Jedro

Morebitna denarna sredstva, ki jih je tožnica prispevala za nakup stanovanja, z namenom, da bi kasneje postala njegova lastnica, sama po sebi še ne pomenijo izpolnitve pogojev za nastanek lastninske pravice, prav tako za nastanek lastninske pravice ne more biti odločilno dejstvo, da je tožnica sicer izpolnjevala pogoje iz 1. odst. 117. čl. SZ za nakup predmetnega stanovanja. Glede posledic za stranko je treba razlikovati med nepravočasno predložitvijo potrdila o plačilu sodne takse in nepravočasnim plačilom le-te. Prva ima za posledico le pribitek k sodni taksi kot kazensko takso, šele nepravočasno plačilo sodne takse pa lahko vodi do izdaje sklepa o ustavitvi postopka.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 08.09.2000 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbi zoper sklep z dne 26.09.2000 se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 08.09.2000 je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepoveduje vsako razpolaganje, odtujitev ali obremenitev stanovanja št. 21 v izmeri 49,99 m2 v tretjem nadstropju na J... 48 v Ljubljani in da je toženka dolžna v roku 24 ur po izdaji začasne odredbe predložiti original prodajne pogodbe z dne 14.10.1993, sklenjene med X p.o. Ljubljana kot prodajalcem in toženko kot kupcem, zaradi vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve ter vsakega razpolaganja na originalu prodajne pogodbe, v celoti zavrnilo. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je prodajno pogodbo sicer res podpisala toženka, vendar je kupnino v celoti plačala tožnica, kar lahko v celoti potrdi že v tožbi predlagano zaslišanje prič. Po mnenju pritožnice je za pravilno odločitev v tej zadevi potrebno upoštevati predvsem določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) oziroma pogodbeno voljo obeh pravdnih strank pri podpisu pogodbe. Pravdni stranki sta se namreč ob podpisu pogodbe o nakupu stanovanja ustno dogovorili, da bo tožnica za stanovanje plačala vso kupnino, toženka pa se je obvezala tožnici izstaviti ustrezno listino o priznanju lastninske pravice. To pa je tudi odločilno. Če bi sodišče prve stopnje navedena dejstva ugotavljalo, bi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice verjetno izkazan, predlagana začasna odredba pa utemeljena. Na podlagi zapisanega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Z obrazložitvijo, da tožnica kljub opominu ni plačala predpisane sodne takse za tožbo, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožbo tožnica umaknila (v skladu z določbo tretjega odstavka 188. člena v zvezi s četrtim odstavkom 180. člena ZPP), postopek v tej zadevi pa z izpodbijanim sklepom z dne 26.09.2000 ustavilo. Tožnica se pravočasno pritožuje tudi zoper ta sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnica sodne takse ni plačala. Plačala jo je dne 14.09.2000, torej znotraj zakonsko določenega roka, le da tega sodišču ni pravočasno sporočila. Ne glede na to pa bi sodišče zaradi nepravočasnega obvestila o plačilu takse lahko tožnici naložilo le plačilo pribitka na takso kot kazensko takso, na pa da je postopek ustavilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba zoper sklep z dne 08.09.2000 ni utemeljena, zoper sklep z dne 26.09.2000 pa je utemeljena. I. K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 08.09.2000: Ob preizkusu navedenega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prav tako nista podana v pritožbi posebej uveljavljena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zatrjevano dejansko stanje v tožbi ne daje podlage za zaključek o verjetnem obstoju terjatve. Pravilno je ugotovilo, da terjatev, ki je v ugotovitvi lastninske pravice, ni izkazana niti s navedbami tožnice v tožbi niti s priloženimi listinami. V skladu z določbo 20. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR se lastninska pravica lahko pridobi na štiri (klasične) načine, to je po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem, pa tudi z odločbo državnega organa (določbe 21. do 36. člena ZTLR naštete klasične načine pridobitve lastninske pravice le specificirajo). Morebitna denarna sredstva, ki jih je tožnica prispevala za nakup stanovanja, z namenom, da bi kasneje postala njegova lastnica, torej sama po sebi še ne pomenijo izpolnitve pogojev za nastanek kakršnekoli stvarnopravne pravice (tudi ne lastninske pravice), prav tako v tem postopku ne more biti oziroma ni pomembno dejstvo, ali je tožnica sicer izpolnjevala pogoje iz 1. odst. 117. čl. Stanovanjskega zakona - SZ za nakup predmetnega stanovanja, kupoprodajne pogodbe, ki bi bila kot pravni posel pravnorelevantna za pridobitev lastninske pravice, pa ni sklenila sama, temveč jo je po navedbah tožnice sklenila toženka. Z drugimi besedami, tožnica v tožbi ne zatrjuje sklenitve pravnega posla, na podlagi katerega bi lahko zahtevala priznanje lastninske pravice. V tretjem odstavku točke II tožbe tožnica zgolj navaja, da "bi morala toženka kasneje tožnici priznati njeno lastninsko pravico", vendar ne obrazloži, na kakšni materialno-pravno relevantni podlagi. Obstoj dogovora s toženko o tem zatrjuje šele v pritožbi (peti odstavek druge strani pritožbe, list.št. 13), tega pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnica ni zadostila pogojem iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki pravi, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do zaključka postopka pred sodiščem na prvi stopnji, glede na to, da gre za postopek, ki se praviloma vodi na podlagi vlog in drugih pisanj (1. odst. 29. čl. v zvezi z 239. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je temu ustrezno pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena potrdilo izpodbijani sklep. Določila zveznega zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij, na katerih temelji ta odločba, je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-1), po katerem se predpis v Sloveniji smiselno še uporablja kot republiški predpis. II. K pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 26.09.2000: Če tožeča stranka ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, se šteje, da je tožbo umaknila (četrti odstavek 180. člena ZPP). Opomin za plačilo sodne takse za tožbo je prvostopenjsko sodišče tožnici poslalo dne 30.08.2000 in v njem v skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 30/78) zapisalo, da če tožnica v roku 15 dni sodišču ne bo predložila potrdila o vplačilu sodne takse v višini 24.000,00 SIT, bo morala plačati še 10% pribitka od plačane takse kot kazensko takso, vendar ne več kot 250 točk. Če pa takse v tem roku ne bo plačala, se bo štelo, da je tožbo umaknila (list.št. 6). Treba je torej razlikovati med predložitvijo potrdila o plačilu in samim plačilom sodne takse. Nepravočasna predložitev potrdila ima za stranko blažje posledice. Kot pravilno opozarja tožnica, ima nepravočasna predložitev potrdila o plačilu za posledico le pribitek k sodni taksi, šele nepravočasnost samega plačila pa lahko vodi do sklepa o ustavitvi postopka. Tožnica je sodno takso za tožbo skupaj s sodno takso za opomin, kot je razvidno iz pritožbi priloženega potrdila (položnice), plačala 14.09.2000, torej znotraj zakonsko določenega roka za plačilo, kar pomeni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za pribitek k sodni taksi, ne pa pogoji za ustavitev postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo ter v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje.