Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da obveznost zaradi izbrisa družbe kot dolžnika iz sodnega registra ne preneha, obresti pa so sestavni del obveznosti, posledično izbris iz sodnega registra ni razlog za prenehanje obveznosti iz naslova obresti oz. dosledneje, ne povzroči prenehanja teka obresti. Sodišče druge stopnje zato svoje stališče iz odločbe I Cpg 118/2016 v tem pogledu spreminja. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek - ko pride do izpolnitve obveznosti oz. ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost dolžnika tretja oseba. S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Tožena stranka nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za prenehanje teka zamudnih obresti ne zatrjuje. Ni pa mogoče pritrditi zavzemanju tožene stranke za zadržanje teka zamudnih obresti od dneva izbrisa do začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe, saj zakon takšnega zadržanja teka zamudnih obresti ne predvideva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika za plačilo 748.388,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 67.545,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, saj sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Višjega sodišča v Mariboru, ki je v sodbi I Cpg 118/2016 naložilo sodišču prve stopnje, da bo moralo v novem sojenju izhajati iz izhodišča, da lahko tožnica uveljavlja ugotovitev obstoja tistih terjatev, ki so nastale do dneva, ko je bila C.D. izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni niti omenilo pravnega naziranja in navodil sodišča druge stopnje, posledično ni pojasnilo, zakaj se ne strinja s stališči sodišča druge stopnje. Tožena stranka izpostavlja, da glede na nesporno dejstvo, da je bil C.D. d.o.o. izbrisan iz sodnega registra že dne 9. 5. 2008, je logično, da o odpovedi pogodbe ter znesku zapadlih obveznosti, posredovanih z obvestilom oz. dopisom z dne 17. 10. 2008 ni bil obveščen, ter da tožene stranke zato ne morejo obremeniti zakonite zamudne obresti, saj tožena stranka do razdrtja pogodbe ni bila v zamudi glede vračila celotne glavnice. Tožena stranka zavzema stališče, da tako kot upnik ne more uveljaviti svoje terjatve neposredno zoper izbrisano družbo, tudi izbrisna družba v času izbrisa ne more izpolniti svojih zapadlih obveznosti, zato gre za zadržanje teka zamudnih obresti od dneva izbrisa do morebitnega začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe. Izbrisana družba ne more sama predlagati začetka stečajnega postopka nad njenim premoženjem, temveč to lahko storijo le upniki izbrisane družbe. Zato bi bilo nelogično, da bi zakonite zamudne obresti tekle od izbrisa dalje neskončno dolgo. Nesporno je, da z izbrisom družbe njene obveznosti ne prenehajo, upniki pa lahko svoje terjatve uveljavijo zoper morebitne poroke ali pa zastavitelje. Zamudne obresti lahko zoper različne dolžnike tečejo različno. Ni pa mogoče enačiti zamudnih obresti za poroka oz. zastavitelja in za premoženje izbrisane družbe, nad katerim upnik predlaga stečajni postopek več let kasneje. Tožena stranka se tudi ne strinja s pravnim gledanjem sodišča prve stopnje, ki v točki 23 obrazložitve sodbe navaja, da je za izbris vedno odgovorna oz. kriva izbrisana pravna oseba, oziroma da razlogi vsaj izvirajo iz njene sfere, kar mora biti upoštevano pri odločanju o vprašanju, ali obresti od njenih obveznosti tečejo tudi po izbrisu. Izbris gospodarske pravne osebe brez likvidacije predpostavlja domnevo, da izbrisana družba nima niti premoženja niti obveznosti, zato pravno ni pomembno, kakšni so bili razlogi za izbris in kdo je za izbris odgovoren. Posledično ni mogoče razloga za izbris družbe upoštevati pri odločitvi o vprašanju, ali tečejo zamudne obresti od izbrisa dalje ali ne. Sodišče v postopku na prvi stopnji sploh ni ugotavljalo razlogov za izbris C.D. d.o.o., saj to ni bil predmet spora. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da pooblaščenec tožeče stranke v dosedanjem postopku ni izkazal, da je zavezanec za plačilo DDV, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki prizna DDV, pravno nepravilna. Pooblaščenec tožeče stranke je sicer priglasil strošek plačila DDV in podal izjavo, da je zavezanec za plačilo DDV, ni pa tej trditvi predložil oz. predlagal nobenega dokaza. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve v skupni višini 1,997.145,13 EUR (ki predstavlja 1,233.129,10 EUR iz naslova glavnice in 748.388,53 EUR kapitaliziranih obresti), ki izvirajo iz kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena leta 2007 s C.D. d.o.o.. Tožena stranka je plačilu nasprotovala z ugovorom zastaranja in zavzemala stališče, da v času po izbrisu družbe iz sodnega registra ne tečejo niti pogodbene niti zamudne obresti, saj neobstoječa oseba ne more biti v zamudi, medtem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je bilo zastaranje (od izbrisa dolžnice iz sodnega registra do začetka stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem) zadržano.

