Jedro

Toženka ima v posesti tako le svoj del nepremičnine in tožnici tekom postopka ni uspelo izkazati, da bi toženka uporabljala več kot eno polovico. Tožnica ni dokazala, da ji toženka prepoveduje uporabo njenega dela nepremičnine, da ji kakorkoli preprečuje uporabo ali jo pri tem ovira. Celo sama tožnica je izpovedala, da se s toženko ni pogovarjala o tem, da bi se rada vselila v nepremičnino oziroma zahtevala, da se ji dopusti uporaba, niti sedaj več nima te želje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 26. 4. 2017. Z uvodoma navedeno sodbo je v točki II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 6.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 150,00 EUR od posameznih datumov, kot natančno izhajajo iz izreka sodbe. V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plača znesek 4.059,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2016 dalje do plačila ter ji v enakem roku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 659,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper citirano odločitev sta pritožbi po svojih pooblaščenih vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede plačila uporabnine (točka II izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica s pritožbo sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v konkretnem primeru potrebno uporabiti 190. in 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je potrebno neupravičeno obogatitev tožene stranke (v nadaljevanju toženke) ocenjevati ustrezno vrednostno in ne strogo, z izključno dobesedno rabo navedenih dveh členov. Tožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 25. 2. 2016 (opravilne številke ne navede), za katero meni, da je v konkretnem primeru bistvena za drugačno odločitev. Iz tekom postopka izvedenih dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče slediti ugotovitvi, da je tožnica pristala na nedogovorjeno in enostransko uporabo nepremičnine oziroma nedogovorjeno enostransko uporabo polovice nepremičnine s strani toženke. Pritožba poudarja, da dogovor o uporabi spodnjega dela nepremičnine s strani toženke in zgornjega dela nepremičnine s strani tožnice, ne velja, saj zgornji del uporablja toženkin sin, čemur toženka ne nasprotuje. Posledično pa to pomeni, da tožnica zgornjega dela nepremičnine ne more uporabljati, ker je zaseden. Toženka sama uporablja polovico nepremičnine in soglaša z uporabo druge polovice nepremičnine, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da med pravdnima strankama obstaja dogovor o načinu uporabe predmetne nepremičnine. Toženkino ravnanje, ko soglaša z bivanjem njenega sina v zgornjem delu nepremičnine in posledično uporablja več kot le svoj polovični del nepremičnine, je tožnici v škodo in pomeni njeno prikrajšanje. Ravnanje toženke se v resnici približa ravnanju, ko eden izmed solastnikov drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe nepremičnine in mu jo v resnici preprečuje. Toženka se namreč ne drži dogovora, ki bi omogočal obema solastnicama enakopravno in sorazmerno uporabo nepremičnine. Celota vseh ravnanj toženke očitno predstavlja zlorabo instituta solastništva v lastno korist. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP, saj bi moralo drugače presoditi izvedene dokaze. Na posledično drugače ugotovljeno dejansko stanje pa bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine ugoditi. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno za razveljavitev sodbe v točki I in IV izreka in glede tega dela odločitve vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in sklep (točke I, III in IV izreka), iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožba izpostavlja, da je na zapuščinski obravnavi, ki je bila izvedena dne 15. 1. 2014 pri Okrajnem sodišču na Ptuju, tožnica izrecno pristala na to, da se strinja, da toženka prejme nujni delež, sama pa prevzame polovico vseh v zapuščinskem postopku priglašenih dolgov. Na naslednji obravnavi pa sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bo tožnica prevzela vse dolgove, toženka pa zato ne bo uveljavljala nujnega deleža na zapuščini in se v sporazumu s tožnico ni priglasila k dedovanju. Tožnica je s plačilom dolgovanih zneskov potrdila, da je bila pripravljena izpolniti tak dogovor in toženka ne razume, zakaj tožnica sedaj po nekaj letih od nje zahteva vračilo plačanih zneskov. Toženka namreč zaradi neizpolnitve dogovora s strani tožnice ni bila obogatena in je bila kot dobroverna solastnica do vložitve tožbe prepričana, da njun dogovor iz zapuščinskega postopka velja. Tožnica bi lahko toženko pred plačilom posameznega dolga obvestila o tem, pa je ni, kar kaže na to, da je bil med njima sklenjen dogovor, ki ga sedaj tožnica ne spoštuje več. Iz sodbe izhaja, da toženka ni ugovarjala delom zahtevka, ki se nanašajo na posamezne postavke – stroške, ki so nastali v času trajanja izvenzakonske skupnosti, kar pa ne drži. Toženka je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo zahtevku nasprotovala po temelju in višini. Iz sodbe ni razvidno, da tožnica vseh dolgov ni plačala iz svojega računa, ampak iz računa njenega izvenzakonskega partnerja, za katerega pa ni bilo nikjer izkazano, da se je s plačili strinjal. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista podali.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi tožnice zgolj pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja: O pritožbi tožnice v zvezi s tožbenim zahtevkom na plačilo uporabnine

6. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. D 287/2013 z dne 17. 3. 2014 postala solastnica nepremičnine parc. št. 521/3 k.o. S. do ene polovice, toženka pa je solastnica druge polovice (od 13. 10. 2010 naprej, ko ji je bila polovica nepremičnine podarjena s strani tožničinega očeta). V skladu z določbo 65. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je upoštevalo, da imata tožnica in toženka solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastnici), saj je delež vsake izmed njiju določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Presojalo je, ali toženka uporablja večjo površino nepremičnine, kot znaša njen delež ter ali tožnici kakorkoli omejuje ali ji preprečuje uporabo drugega dela. Kot izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe, je tožnica izpovedala, da toženki ni nikoli rekla, da mora plačevati uporabnino, saj je smatrala, da je toženka lastnica spodnje etaže, sama pa je lastnica zgornje; da sta z možem v maju 2014 počistila zgornje stanovanje, saj sta se imela namen vseliti v hišo; da toženka nikoli ni vprašala, če se lahko vseli v hišo; da je oče vedno govoril, da bo spodnja etaža pripadala toženki, zgornja pa njej; da nima dostopa v zgornje nadstropje hiše, ker nima ključa. 7. Iz izpovedi toženke izhaja, da zgornje etaže ne uporablja, ker jo uporabljata sin in snaha; da uporablja izključno spodnjo etažo in da tožnica od nje ni nikoli zahtevala, da bi morala plačevati uporabnino; da ji tožnica ni nikoli rekla, da bi se rada vselila v hišo, čemur niti ne bi nasprotovala. Toženkin sin, ki je bil zaslišan kot priča, je izpovedal, da živi v zgornjem nadstropju, v zvezi s čemer je tožnica pojasnila, da je ni nikoli vprašal za dovoljenje za bivanje.

8. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Upoštevalo je dejanske ugotovitve v postopku ter zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, da ji toženka kakorkoli preprečuje uporabo solastnega dela nepremičnine ali ji to onemogoča. Sama tožnica je namreč izpovedala, da toženke ni nikoli vprašala, če se lahko vseli v hišo, toženka pa je to potrdila. Tožnica od toženke ni nikoli zahtevala plačila uporabnine, saj je soglašala s tem, da toženka biva v spodnji etaži hiše, kar je bilo med njimi očitno dogovorjeno, ko je še živel tožničin oče. Nima prav pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da je „zmotno zaključilo, da med pravdnima strankama obstaja dogovor o načinu uporabe predmetne nepremičnine“. Čeprav takega dogovora pravdni stranki po smrti tožničinega očita nista sklenili v pisni ali ustni obliki (ni bilo nobenih trditev v tej smeri), je toženka še naprej uporabljala spodnji del hiše1, čemur tožnica ni nasprotovala. Za tožnico sporna je tako le uporaba zgornjega dela nepremičnine, za katerega pravi, da je „oče vedno govoril, da bo pripadal njej“, saj ga ne more uporabljati, ker v njem živi toženkin sin s partnerko.

