiti med pravdne stroške, saj dopustnost tožbe ni pogojena z njegovo vložitvijo, kar izhaja tudi iz sodbe VSL II Cp 1004/2014. Tudi v zvezi s pravdnimi stroški tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno upoštevalo kilometrino v znesku 0,45 EUR/km, ko bi moralo upoštevati 0,37 EUR/km.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

_O temelju odškodninske odgovornosti_

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik skušal splezati na keson tovornjaka, kar mu zavarovanec tožene stranke na noben način ni skušal preprečiti, pri čemer mu je spodrsnilo, tako da je padel in se poškodoval. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje do gradbišča prosto dostopil, prav tako mu zavarovanec tožene stranke ni preprečil, niti mu ni rekel, da naj na keson ne pleza. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost zagotavljati varnost ljudi pri izvajanju gradnje in je zato za nastalo škodo odgovoren. Glede tožnikovega prispevka k nastanku poškodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da zlasti glede na samovoljnost tožnika, da pride na gradbišče in spleza na keson tovornjaka po neustrezni poti, njegov prispevek ocenjuje na 60 %. Zoper temelj odškodninske odgovornosti se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi navaja, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da njegova soodgovornost znaša kar 60 %, saj bi v primeru, da bi bilo gradbišče ustrezno ograjeno, prav tako pa, če bi mu zavarovanec tožene stranke preprečil, da bi splezal na kamion, ne pa da mu je celo rekel, da naj spleza, do poškodbe tožnika ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikov prispevek 60 %. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je tožnik samovoljno odločil vstopiti na gradbišče, tudi sam je povedal, da se je ob njegovem vstopu uporabljala roka za dviganje bremen, kar pomeni, da se je moral zavedati, da so lahko nekateri deli tovornjaka umazani, prav tako pa je tudi sam izbral neustrezno pot za plezanje na keson, niti ni zavarovanca tožene stranke vprašal, kako naj na keson pride. Zato so tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljene. Prav tako so glede temelja odškodninske odgovornosti neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost zagotavljati varnost ljudi. Pritožbeno sodišče se strinja, da je sicer povsem življenjsko, da je bil prehod skozi vhod gradbiščnih ograj v času izvajanja del možen, saj skozi vhod gradbišča prehajajo delovna vozila in delavci, vendar pa kljub temu zavarovanec tožene stranke tožniku ni na noben način preprečil, da spleza na keson, kar predstavlja protipravno ravnanje zavarovanca.

_O višini odškodnine_

9. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 14.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 12.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000,00 EUR za strah, skupaj za nematerialno škodo 27.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v vseh odškodninskih postavkah nepremoženjske škode previsoko odmerjena, saj ni usklajena s sodno prakso v podobnih primerih. Tožnik pa se pritožuje zoper višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj dosojena odškodnina ne odraža nastale škode iz tega naslova. Poleg tega pa tožnik prepreka tudi odškodnino za strah, saj sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnikov strah tako močne intenzitete, da je občasno potreboval tudi zdravila za pomiritev. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine prisojne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnikova pritožbena navedba, da sodišče pri presoji višine odškodnine za strah ni upoštevalo dejstva, da je tožnik potreboval zdravila za pomiritev, ki jih občasno jemlje še sedaj, ne drži, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presojanju višine odškodnine za strah ustrezno upoštevalo tudi to dejstvo. Prisojeno odškodnino v višini 27.000,00 EUR, to je približno 20 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodne odločbe2, pritožbeno sodišče, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera in glede na umestitev tožnikovega primera v širši okvir odškodnin, ki jih prejemajo oškodovanci v primerljivih zadevah, ocenjuje kot primerno in pravično. Pritožbena navedba tožene stranke, da višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ni usklajena s sodno prakso v podobnih primerih, je neutemeljena, tožena stranka pa niti ne navede, kateri so ti primerljivi primeri. Prav tako pa je neutemeljena tudi tožnikova pritožbena navedba glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je celokupna odškodnina ustrezna, prav tako je ustrezna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevajoč vse ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 13 in 14 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika, OZ3).