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 448/2015 z dne 17. 9. 2015 (v novem sojenju, po razveljavitvi prve sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika v višini 1,981.517,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (točka III. izreka).

8. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo: sodbo sodišča prve stopnje je v III. točki izreka razveljavilo v celoti, v I. točki izreka pa razveljavilo glede odločitve, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 748.388,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu I. točke izreka, to je glede ugotovitve, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 1,233.129,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje (II. točka izreka). Pri tem je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

9. Tožena stranke je zoper pravnomočno odločitev, to je glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 1,233.129,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje, vložila revizijo, v kateri je kot pravno vprašanje, pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, izpostavila vprašanje, ali tožeča stranka res ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od tožene stranke zaradi nepremagljivih ovir po 360. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kljub temu, da naj bi že ob izbrisu družbe C.D. d.o.o. iz sodnega registra (9. 5. 2008) vedela za premoženje izbrisane družbe. Po revizijskem stališču, da je ob logični razlagi 360. člena OZ upnik varovan z zadržanjem zastaranja le do trenutka, ko izve za premoženje, iz katerega bi se lahko v stečajnem postopku nad njim poplačal, po tem trenutku pa mora izkoristiti možnosti, ki mu jih nudi zakonodaja in predlagati začetek stečajnega postopka ter s tem poskrbeti, da se odstranijo ovire, ki mu onemogočajo sodno uveljavljanje terjatve, saj v nasprotnem primeru sam nosi škodljive posledice svoje pasivnosti, je ob ugotovitvi, da v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka ob izbrisu C.D. d.o.o. iz sodnega registra vedela za premoženje le-te, Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.

10. Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bila tako le še ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika za plačilo 748.388,53 EUR, ki predstavlja kapitalizirani znesek obresti po pravnomočno prisojeni glavnici.

11. Dejansko stanje, relevantno za presojo v obravnavni zadevi, je naslednje: - tožeča stranke je z družbo C.D. d.o.o. 6. 7. 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 1,300.000,00 EUR za nakup nepremičnine v Sloveniji. Znesek kredita je tožeča stranka toženi stranki nakazala v dveh tranšah in jo o tem tudi pisno obvestila. Ker tožena stranka ni poravnala zapadlih obveznosti po kreditni pogodbi, je tožeča stranka od kreditne pogodbe odstopila in zahtevala takojšnje plačilo (dopis tožeče stranke toženi stranki z dne 17. 10. 2008); - družba C.D. d.o.o. je bila 9. 5. 2008 izbrisana iz sodnega registra. Zoper izbris C.D. d.o.o. se je tožeča stranka sicer pritožila, vendar njena pritožba ni bila uspešna; - pred izbrisom iz sodnega registra je družba C.D. d.o.o. 11. 4. 2008 z družbo C. d.o.o. sklenila Pogodbo o prevzemu gospodarskih dobrin in obveznosti obratovalnice gospodarske družbe; - 30. 8. 2008 je tožeča stranka zoper družbo C. d.o.o. vložila predlog za izvršbo; - 22. 5. 2012 je tožeča stranka pred stečajnim sodiščem vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe C. d.o.o. in prijavila svojo terjatev; - 30. 1. 2013 se je na predlog stečajnega upravitelja družbe C. d.o.o. začel stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane družbe C.D. d.o.o., v kateri je tožeča stranka prijavila v tej zadevi uveljavljeno terjatev.

12. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, sklicujoč se na Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 6. 2013, po katerem obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo, sprejelo z obrazložitvijo, da iz enakih razlogov, kot je Vrhovno sodišče odločilo, da obveznosti gospodarske družbe z izbrisom ne prenehajo, je mogoče priti tudi do zaključka, da tudi obresti zaradi izbrisa ne prenehajo teči. Obrazložilo je, da v primeru, da se stranke dogovorijo, da mora dolžnik plačati tudi pogodbene obresti, le-te predstavljajo del dogovorjene obveznosti in torej v obstoju sledijo glavni obveznosti. Če glavna obveznost zaradi izbrisa dolžnika ne preneha, ni mogoče šteti, da bi prenehala obveznost plačila pogodbenih obresti, saj za tako interpretacijo ne obstaja nikakršna pravna podlaga. To pomeni, da obresti tečejo, vse dokler posojilodajalec svojega denarja ne prejme nazaj ali pa pride v dolžniško zamudo. Zaključilo je, da ni mogoče trditi, da bi razlog za nemožnost vračila izviral iz sfere posojilodajalca, saj do izbrisa iz poslovnega registra brez likvidacije v skladu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pride vedno in samo iz razlogov, ki izvirajo iz sfere družbe, ki je naposled izbrisana. Ker je bila tožena stranka izbrisana, ker po lastni krivdi ni predložila AJPES letnih poročilo kot to nalaga zakon, je potrebno okoliščino, da je za izbris vedno odgovorna oz. kriva izbrisana pravna oseba, oziroma da razlogi vsaj izvirajo iz njene sfere, biti upoštevana pri odločanju o vprašanju, ali obresti od njenih obveznosti tečejo tudi po izbrisu.

13. V obravnavani zadevi se kot bistveno za presojo utemeljenosti še uveljavljanega obrestnega zahtevka postavlja vprašanje teka obresti v primeru izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije.

14. Sodišče druge stopnje je v odločbi I Cpg 118/2016 z dne 26. 5. 2016 zavzelo stališče, da je posledica izbrisa iz sodnega registra prenehanje teka zamudnih obresti, saj pravna oseba, ki je prenehala, ne more biti več v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Obrazložilo je, da se obveznosti izbrisane pravne osebe po višini ustalijo z dnem izbrisa iz sodnega registra, saj po izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije izbrisana pravna oseba nima univerzalnega pravnega naslednika, ki bi ex lege že z dnevom izbrisa vstopil v dejanski in pravni položaj izbrisane pravne osebe.

15. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da se v celoti strinja s takšnim naziranjem sodišča druge stopnje in podaja pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega stališča ni niti omenilo, niti ni pojasnilo, zakaj se s takšnim stališčem sodišča druge stopnje ne strinja.

16. Sodišče prve stopnje se do prej citiranega stališča sodišča druge stopnje iz odločbe I Cpg 118/2016 z dne 26. 5. 2016 v izpodbijani sodbi res ni opredelilo, vendar to ni vplivalo na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo z zadostnimi razlogi.

17. Sodišče druge stopnje namreč ob ponovni presoji ugotavlja, da je stališče, ki ga je zavzelo, to je, da je posledica izbrisa iz sodnega registra prenehanje teka zamudnih obresti, ker pravna oseba, ki je prenehala, ne more biti v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, preozko in neustrezno glede na dejanske okoliščine obravnavne zadeve.

18. Pravna oseba, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, kot neobstoječa oseba res ne more biti več v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Po izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije izbrisana pravna oseba res nima univerzalnega pravnega naslednika, ki bi ex lege že z dnem izbrisa vstopil v dejanski in pravni položaj izbrisane družbe. Vendar je sodišče druge stopnje zanemarilo dejstvo, da v konkretnem primeru obstoja subjekt, ki bo poplačal obveznosti izbrisane družbe, to je stečajna masa oz. premoženje izbrisane družbe, nad katerim se vodi stečajni postopek. Gre za istovrstni pravni položaj, kot če bi za obveznosti izbrisane družbe odgovarjal porok, zastavitelj ali družbenik na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.

19. Ob upoštevanju dejstva, da obveznost zaradi izbrisa družbe kot dolžnika iz sodnega registra ne preneha, obresti pa so sestavni del obveznosti, posledično izbris iz sodnega registra ni razlog za prenehanje obveznosti iz naslova obresti oz. dosledneje, ne povzroči prenehanja teka obresti. Sodišče druge stopnje zato svoje stališče iz odločbe I Cpg 118/2016 v tem pogledu spreminja.

20. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek - ko pride do izpolnitve obveznosti oz. ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost dolžnika tretja oseba. S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti.

21. Tožena stranka nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za prenehanje teka zamudnih obresti ne zatrjuje. Ni pa mogoče pritrditi zavzemanju tožene stranke za zadržanje teka zamudnih obresti od dneva izbrisa do začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe, saj zakon takšnega zadržanja teka zamudnih obresti ne predvideva.

22. S pritožbenim zavzemanjem, da po izbrisu družbe iz sodnega registra obresti prenehajo teči, tožena stranka tako ne more biti uspešna.

23. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno uveljavljanje, da pooblaščenec tožeče stranke ni izkazal, da je zavezanec za plačilo DDV, posledično čemur naj bi bila stroškovna odločitev o tožeči stranki priznanem DDV nepravilna. Ob dejstvu, da je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, pa je tožena stranka s tovrstnimi pritožbenimi ugovori tudi prepozna. Kot pravilno izpostavlja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, dejstvo, da je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, tekom postopka ni bilo sporno, pri čemer je sodišče tožeči stranki stroške iz naslova DDV v izdanih sodbah že priznalo.

24. Vse obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena istega zakona).