Jedro

Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.

Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.

Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da obračuna: - za čas od 1. 10. 2013 do 30. 11. 2015 razliko med izplačano plačo za 34. plačni razred in plačo za 43. plačni razred, - za čas od 1. 12. 2015 do 30. 11. 2018 razliko med izplačano plačo za 36. plačni razred in plačo za 46. plačni razred, - za čas od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 razliko med izplačano plačo za 38. plačni razred in plačo za 48. plačni razred in - za čas od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019 razliko med izplačano plačo za 39. plačni razred in plačo za 49. plačni razred ter od tako izračunanih bruto zneskov obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto mesečnega zneska od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek: - da je dolžna toženka plačati od neto zneskov iz točke I izreka zakonske zamudne obresti za 5. dne v mesecu za pretekli mesec, - da je dolžna tožnici za čas od 1. 8. 2019 do 31. 10. 2019 obračunati razliko med izplačano plačo za 39. plačni razred in plačo za 49. plačni razred, za čas od 1. 11. 2019 do sklenitve nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I pa obračunati razliko med izplačano plačo za 40. plačni razred in plačo za 50. plačni razred ter od tako izračunanih bruto zneskov obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto mesečnega zneska od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter - da je dolžna tožnici izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I z osnovnim 40. plačnim razredom in upoštevanimi 10 plačnimi razredi napredovanj ter odbitkom enega plačnega razreda (točka II izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2013 nična in da med pravdnima strankama še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.038,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe, razen zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 5. dan v mesecu za pretekli mesec, in zoper odločitev o pravdnih stroških (2. in 3. alineja točke II, točki III in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da opravlja delo, kot ga je opravljala pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2013, zaradi česar je sodišče prve stopnje njenemu denarnemu zahtevku za čas do 31. 7. 2019 ugodilo. Zmotno je zavrnilo zahtevek za čas od 1. 8. 2019 dalje, pri tem ni upoštevalo, da toženka ni niti trdila niti dokazala, da po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ne bi več imela dela za tožnico oziroma da bi opravljala drugačno delo. Pri tožnici gre za trajajočo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki bi se odpravila, če bi se toženki naložilo, da z njo sklene ustrezno pogodbo o zaposlitvi, torej pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I. Takšen zahtevek je utemeljen na določbi tretjega odstavka 17. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje ga je neutemeljeno zavrnilo. Sklicevalo se je na stališče v zadevi Pdp 560/2008. Takšno stališče postavlja v boljši položaj delavce, ki opravljajo delo brez pogodbe o zaposlitvi, kot delavce, ki nimajo sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh za odločitev bistvenih dejstev in se ni opredelilo do navedb tožnice glede navideznosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V tem delu se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Tožnica je opozorila na stališča v zadevi VIII Ips 222/2012, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, kot tudi splošna pravila obligacijskega prava. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 205/2016 je bilo zahtevku za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi ugodeno. Z drugačno odločitvijo je kršeno načelo enakosti iz 14. člena URS. Tožnica je prikrajšana pri možnostih napredovanja, toženka dejstva, da bo še opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta, ni prerekala. Kršeno je načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS, tožnica, ki opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, je v slabšem položaju od delavca, ki opravlja delo, ne da bi sklenil pisno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je z neupoštevanjem določbe tretjega odstavka 17. člena ZDR-1 kršilo načelo enakega varstva pravic iz 23. člena URS in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Neutemeljeno ni uporabilo in utemeljilo uporabe temeljnih določb obligacijskega prava. Zmotno je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1, pri čemer se je opredelilo le do trditev, da tožnica opravlja delo drugega delovnega mesta. Tožnica je ničnost utemeljila z nasprotovanjem prisilnim predpisom, njenih navedb toženka ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, izhajalo je iz zmotne presoje, kakšen je uspeh strank v postopku. Tožnica je vrednost denarnega zahtevka določila v višini 37.500,00 EUR, dejansko pa je višji (57.000,00 EUR). S tem zahtevkom je uspela, v sporu je uspela v pretežni meri. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo denarni zahtevek za čas od 1. 8. 2019 dalje, torej za plačilo razlike v plači, ki se nanaša na plačo za mesec avgust 2019 in nadaljnje mesece. Svojo odločitev je pravilno utemeljilo na določbi pravega odstavka 311. člena ZPP. Skladno s to določbo sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Za dajatve, ki do konca glavne obravnave niso zapadle, ni podana splošna procesna predpostavka, pravovarstveni interes, sodišče pa po sodni praksi zahtevek (začasno) zavrne (kot preuranjen).1 Izjemi sta določeni v drugem in tretjem odstavku 311. člena ZPP in se nanašata na preživnino ter izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. V konkretnem primeru ne gre za takšno izjemo, kar je edino bistveno, ne pa, kar poudarja tožnica v pritožbi, da toženka dejstvu, da bo tožnica še naprej opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta svetovalec generalnega direktorja I, ni oporekala, oziroma da ni trdila, da bi se v zvezi s tem delom karkoli spremenilo.

6. Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tako v utemeljitev zavrnitve zahtevka za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi kot podrednega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2013 ter veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I navedlo vse razloge o za odločitev bistvenih dejstvih. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb tožnice, tudi do navedb, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2018, na katere opozarja v pritožbi.

7. Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi2 ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da določba tretjega odstavka 17. člena ZDR-1 ne daje podlage za tožničin zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. S takšno pravilno materialnopravno presojo ni z ničemer kršilo tožničinih ustavnih pravic oziroma pravic, zagotovljenih z mednarodnimi akti.

8. Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Katera bistvena dejstva bi moralo ugotoviti, tožnica v pritožbi ne konkretizira, izpostavlja le, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede navideznosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1 in do stališč v zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 222/2012. V tej zadevi so bila, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe VSRS, bistveno drugačna pravna in dejanska vprašanja; predmet spora je bila presoja zakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 205/2016, ki jo tožnica nadalje izpostavlja v pritožbi in s katero je bilo zahtevku za izročitev drugačne pogodbe o zaposlitvi ugodeno, je bila s sodbo in sklepom VDSS Pdp 665/2017 delno spremenjena (tako da je bil takšen zahtevek zavrnjen) in delno razveljavljena (glede ostalih zahtevkov). V tej zadevi, enako kot v zadevah VDSS Pdp 55/2018 in Pdp 560/2018, ki ju je navedlo že sodišče prve stopnje, je bilo zavzeto enako stališče kot v tem sporu, da delavec ni upravičen zahtevati izročitev pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, četudi bi se ugotovilo, da dejansko opravlja delo tega delovnega mesta.

10. Kot že navedeno, tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodba ne da preizkusiti oziroma ker nima razlogov o za odločitev bistvenih dejstvih. Do njenih navedb o navideznosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1 se je sodišče prve stopnje opredelilo posredno, v obrazložitvi je jasno navedlo, da je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 2013. Da ta pogodba o zaposlitvi ni bila navidezna (navidezna pogodba je urejena v 50. členu Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), potrjuje že dejstvo, ki med strankama niti ni bilo sporno, da je toženka na njeni podlagi tožnici obračunala in plačala plačo. 11. Nadalje tožnica, prav tako neutemeljeno, sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo splošnih pravil obligacijskega prava, ki pa jih ne konkretizira. Prav tako v pritožbi ne konkretizira, pri katerih pravicah je prikrajšana, razen z navedbo, da bo, če njenemu zahtevku za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi ne bo ugodeno, v prihodnje prikrajšana pri napredovanjih. Glede na to, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, da kakšnega plačila po dejanskem delu je tožnica upravičena, upoštevalo tudi napredovanja, je pritožbeno stališče neutemeljeno. Tudi sicer ni nobene ovire, da ne bi tožnica uveljavljala drugih pravic, če je pri njih prikrajšana zaradi tega, ker ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto (strokovni sodelavec VII/1), opravlja pa delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta (pomočnik generalnega direktorja I). Prav v skladu z načelom enakosti, določenem v 14. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), je odločitev v tem sporu, da je upravičena do plačila za delo, ki ga opravlja, tako bi bila upravičena tudi do drugih pravic.

12. Tožnica je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi utemeljila z zatrjevanim postopanjem toženke v nasprotju s 49. členom ZDR-1 oziroma z nasprotovanjem prisilnim predpisom in v tem okviru ga je sodišče prve stopnje presojalo. Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična. Drugačno stališče je pravno zmotno, ničnostna tožba pa glede na podane trditve nesklepčna.

13. Sodišče prve stopnje določbe 49. člen ZDR-1, ki ureja spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, pri čemer se za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi predpostavlja pristanek nasprotne stranke (konkretno: tožnice; tretji odstavek 49. člena ZDR-1), ni zmotno uporabilo. V drugem odstavku 49. člena ZDR-1 je določeno, v katerih primerih se mora skleniti nova pogodba o zaposlitvi, pri čemer ni z ničemer prepovedano, da se ne bi tudi sicer sklenila nova pogodba o zaposlitvi, oziroma iz zakonske norme ne izhaja, da stranki ne bi smeli, če je doseženo soglasje volj, tudi sicer skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s podpisom pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1 soglašala, pri čemer njene pritožbene navedbe, češ da je toženka izrabila institut sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, po vsebini pomenijo zatrjevanje, da je bila tožničina volja obremenjena z napakami volje (prevara), kar pa bi bil kvečjemu razlog za izpodbojnost pogodbe (94. člen OZ v povezavi s prvim odstavkom 49. člena OZ), pa tožnica takšnega zahtevka (pravočasno; drugi in tretji odstavek 16. člena ZDR-1) sploh ni postavila.

14. Tožnica se neutemeljeno zavzema za drugačno odločitev o pravdnih stroških oziroma drugačno vrednotenje uspeha v postopku. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in pravilno štelo, da je tožnica v postopku delno uspela (uspela je z opisnim denarnim zahtevkom za čas do konca glavne obravnave, z ostalimi zahtevki ni uspela), pri čemer je njen uspeh ocenilo na 50 %, za pravdo potrebne stroške pa ji je priznalo glede na z njene strani določeno vrednost spornega predmeta v višini 38.000,00 EUR. V tožbi je tožnica vrednost določila v višini 30.000,00 EUR, v drugi pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2019 pa 38.000,00 EUR, pri čemer je za denarni zahtevek opredelila vrednost v višini 37.500,00 EUR. V pritožbi se neutemeljeno zavzema za višjo vrednost spornega predmeta oziroma sploh za to, da bi bila z njene strani določena vrednost bistvena. Ob pravilni odmeri stroškov bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz dejstva, da ne gre za spor, v katerem bi bila odločilna vrednost spornega predmeta, kot je navedena, ampak gre za spor v neocenljivi zadevi. Tožnica namreč ni postavila konkretiziranega denarnega zahtevka, ampak opisni zahtevek. Za takšne spore je v tarifni številki 15, točka 1b, 3. alineja Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) (spori o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in v sporih s področja socialne varnosti) določeno, da znaša nagrada za tožbo in odgovor nanjo 300 točk. Tožnici bi tako v delu, v katerem je uspela, sodišče prve stopnje po pravilni odmeri priznalo 300 točk za sestavo tožbe ter glede na to nagrado za ostala opravila. Skupno priznani in odmerjeni stroški tožnice bi bili tako še nižji.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku) - tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.

1 Prim. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 195/2017. 2 Prim. sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 153/2016.