Jedro

Med strankama je sporno, ali ima lahko tožnik položaj stranskega udeleženca v pritožbenem davčnem postopku zoper družbo. Na podlagi določbe 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Tožnik v svojih vlogah kot pravni interes navaja, da bo odločitev davčnega organa imela pomemben vpliv na kazenski postopek, ki se vodi proti njemu kot izključenemu družbeniku ter na postopek v zvezi z oškodovanjem družbe. S tem pa tudi po presoji sodišča zatrjuje le posredne pravne koristi, o katerih se določa v drugih postopkih.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ v točki 1. izreka izpodbijane odločbe pritožbi ugodil in sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. ... z dne 20. 4. 2009 odpravil, v točki 2. izreka je predlog za vstop stranskega udeleženca v postopek vzel v reševanje, v točki 3. izreka je predlog (za vstop stranskega udeleženca v postopek op. sodišča)zavrnil in v točki 4. izreka ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Med strankama ostaja sporna točka 3. izreka izpodbijane odločbe, s katero je drugostopni organ predlog tožnika za vstop v davčni postopek in izročitev odločbe druge stopnje ter dopolnitev predloga za vstop stranskega udeleženca A.A. zoper zavezanca B. d.o.o. (prej C. d.o.o. - v nadaljevanju C.), zavrnil. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je bil sprožen inšpekcijski postopek pri pravni osebi C., ki je bil na prvi stopnji zaključen z izdajo odločbe št. ... z dne 15. 12. 2005. Na izdano odločbo se je družba C. pritožila. Pritožbeni postopek je bil zaključen z izdajo drugostopne odločbe z dne 16. 3. 2009. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi C. je bil s tem zaključen. Tožnik je z vlogo z dne 7. 3. 2009 in njeno dopolnitvijo z dne 19. 3. 2009 smiselno zahteval, da mu davčni organ prizna status stranskega udeleženca v davčnem postopku zoper družbo C., posledično pa tudi, da se mu vročijo vsi izdani akti v postopku. V nadaljevanju drugostopni organ navaja vsebino določbe 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, nadaljevanju ZUP), ki opredeljuje pravico stranskega udeleženca, da se udeležuje v postopku ob pogoju, da izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakonu ali drugem predpisu temelječa osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. V skladu z navedenim gre položaj stranskega udeleženca osebi, ki izkaže pravni interes, torej izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer pa je potrebna neposredna pravna korist. To pa je pravna korist, ki obstoji med trajanjem konkretnega upravnega postopka. Osebi, ki ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, o kateri je mogoče odločiti v upravnem postopku, zgolj interes na ugotovitvi določenega dejstva, ki je pomembno za odločanje v tuji upravni (ali sodni) stvari, ne daje pravice do udeležbe v tem postopku v lastnosti stranskega udeleženca.

V danem primeru tožnik zatrjuje, da želi vstop v postopek kot stranski udeleženec, ker želi varovati svoje in interese družbe kot izključeni družbenik. Navaja, da bo odločitev davčnega organa imela pomemben vpliv na kazenski postopek, ki se vodi pod. opr. št. K ... pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, in postopek v zvezi z izplačilom poslovnega deleža izključenemu družbeniku A.A. ter postopek v zvezi z oškodovanjem družbe. Po presoji drugostopnega organa tožnik ni izkazal, da bi moral biti v inšpekcijskem postopku pri družbi C. udeležen kot stranski udeleženec zaradi varstva neposredne, na zakonu ali drugem predpisu temelječe osebne koristi. Tožnik svoj pravni interes le zatrjuje, v ničemer pa ga ne izkazuje. Za neposredno pravno korist bi šlo le v primeru, če bi o zatrjevani pravici tožnika bilo mogoče odločiti v konkretnem upravnem postopku, t.j. v inšpekcijskem postopku zoper družbo C. Tožnik pa zatrjuje zgolj posredne pravne koristi, o katerih se določa v drugih postopkih.

