Jedro

GD1993 je omogočalo izvedbo vseh za tožnike spornih individualnih priključkov za obravnavane prostore, kar predstavlja tudi legalno stanje obravnavnih prostorov po GD1993. Okoliščina, ali so bili sporni priključki tudi dejansko zgrajeni, je za odločitev v zadevi nerelevantna, saj je že na podlagi ugotovitve o tem, da je bilo priključke na podlagi GD1993 dovoljeno zgraditi, potrebno zaključiti, da GD2014 ne more imeti za posledico (prikrite) legalizacije izgradnje teh.

Sprememba namembnosti, dovoljena z GD2014, se ne nanaša na celotno večstanovanjsko stavbo ali na skupne dele te, pač pa izključno na spremembo namembnosti posameznega dela te stavbe, ki je v lasti stranke z interesom A., d. o. o. Tožniki obenem tudi niso uspeli izkazati, da GD2014 omogoča (ali legalizira) dela, ki bi posegala v skupne dele stavbe. Posledično je treba ugotoviti, da obravnavana sprememba namembnosti, kot je dovoljena z GD2014, ne predstavlja posla, za katerega bi bilo v skladu s 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da gradbeno dovoljenje, št. 351-2126/2014-7 (v nadaljevanju GD2014), za spremembo namembnosti dela kleti obstoječega večstanovanjskega objekta, izdano 18. 11. 2014 investitorju, podjetju A., d.o.o., ... (v predmetni zadevi in v nadaljevanju stranka z interesom A., d.o.o. ali investitor) ostane v veljavi (1. točka izreka) ter da bo o posebnih stroških, nastalih v postopku, odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka). Izpodbijana odločba je bila izdana ob upoštevanju sodbe tega sodišča v zadevi I U 1288/2015 ter stališč drugostopenjskega organa. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da ima poslovni prostor v objektu ... v Ljubljani po gradbenem dovoljenju, št. 351-736/93-4/2-3 z dne 30. 6. 1993 (v nadaljevanju GD1993), predvidene individualne inštalacijske priključke, ki se nahajajo znotraj etažnega deleža. Za aktivacijo teh priključkov niso potrebni dodatni posegi v skupne dele. Investitor pred začetkom uporabe komunalnih priključkov ne potrebuje izvesti naknadnih inštalacijskih del, ki bi posegala v skupne dele objekta, saj so morala biti vsa ta inštalacijska dela izvedena v smislu izdanega GD1993 in uporabnega dovoljenja z dne 11. 9. 1997 (v nadaljevanju UD1997). Vse navedeno pa je po mnenju prvostopenjskega organa sicer nepomembno pri presoji izdaje GD2014 za spremembo poslovnega prostora v stanovanje, saj to gradbeno dovoljenje ni dovoljevalo izvedb inštalacij oz. inštalacijskih priključkov. Irelevantno je tako vprašanje, ali se s tem, kar dovoljuje GD2014, posega v skupne dele objekta, v smislu izvedbe inštalacij ali drugih posegov v skupne inštalacije objekta. Tudi vsa morebitna investitorjeva dela, ki jih je izvajal na svojem etažnem deležu, niso bila predmet GD2014 in predložene dokumentacije PGD. Predlagatelji pa tudi niso izkazali spornosti spremembe namembnosti z vidika njihovih osebnih pravnih interesov.

2. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), zavrnila njihovo zahtevo po povrnitvi stroškov pravnega zastopanja (2. točka izreka) ter jim naložila povrnitev stroškov pravnega zastopanja stranke z interesom (3. točka izreka).

3. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in vlagajo tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi kršitev materialnega prava. Uvodoma pojasnjujejo, da na strani tožnikov v postopek vstopajo tudi intervenienti - drugi solastniki stavbe ... v Ljubljani, saj imajo pravni interes, da zmagajo tožniki, torej da sodišče odloči, kot se predlaga s tožbo.