9. Nima prav pritožba, da toženka s tem, ko soglaša z bivanjem njenega sina v zgornjem delu nepremičnine, „posledično uporablja več kot le polovični del nepremičnine“. Bivanje toženkinega sina v zgornjem delu nepremičnine ne pomeni, da je toženka tožnico samovoljno izključila iz uporabe nepremičnine in da toženka „zlorablja institut solastništva v lastno korist“. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna nepremičnina v celoti zasedena in da tožnica svojega dela ne more uporabljati, to še ne pomeni, da je za to odgovorna toženka, kot skuša tožnica prikazati v pritožbi. Toženka ima v posesti tako le svoj del nepremičnine in tožnici tekom postopka ni uspelo izkazati, da bi toženka uporabljala več kot eno polovico. Tožnica ni dokazala, da ji toženka prepoveduje uporabo njenega dela nepremičnine, da ji kakorkoli preprečuje uporabo ali jo pri tem ovira. Celo sama tožnica je izpovedala, da se s toženko ni pogovarjala o tem, da bi se rada vselila v nepremičnino oziroma zahtevala, da se ji dopusti uporaba, niti sedaj več nima te želje.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo 198.2 in 190.3 člen OZ ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožnica tako ni izkazala prikrajšanja, niti toženkine obogatitve, saj le-ta uporablja le polovico nepremičnine, kot ji pripada, čemur tožnica niti ne nasprotuje. Dejstvo, da tožnica svojega dela nepremičnine ne more uporabljati, ker v njem živi toženkin sin, v tem pravdnem postopku ni relevantno, saj tožnica plačilo uporabnine zahteva le od toženke, za katero se je ugotovilo, da ne uporablja več, kot znaša njen delež, da tožnici souporabe ne prepoveduje, preprečuje ali je pri tem ovira. Toženka z ničemer ni spremenila načina uporabe nepremičnine, saj je ves čas živela v spodnji etaži. Zgolj dejstvo, da tožnica solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja (toženka) in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja (tožnica). Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine s strani toženke ne more biti utemeljen zgolj iz razloga, ker „toženkin sin uporablja zgornji del hiše in toženka temu ne nasprotuje“, kot skuša neuspešno prikazati pritožba.

11. Po povedanem, ko tožnica ni izkazala, da bi bili podani pogoji za plačilo uporabnine, je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo soglaša in ji pritrjuje, zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točka II izreka). Tožnica je v pritožbi sodišču prve stopnje zgolj pavšalno očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter ni podala nobenih konkretnih očitkov, zato je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

O pritožbi toženke v zvezi s tožbenim zahtevkom na povračilo stroškov

12. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s toženkino pritožbo, ki je uperjena zoper obsodilni del, kjer je bilo toženki naloženo, da tožnici plača 4.059,14 EUR. Glavni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni poklonilo vere toženki, da sta s tožnico tekom zapuščinskega postopka sklenili dogovor, da se toženka odpove nujnemu deležu oziroma ga ne uveljavlja, tožnica pa bo v zameno plačala vse dolgove, ki jih je zapustil oče in se nanašajo na sporno nepremičnino oziroma njeno uporabo.

13. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica tekom zapuščinskega postopka priznala dolgove zapustnika zgolj v višini polovice, tako da ne držijo pritožbene navedbe, da se je tožnica zavezala plačati vse dolgove, če se toženka odpove nujnemu deležu. Ker iz sklepa o dedovanju izhaja, da je tožnica priglašene terjatve priznala zgolj do polovice, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da je bil v zapuščinskem postopku dogovor med pravdnima strankama, da v zameno za neuveljavljanje nujnega deleža tožnica sama dokončno krije vse stroške. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da je „prepričljivejši in izkustveno sprejemljivejši dogovor, kot ga navaja tožnica, torej v smeri, da sprva dolgove poravna tožnica, saj toženka tega ni bila sposobna, kasneje pa se to poračuna ob prodaji skupne nepremičnine ob delitvi kupnine“. Ker do prodaje nepremičnine, iz razlogov na strani toženke, po več poskusih ni prišlo, je tožnica vložila predmetno tožbo, s katero od toženke na tak način zahteva povračilo polovice dolgov, ki jih je poravnala po smrti očeta. Po povedanem nima prav pritožba, da je tožnica „s plačilom dolgovanih zneskov potrdila, da je bila pripravljena izpolniti tak dogovor in toženka ne razume, zakaj tožnica sedaj po nekaj letih od nje zahteva vračilo plačanih zneskov“.

14. Toženka je bila s tem, ko je tožnica v celoti plačala dolgove, čeprav jih je v zapuščinskem postopku priznala le do polovice, vsekakor obogatena in tožnica sedaj v predmetnem postopku utemeljeno zahteva plačilo polovice dolgov od toženke. Toženka, kot izvenzakonska partnerka tožničinega očeta in solastnica nepremičnine do 1/2, je vsekakor dolžna kriti stroške uporabe te nepremičnine (dolgovi za stroške elektrike, telekomunikacijskih storitev in odvoz smeti) ter dolgove, ki so nastali zaradi obnove oziroma prenove nepremičnine (dolgovi za obnovo strehe – kredit pri Banki Koper in dolg pri podjetju Hosekra ter za obnovo kopalnice pri UniCredit Banki).