Morebitne obveznosti naložene z odločbo, ki je izdana na podlagi nepravilnosti, ugotovljenih v postopku inšpiciranja pri družbi, ki se vodi pod. opr. št. K ... pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, se neposredno nanašajo le na to družbo. Pravice in obveznosti iz te odločbe tožnika ne zadanejo neposredno, čeprav se del ugotovitve iz obrazložitev odločbe nanaša tudi nanj. Takšne ugotovitve so lahko podlaga za morebitne druge upravne ali sodne postopke. V teh postopkih pa ima tožnik vso pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka. Ima tudi vso možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi s temi postopki. Vsa relevantna dejstva, pojasnila in dokaze bo tožnik lahko predložil v sodnih postopkih za katere navaja, da tečejo v zvezi z predmetno zadevo. Tožnik ima interes, da se okoliščine v zvezi z predloženim obračunom davka od dobička pravne osebe za leto 2004 čimbolj razjasnijo. Ima tudi interes, da družba še naprej uspešno posluje, vendar ta interes ni neposreden. Za priznanje statusa stranskega udeleženca v davčnem postopku pa mora tožnik izkazati pravni interes oz. neposredno pravno korist. Šele s priznanjem lastnosti stranskega udeleženca v postopku ta pridobi pravico, da vstopi v postopek, posledično pa tudi pravico, da je seznanjen z vsemi akti, ki so izdani v postopku.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in izpodbija 3. točko izreka drugostopne odločbe z dne 11. 12. 2009. Navaja, da ima v konkretni upravni zadevi osebni, neposredni ter izključni pravni interes za sodelovanje v davčnem postopku na drugi stopnji. Zoper tožnika teče kazenski postopek pod opr. št. K ... v Novi Gorici. Tožnik ima tako konkreten, na zakonu temelječ pravni interes, saj je od odločitve v obravnavanem davčnem postopku odvisno, ali bo tožnik v kazenskem postopku obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa zatajitve finančne obveznosti po 1. odstavku 254. člena v zvezi z 22. členom KZ. Z ugodno rešitvijo obravnavanega davčnega postopka bi bilo lahko z odločbo pravnomočno ugotovljeno, da se tožnik kot odgovorna oseba v družbi C. ni izognila plačilu davkov in prispevku ter drugih predpisanih davčnih obveznosti. Ne drži zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se obveznosti, naložene z odločbo v obravnavanem davčnem postopku, nanašajo le na družbo C., saj bo odločba, ki bo izdana v davčnem postopku, neposredno vplivala na pravni položaj tožnika v navedenem kazenskem postopku. Čeprav kazensko sodišče ni vezano na ugotovitve davčnega organa v davčnem postopku, pa ni mogoče sklepati, da kazensko sodišče glede vprašanja zakonitosti ravnanja tožnika ne bo upoštevalo pravnomočne odločbe tožene stranke, glede zakonitosti ravnanja tožnika kot zakonitega zastopnika družbe C. Glede na navedeno, ima tožnik konkretni, osebi, neposredni pravni interes, da se v obravnavanem davčnem postopku ugotovi, da kot odgovorna oseba v družbi C. ni prekršila nobenega davčnega predpisa. Tožnik sodišču vsebinsko predlaga, da izvede zaslišanje tožnika, tožbi ugodi, odločbo z dne 11. 12. 2009 v izpodbijanem delu odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da odločbo z dne 11. 12. 2009 v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne priglašene stroške upravnega spora.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik z tožbo izpodbija odločbo št. ... z dne 11. 12. 2009 v delu, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnika za vstop v postopek kot stranski udeleženec. Tožnik v tožbi ponavlja ugovore iz pritožbe na katere je bilo v celoti odgovorjeno v izpodbijani odločbi. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da to tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno, ali ima lahko tožnik v obravnavanem primeru položaj stranskega udeleženca v pritožbenem davčnem postopku zoper družbo C., ki je bil na prvi stopnji zaključen z izdajo odločbe ... z dne 15. 12. 2005. Udeležence davčnega postopka določata določbi 11. člena (državni in drugi organi, pristojni za pobiranje davkov) in 12. člena (zavezanci za davek) Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2). Na podlagi 3. odstavka 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z ZDavP-2, z zakonom o obdavčenju, z zakonom, ki ureja davčno službo, z zakonom, ki ureja carinsko službo, z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, ali z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, uporabljajo določbe ZUP. Kot je pravilno navedel že davčni organ, ima na podlagi določbe 43. člena ZUP pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Torej oseba, ki navaja, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. To pa je neposredna, na zakonu ali drugem predpisu temelječa pravna korist. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik v svojih vlogah kot pravni interes navaja, da bo odločitev davčnega organa imela pomemben vpliv na kazenski postopek, ki se vodi pod. opr. št. K ... pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, na postopek v zvezi z izplačilom poslovnega deleža izključenemu družbeniku A.A. ter na postopek v zvezi z oškodovanjem družbe. Tožnik zatrjuje, da ima konkreten, na zakonu temelječ pravni interes, saj je od odločitve v obravnavanem davčnem postopku odvisno, ali bo tožnik v kazenskem postopku obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa zatajitve finančne obveznosti. Vendar že sam tožnik v tožbi navaja, da kazensko sodišče ni vezano na ugotovitve davčnega organa v davčnem postopku. Tožnik tudi po presoji sodišča zatrjuje le posredne pravne koristi, o katerih se določa v drugih postopkih. V teh postopkih ima tožnik vso pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, se izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi s temi postopki ter predlagati dokaze. Pravilna je tudi navedba davčnega organa, da bi tožnik izkazal konkretno, neposredno pravno korist v primeru, če bi o zatrjevani pravici tožnika lahko davčni organ odločil v konkretnem davčnem postopku, torej v danem primeru v davčnem postopku zoper družbo C. V skladu z navedenim tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi moral biti v obravnavanem davčnem postopku zoper družbo C. udeležen kot stranski udeleženec zaradi varstva svoje neposredne, na zakonu ali drugem predpisu temelječe osebne koristi.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo in zaslišanje tožnika. Vendar po presoji sodišča ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je, na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.