4. Izpostavljajo, da toženka ni zavzela stališča do nobenega od pritožbenih ugovorov, zato njene odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženkina odločitev je evidenten izraz kršitve pravice do enakosti iz 14. člena Ustave RS ter do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V odločitvi toženke manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, le z navedbo teh bi bilo tožnikom omogočeno učinkovito pravno varstvo. Toženkine odločbe se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Upravna organa nista sledila napotilom sodišča, zato se predlaga, da se po odpravi izpodbijane odločbe odredi, da na obeh stopnjah o zadevi odloči druga uradna oseba.

5. Tožniki v nadaljevanju predstavljajo dosedanji potek upravnih in sodnega postopka (v zadevi I U 1288/2015), vezanih na obravnavo njihovega predloga za obnovo postopka izdaje GD2014. Nedvoumno dejstvo je, da je zadnje legalno stanje kletnih prostorov takšno, kot izhaja iz GD1993. Iz tega pa izhaja, da bodo poslovni prostori v kleti zgrajeni do podaljšane III. gradbene faze. Iz GD2014 izhaja, da se spreminja namembnost dela kleti iz pisarn v stanovanja, ne pa tudi, da je bilo za konkretni poseg izdano GD1993. To je logično, saj iz slednjega izhaja, da je ta del objekta izveden samo do podaljšanje III. gradbene faze, pri čemer namembnost ni določena. Očitno je, da gre pri GD2014 za prikrito legalizacijo – izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti prostorov v stanju, ki bi presegalo podaljšano III. gradbeno fazo, bi pomenila legalizacijo vseh del, ki niso zajeta v GD1993. Sklicujoč se na opredelitev termina spremembe namembnost po sedmi alineji prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) tožniki menijo, da je prvostopenjski organ dolžan ugotoviti stanje 1993 in stanje 2014, saj vmes drugo gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Kletni prostori so bili do posega investitorja vanje prazni, brez ustreznih inštalacij in brez določene končne namembnosti. Če slednja ni določena, se tudi ne more spreminjati, pač pa se mora najprej določiti. O stanju prostora lahko izpovejo priče, o tem obstajajo tudi posnetki, a upravna organa s tem povezanih predlaganih dokazov nista izvedla. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Da je investitor nameraval izvesti tiho legalizacijo, izhaja iz dejstva, da zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ni vsebovala navedbe številke in datuma gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, kot to zahteva 54. člen ZGO-1. Jasno pa je tudi, da tretja podaljšana gradbena faza pomeni izvedbo grobih gradbenih del, vgrajeno stavbo pohištvo in izdelavo fasade, ne pa tudi vgradnje inštalacij, kar je predmet četrte gradbene faze. Vztrajanje upravnega organa, da imajo poslovni prostori v celoti svoje samostojne priključke, ki naj bi bili določeni z GD1993, pravno in življenjsko ni logično. Opozarjajo, da se montirana električna, vodovodna, plinovodna in toplovodna napeljava, ki je za hišnimi priključki, nahaja v skupnih prostorih objekta, v stanovanjskem delu. Za priklop inštalacij mora investitor tako poseči v skupne dele objekta, za to pa potrebuje soglasje vseh etažnih lastnikov. Če bi držalo stališče upravnega organa, bi investitor izvedel lastne priklope komunalnih vodov iz lastnega dela objekta in se ne bi (ta trenutek povsem nelegalno) priklopil v skupno omarico inštalacij v skupnem (stanovanjskem) delu objekta. Vsi priključki v kleti (individualni ali samostojni) se priključujejo v skupno omarico v solasti vseh, kar pomeni, da samovoljni priklop (brez soglasja ostalih etažnih lastnikov) ni dovoljen. Za te posege GD1993 ni bilo izdano, enako ne uporabno dovoljenje, še manj to vsebuje GD2014. Kar se tiče izvedbe komunalnih vodov, bi bilo treba preverjati tudi PID dokumentacijo (in ne samo PGD), kar ni bilo upoštevano. Samo na ta način je mogoče preveriti, kaj je bilo projektirano, pa ni bilo izvedeno. Tožniki so opozorili, da ni projektirano stanje za toplotno postajo, saj razvod za klet v grafiki ni obdelan, da PGD in PZI za centralno ogrevanje v tehničnem poročilu eksplicitno navaja, da klet ni inštalacijsko obdelana, ter da elektro projekt navaja, da trim kabinet inštalacijsko še ni obdelan. Tožniki imajo poleg tega pod stropom v kletnem delu objekta speljane razvode za komunalno infrastrukturo, tudi iz tega razloga bi investitor potreboval njihovo soglasje za zahtevani poseg. Upravni organ se ni opredelil tudi do očitkov, da iz GD1993 izhaja, da je za dokončanje kletnega prostora in določitev namembnosti treba pridobiti gradbeno dovoljenje, da je v PGD dokumentaciji konkretno navedeno, da „lokal“ ni predmet tega projekta in ni inštalacijsko obdelan, da je iz dokumentov stečajnega upravitelja razvidno, da je investitor na dražbi 2013 kupil poslovni prostor, zgrajen do 3. podaljšane faze, ki ima svoj poseben vhod, pri čemer ta še nima dokončanih inštalacij, ter da je investitor v postopku stečaja kupil zgolj kletni prostor, kar pomeni, da mu ne pripadajo skupni prostori, deli objekta in naprave.

