Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S tem ko je sodišče oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno izvajati materialno pravdno vodstvo, saj pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, kot tudi ne s trditveno podlago tožene stranke v odgovoru na pritožbo. Odsotnost materialno procesnega vodstva je prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz člena 339, odstavka 2, točke 8 ZPP, saj je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožeče stranke odločalo o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine na podlagi splošnih določil o odškodninski odgovornosti.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 11.000,00 EUR s pripadki, ker je tožnikov odškodninski zahtevek po izteku 3-letnega roka, ko je tožnik izvedel za svojo nastalo škodo in povzročitelja, zastaral. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 339. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil zavarovalno pogodbo, na podlagi katere uveljavlja zahtevek, nato pa zmotno uporabilo materialno pravo in uporabilo 3-letni zastaralni rok iz 352. člena OZ, namesto pravilno iz 357. člena OZ, saj tožnik uveljavlja terjatev kot zavarovalec.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz trditvene podlage v tožbi sledi, da se tožeča stranka sklicuje na pravno poslovne razmerje med pravdnima strankama (sklenitev zavarovalne pogodbe). Res je, da tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz opisa dogodka (ki pa ga v trditveni podlagi tožbe ni) izhaja, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja kamiona, čigar lastnik je sicer tožnik, vendar pa ga je v času nezgode vozil njegov sin. Tožena stranka nato zavzame stališče, da tožnik pravzaprav uveljavlja odškodninsko terjatev po splošnih določilih Obligacijskega zakonika, zato je potrebno uporabiti pravilo 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče je v konkretnem primeru sledilo trditveni podlagi tožene stranke v odgovoru na tožbo in odločalo o plačilu odškodnine po splošnih določilih o odškodninski odgovornosti, čeprav takšne trditvene podlage tožeča stranka sploh ni postavila in torej takšen zahtevek sploh ni bil postavljen. S tem ko je sodišče oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, pa je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Iz skromne trditvene podlage v tožbi je vendarle moč razbrati, da tožeča stranka uveljavlja izpolnitev zavarovalne pogodbe. Zato je bilo sodišče prve stopnje v tej smeri dolžno izvajati materialno pravdno vodstvo, saj pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, kot tudi ne s trditveno podlago tožene stranke v odgovoru na pritožbo. Odsotnost materialno procesnega vodstva je v konkretnem primeru prerasla tudi v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožeče stranke odločalo o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine na podlagi splošnih določil o odškodninski odgovornosti. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke na podlagi določila 1. odstavka 354. člena ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi nepravilnosti, na katere je bilo opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa. V konkretnem primeru je tožeča stranka nepopolno navedla dejansko stanje, ki pa sicer ustreza zahtevani pravni posledici, plačilu pogodbeno dogovorjene odškodnine. V odgovoru na tožbo se tožena stranka tožbenemu zahtevku upira, ker naj bi tožeča stranka uveljavljala odškodnino iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja in sicer po splošnih določilih o odškodninskem pravu in je zato potrebno uporabiti določilo 352. člena OZ o 3-letnem zastaralnem roku. V ponovljenem postopku, naj zato sodišče najprej ugotovi, kaj je predmet zavarovanja po pogodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi in nato odloči o utemeljenosti zahtevka.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.