15. Kot je natančno obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 20 – 35 obrazložitve, je dolžna toženka polovico plačanega dolga4 pri Banki Koper5 v znesku 2.069,64 EUR plačati na podlagi določbe 1028. člena OZ6, po kateri lahko porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, od dolžnika zahteva, naj mu povrne vse, kaj je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila, preostale zneske pa je dolžna plačati na podlagi 68. člena SPZ7, po katerem stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Tožnica je plačala dolgove, ki predstavljajo skupne dolgove pokojnega in toženke, čemur toženka tekom postopka ni ugovarjala, niti ni obrazloženo ugovarjala višini posamezne terjatve, ampak je le posplošeno navajala, da „ugovarja temelju in višini tožbenega zahtevka“. Zgolj taka pavšalna navedba, brez da bi jo stranka utemeljila in za svoje navedbe podala tudi ustrezne dokaze, pa daje podlago za zaključek, da „toženka navedbam tožnice v zvezi z višino dolgov niti ni ugovarjala“, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

16. Toženka niti sedaj v pritožbi ne ugovarja sami višini dolgov oziroma s strani tožnice plačanih zneskov, ampak zgolj pavšalno navaja, da ni bila obogatena, da bi jo lahko tožnica pred plačilom posameznega dolga o tem obvestila (in ker je ni obvestila, to pomeni, da je bil med njima veljavno sklenjen dogovor, da tožnica sama poplača vse dolgove, kar je v nasprotju s pravilnimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje) ter da tožnica vseh dolgov ni plačala iz svojega računa, ampak tudi iz računa njenega izvenzakonskega partnerja, za katerega ni izkazala, da se je s plačili strinjal. Toženka s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna, ker tega tekom postopka ni zatrjevala oziroma ni izkazala, da bi s tožnico sklenila dogovor z vsebino, kot jo prikazuje sedaj v pritožbi (da tožnica v zameno za odpoved nujnemu deležu sama poravna vse dolgove v celoti). Med strankama tekom postopka niti ni bilo sporno, da je tožnica plačala dolgove, katerih (delno) povračilo zahteva, sam način plačila pa za postopek ni pomemben.

17. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica izkazala, da je bila toženka s plačilom polovice dolgov obogatena in je glede na prvi odstavek 190. člena OZ upravičena do povračila polovice izkazanih poravnanih zneskov (kakršen je bil tudi dogovor med pravdnima strankama), in sicer za plačilo kredita za prenovo kopalnice pri UniCredit Banki v znesku 1.700,00 EUR (polovica 850,00 EUR), plačilo dolga podjetju Hosekra v skupni višini 1.142,74 EUR (polovica 571,37 EUR), plačilo dolga podjetjem Energija plus v znesku 603,94 EUR, Telekom v znesku 312,60 EUR in Čisto Mesto Ptuj v znesku 219,72 EUR, kar je skupaj 1.136,26 EUR (polovica 568,13 EUR).

18. Pravilen je zaključek, da je toženka dolžna tožnici iz naslova povračila stroškov zapustnika, ki jo bremenijo kot solastnico nepremičnine (dolgovi so nastali po letu 2010, odkar je toženka postala solastnica 1/2 nepremičnine), upoštevaje, da gre za skupne dolgove pokojnika in toženke iz časa njune izvenzakonske skupnosti, ki bremenijo oba in so nastali v zvezi s skupno nepremičnino, plačati skupen znesek 4.059,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2016.8

19. Izrecnih pritožbenih navedb zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe in zoper stroškovni del odločitve toženka ni podala, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

20. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP v delu, ki je bil pritožbeno sporen (točke I, III in IV izreka), potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

21. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Nobena izmed strank ni zatrjevala, da temu ne bi bilo tako. 2 198. člen OZ določa: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 3 190. člen OZ določa: (1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 4 Upoštevaje delno zastaranje terjatve, kot izhaja iz točke 13 obrazložitve sodbe, kar pritožbeno ni sporno. 5 Kot izhaja iz kreditne pogodbe, je tožnica nastopala kot porok za poplačilo kredita v višini 5.519,28 EUR. 6 Prvi odstavek 1028. člena OZ določa: Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila. 7 68. člen SPZ določa: Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. 8 Tek zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni bil sporen.