6. Tožniki dalje zatrjujejo, da investitor nima izkazane pravice graditi. Investitor sicer res izkazuje lastništvo dela nepremičnine, glede katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, vendar gre v konkretnem primeru za večstanovanjski objekt, kjer je treba ugotoviti tudi morebitni vpliv nameravane gradnje na obstoječe lastniško stanje, česar upravni organ ni ugotavljal. Poslovni prostor je povezan z ostalim delom večstanovanjske stavbe v konstrukcijskih elementih, kanalizacijskih zemljiščih ter v skupnem zemljišču, prek katerega investitor sploh lahko dostopa do svojega dela v večstanovanjski stavbi. Skladno s 3. in 5. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1) gre pri navedenem za skupne dele stavbe oziroma skupne gradbene elemente, zato ni nepomembno, ali se bo z gradnjo poseglo vanje ali ne. Tožniki menijo, da bi investitor za namen predvidene gradnje moral pridobiti njihovo soglasje (soglasje vseh solastnikov), saj si z njimi deli nosilne stene, inštalacije in zemljišče, sprememba namembnosti iz pisarne v stanovanja pa tudi ne sodi med posle rednega upravljanja. Po veljavni urbanistični zakonodaji OPN sprememba namenskih kletnih prostorov v stanovanjske tudi ni možna. Drugostopni organ je v eni od svojih odločb zavzel stališče, da je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre pri inštalacijah za prikrito legalizacijo vseh del, ki niso zajeta v GD1993 in ki so za hišnimi priključki, ki se nahajajo v skupnih prostorih. To stanje je upravni organ osebno ugotovil tudi na ustni obravnavi, združeni z ogledom, a so bila pravno pomembna dejstva v korist investitorja spregledana. Ne zdrži presoje navedba v izpodbijani odločbi, da ima investitor kor etažni lastnik pravico preko zemljišča v skupni rabi vstopiti v svoj prostor, za kar ne potrebuje soglasja ostalih lastnikov. To sicer drži, a investitor za poseg, kot se zahteva (tj. izdaja gradbenega dovoljenja) potrebuje dokaz o pravici graditi, torej prehod preko skupnega zemljišča, česar pa ni izkazal. 7. Kot slednje tožniki opozarjajo tudi na absolutno kršitev pravil postopka – prvostopenjski organ je namreč vodil posebni ugotovitveni postopek, tožnikov pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z dejstvi in ugotovitvami postopka.

8. Tožniki predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in v sporu polne jurisdikcije samo odloči tako, da GD2004 odpravi in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, oziroma podredno, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri čemer naj odredi, da postopek vodi druga uradna oseba. Tožniki zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

10. Stranka z interesom A., d.o.o., v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa zavrne, v obeh primerih pa tožnikom naloži povračilo njenih stroškov postopka. V zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, izkazan ni niti interes za stransko intervencijo, kateri stranka z interesom A., d.o.o., nasprotuje.

11. Tožniki se v nadaljnji pripravljalni vlogi opredeljujejo do navedb stranke z interesom in te prerekajo ter vztrajajo pri svojih stališčih.