10. Glede višine materialne škode se pritožuje tožena stranka, in sicer, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoko kilometrino za potne stroške. Sodišče je tožniku priznalo potne stroške po 0,45 EUR/km, tožena stranka pa navaja, da povračilo za potne stroške znaša 0,37 EUR/km. Pritožbena navedba tožene stranke je utemeljena. Tudi tožnik sam je zahteval povračilo potnih stroškov za prevoz do bolnišnice v višini 0,37 EUR/km. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da tožniku pripada za 4-kratno pot iz B. v C. in nazaj, vsakič 36 km, po 0,37 EUR/km, kar skupaj znaša 53,28 EUR oziroma upoštevajoč soprispevek tožnika 60 %, 21,30 EUR.

11. Tožnik v pritožbi navaja tudi, da se ne strinja, da je sodišče od priznane odškodnine odštelo še znesek iz naslova odbitne franšize, saj je vtoževani znesek že sam ustrezno prilagodil in ga znižal za 7,5 %, kolikor znaša odbitna franšiza. Vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je upoštevalo tudi odbitno franšizo. To namreč izhaja iz zavarovalne police z dne 22. 8. 2018, kar mora sodišče upoštevati. Tožnikova pritožbena navedba je torej neutemeljena.

_O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje_

12. Tožnik utemeljeno navaja, da so stroški za 5. in 6. pripravljalno vlogo potrebni stroški. S 5. pripravljalno vlogo se je tožnik na poziv sodišča izjavil glede dopolnitve mnenja sodnega izvedenca, s 6. pripravljalno vlogo pa je tožnik odgovoril na vlogo tožene stranke z dne 18. 8. 2022. Tožniku je tako potrebno priznati še po 350 točk za vsako vlogo, skupaj 700 točk, kar upoštevajoč materialne stroške, vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša še 522,65 EUR, upoštevajoč tožnikov uspeh v pravdi 40 % pa 209,00 EUR. Tožena stranka pa se glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pritožuje glede višine kilometrine. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kilometrino v znesku 0,45 EUR/km, tožena stranka pa prereka, da bi moralo sodišče upoštevati znesek 0,37 EUR/km. V 10. členu Odvetniške tarife4 je določeno, da ima odvetnik pravico do uporabe osebnega avtomobila in povračila kilometrine, ki se odmeri v višini najvišjega zneska, ki se po predpisih, ki urejajo dohodnino, ne všteva v davčno osnovo za službeno potovanje. Zakon o dohodnini5 v 44. členu določa, da te višine predpiše Vlada RS z uredbo. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba6) v 5. členu določa, da trenutna kilometrina, torej stroški, ki nastanejo pri uporabi lastnega prevoznega sredstva in se ne vštevajo v davčno osnovo, znaša 0,43 EUR za vsak prevožen kilometer. Iz Uredbe izhaja, da se znesek 0,43 EUR/km uporablja od julija 2022 dalje. Pred tem je kilometrina znašala 0,37 EUR/km. Skladno s tem je tako pritožbeno sodišče za naroka dne 16. 11. 2o21 in 21. 12. 2021 priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR/km, za naroka dne 18. 8. 2022 in 6. 10. 2022 pa kilometrino v višini 0,43 EUR/km. Tako priznana kilometrina za 4-kratno pot iz D. v C. in nazaj znaša 128,00 EUR, ob upoštevanju tožnikovega uspeha v pravdi 40 % pa 51,20 EUR. Nadalje pa tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo strošek sestave odškodninskega zahtevka kot strošek postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da strošek sestave odškodninskega zahtevka predstavlja strošek postopka, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse7. Pritožbena navedba tožene stranke je neutemeljena.

_O odločitvi_

13. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo in da so deloma utemeljeni očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, sicer pa niso podane kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v I. in II. točki izreka znesek 10.014,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 10.009,30 EUR, v III. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da se znesek 1.679,00EUR nadomesti s pravilnim zneskom 1.885,00EUR. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_O stroških pritožbenega postopka_

14. Ker sta pravdni stranki s pritožbama uspeli le v neznatnem delu, sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka tudi sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Povprečna mesečna neto plača v RS za oktober 2022 je znašala 1.317,20 EUR (Uradni list RS št. 164/2022). 3 Ur. l. RS, št. 97/07 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami in dopolnitvami. 5 Ur. l. RS, št. 17/06 s spremembami in dopolnitvami. 6 Ur. l. RS, št. 140/06 s spremembami in dopolnitvami. 7 Tako tudi VSL sodba II Cp 2585/2013, VSL sodba II Cp 1443/2016, VSL sklep II Cp 558/2019.