12. Stranka z interesom A., d.o o., se v nadaljnji pripravljalni vlogi opredeljuje do navedb tožnikov v pripravljalni vlogi in te prereka ter vztraja pri svojih stališčih.

13. Sodišče je v zadevi dne 16. 12. 2021 opravilo glavno obravnavo. Prisotne stranke so na glavni obravnavi vztrajale pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih, stranka z interesom A., d.o.o. je dodatno predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem B. B. 14. Sodišče je v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A46 – A62, ter v upravni spis zadeve. Sodišče ni sledilo ugovoru stranke z interesom A., d.o.o., da so tožniki z dokazi – listinami na list. št. A48 ter A57 – A62 prekludirani; v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je namreč štelo, da tožniki navedenih dokazov iz upravičenih razlogov (listina na list. št. A48 je bila pridobljena v času vročanja izpodbijane odločbe tožnikom, listin na list. št. A57 – A62 pa tožniki niso mogli prej pridobiti iz arhiva) niso mogli predložiti že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Dokazni predlog stranke z interesom A., d.o.o., po zaslišanju B. B. je sodišče zavrnilo kot nerelevanten. Z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je v zadevi relevantno, katera dela je bilo dovoljeno izvesti na podlagi GD1993 (v bistvenem, ali je navedeno gradbeno dovoljenje omogočalo tudi izvedbo individualnih priključkov za predmetne prostore), ne pa, ali so bila ta dela tudi dejansko izvedena. Dokaz z zaslišanjem B. B., predlagan v dokazovanje dejanskega stanja predmetnih prostorov (preden je te prevzel investitor) oziroma okoliščin, v katerih je ta podal s slednjim povezano pisno izjavo, je tako nerelevanten. Stranka z interesom A., d.o.o., na glavni obravnavi zavrnitvi navedenega dokaznega predloga ni ugovarjala.

15. Stranka z interesom A., d.o.o., v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj tožniki zahtevajo odpravo neobstoječega gradbenega dovoljenja – v postavljenem zahtevku se namreč sklicujejo na gradbeno dovoljenje, _„št. 351-2126/2014-3 z dne 18.11.2014“,_ ki tožniku ni bilo izdano (slednjemu je bilo namreč izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-2126/2014-7 z dne 18. 11. 2014). Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da gre napačen zapis številke GD2014 v delu, kjer tožniki v tožbi predlagajo odločanje v sporu polne jurisdikcije, pripisati očitni pomoti tožnikov. Iz vsebine tožbe namreč nedvoumno izhaja, da se tožbeni ugovori tožnikov nanašajo na neizpolnjenost pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-2126/2014-7 z dne 18. 11. 2014, navedeno gradbeno dovoljenje tožniki (pravilno) navajajo tako na straneh 5 in 6 tožbe, nedvoumno pa njegova opredelitev izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, v zvezi s katero so tožniki sprožili predmetni upravni spor in ki so jo tudi priložili tožbi. Ker tožniki svojih tožbenih ugovorov (in predloga za odločanje v sporu polne jurisdikcije) tako ne podajajo v zvezi z neobstoječim gradbenim dovoljenjem (ki naj kot tako ne bi posegalo ali moglo posegati v pravice oziroma pravne koristi tožnikov), predlogu stranke z interesom A., d.o.o., za zavrženje tožbe iz razlogov po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni mogoče slediti. Slediti pa ni mogoče niti predlogu stranke z interesom A., d.o.o., za zavrženje tožbe iz razlogov po 4. in 5. točki 36. člena ZUS-1. Tožniki so, kot etažni lastniki posameznih delov zgradbe ..., Ljubljana (in solastniki skupnih delov te zgradbe), na katerega se nanaša GD2014, upravičeni ščititi svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot etažni lastniki oz. solastniki. Te v konkretnem postopku uveljavljajo z zatrjevanjem, da GD2014 ne bi smelo biti izdano, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, in posledic, ki jih ima to za njih (poseganje v skupne dele zgradbe, neizvedba presoje vplivov gradnje na obstoječe lastniško stanje...). Ob upoštevanju navedenega ne držijo (sicer povsem pavšalne navedbe) stranke z interesom A., d.o.o., da tožniki v tožbi ne uveljavljajo svojih pravic ali pravnih koristi oziroma da izpodbijana odločba zanje nima nobenih posledic (oziroma so te zanemarljive), tudi predlogu za zavrženje tožbe iz navedenih razlogov pa tako ni mogoče slediti.

16. Stranka z interesom A., d.o.o., predlaga tudi zavrnitev priglašene stranske intervencije na strani tožnikov. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da imajo pravico do sodelovanja v upravnem sporu (in položaj stranke z interesom) v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZUS-1 tudi osebe, ki so v spornem pravnem razmerju udeležene na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanje. Tožniki v predmetni zadevi primarno predlagajo, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer tako, da se GD2014 odpravi in se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. Ker se GD2014 nanaša na zgradbo, katere etažni lastniki (in solastniki skupnih delov) so tako tožniki kot tudi osebe, ki so v zadevi priglasile stransko intervencijo (stranka z interesom A., d. o. o, nasprotnega ne izkazuje), je odločitev v zadevi mogoče sprejeti zgolj enotno tudi za slednje. Iz navedenih razlogov je sodišče etažne lastnike predmetne stavbe, ki so v predmetni zadevi priglasile stransko intervencijo, štelo za stranke z interesom v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZUS-1 in jim dopustilo udeležbo v tem postopku.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Vezano na dosedanji postopek sodišče uvodoma pojasnjuje, da so tožniki dne 19. 2. 2015 vložili predlog za obnovo postopka, ker niso bil seznanjeni z GD2014, ki je bilo dne 18. 11. 2014 izdano stranki z interesom A., d.o.o., in ki se nanaša na spremembo namembnosti dela kleti obstoječega večstanovanjskega objekta na ... v Ljubljani. Upravni organ je predlog za obnovo postopka s sklepom zavrgel, toženka je zavrnila pritožbo zoper navedeni sklep. Tožniki so sprožili upravni spor, v katerem je to sodišče izdalo sodbo, I U 1288/2015-8 z dne 2. 6. 2016, s katero je sklep o zavrženju predloga za obnovo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ta je predlog za obnovo ponovno zavrgel, toženka pa je ugodila pritožbi tožnikov zoper sklep in zadevo vrnila v ponovno odločanje z mnenjem, da je treba predlogu za obnovo ugoditi. Prvostopenjski organ je dne 29. 5. 2017 izdal odločbo, s katero je gradbeno dovoljenje pustil v veljavi. Zoper odločbo je bila vložena pritožba, ki ji je toženka ugodila, odločbo je odpravila in vrnila v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

19. V zadevi je sedaj sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ v obnovljenem postopku odločil, da GD2014 ostane v veljavi.

20. Pravno podlago za odločitev v upravni zadevi predstavlja 270. člen ZUP, po katerem pristojni organ, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

21. Tožniki v tožbi najprej zatrjujejo, da se toženka v drugostopenjski odločbi ni ustrezno opredelila do pritožbenih ugovorov. Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek); upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V tem primeru je tak akt prvostopenjska odločba, zato sodišče ugovorov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo (neustreznost njene obrazložitve in posledično kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave RS), ne presoja.

22. Tožniki v tožbi kot naslednje zatrjujejo, da gre pri GD2014 za prikrito legalizacijo. Prostorom, na katere se nanaša GD2014, z GD1993 ni bila določena končna namembnost niti slednje gradbeno dovoljenje ne omogoča vgradnje inštalacij.

23. Sodišče je v sodbi, I U 1288/2015-8 z dne 2. 6. 2016, zapisalo, da bi izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti prostorov v stanju, ki bi presegalo „podaljšano tretjo gradbeno fazo“, pomenilo „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v gradbenem dovoljenju iz leta 1993. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

24. Sodišče je zaradi nezmožnosti preizkusa tedaj izpodbijano odločbo o zavrženju predloga za obnovo postopka izdaje GD2014 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ob tem je zapisalo tudi, da bo v ponovnem postopku moral upravni organ naprej na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1993 ugotoviti, kakšno je legalno stanje predmetnih prostorov, pri čemer se bo moral opredeliti do vsebine izraza „podaljšana tretja gradbena faza“. Nato pa bo moral ugotoviti, ali stanje prostorov, na katerega se nanaša obravnavano gradbeno dovoljenje, zajema tudi dela, za katera je potrebno soglasje nekaterih ali vseh etažnih lastnikov, na podlagi teh ugotovitev pa nato po potrebi zagotoviti udeležbo teh etažnih lastnikov v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

25. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ napotkom sodišča sledil. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ ugotovil, da se v konkretnem primeru za „podaljšano tretjo gradbeno fazo“, kot jo predvideva GD1993, šteje gradbeno zaključena zunanjost in konstrukcijsko zaključena notranjost z odjemnimi mesti komunalnih vodov, ki se nahajajo že znotraj objekta. Prvostopenjski organ je namreč preveril izhodiščno stanje obravnavanih prostorov (kleti) v smislu GD1993, novo stanje tlorisa kleti ter projekt inštalacij kot del PGD za pridobitev GD1993, na teh podlagah pa ugotovil, da so imeli kletni prostori po tem gradbenem dovoljenju predvidene individualne komunalne priključke, namenjene individualni uporabi poslovnega dela, ločeno od ostale stanovanjske celote (kar je tudi podrobno obrazložil na straneh 8-10 izpodbijane odločbe). Slednje (po ugotovitvah prvostopenjskega organa) torej predstavlja legalno stanje predmetnih prostorov po GD1993, z GD2014 pa v zvezi s tem ne bo prišlo do legalizacije del, za katera bi bilo potrebno soglasje preostalih etažnih lastnikov. Prvostopenjski organ je postopek izdaje GD2014 sicer obnovil tako, da je tožnikom omogočil udeležbo v njem ter jim (na več ustnih obravnavah) omogočil, da se izrečejo o zadevi.

26. Tožniki se s predstavljenimi ugotovitvami prvostopenjskega organa ne strinjajo in zatrjujejo, da GD1993 izvedbe individualnih priključkov ni omogočal. Ob tem konkretizirano zatrjujejo, da v PGD, ki je bil podlaga za GD1993, ni projektirano stanje za toplotno postajo, saj razvod za klet v grafiki ni obdelan, da PGD in PZI za centralno ogrevanje v tehničnem poročilu navaja, da klet ni inštalacijsko obdelana ter da elektro projekt navaja, da trim kabinet inštalacijsko še ni obdelan.

27. Iz izpodbijane odločbe (kot že navedeno) podrobno in konkretizirano izhaja vsebina projektov, ki so bili podlaga za izdajo PGD1993. Prvostopenjski organ v zvezi s centralnim ogrevanjem tako pojasnjuje, da iz načrta „centralno ogrevanje“ izhaja, da je bila za potrebe lokala v kleti izračunana transmisija in pripravljalna cev na izstopu iz toplotne postaje, pri čemer je slednja (kot to izhaja iz grafike tloris kleti v okviru projekta) pripravljena na površini poslovnega prostora v smislu GD1993. V zvezi s toplotno postajo prvostopenjski organ pojasnjuje, da načrt „toplotna postaja“ izrecno določa, da je treba strojni projekt za izvedbo preureditve toplotne postaje izvesti tudi „posebej za lokal“. Iz navedenega in grafike tloris kleti v omenjenem projektu pa sledi, da so predvideni priključki iz toplotne postaje za poslovni prostor ločeni in speljani direktno na površino poslovnega prostora v smislu GD1993. Ob upoštevanju navedenih dejstev (ki jim tožniki konkretizirano ne oporekajo) je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je GD1993 omogočalo izgradnjo individualnega priključka za centralno ogrevanje oziroma toplotno postajo. Tožniki ne uspejo konkretizirano pojasniti, kako naj bi na navedeno ugotovitev vplivalo (sicer pavšalno) zatrjevano dejstvo, da (vezano na toplotno postajo) razvod za klet v grafiki ni obdelan, zato s tem povezanim navedbam ni mogoče slediti. Zavrniti pa je treba tudi tožbene očitke, ki se nanašajo na za tožnike sporni zapis o tem, da klet (vezano na centralno ogrevanje) ni inštalacijsko opremljena. Navedeni zapis se namreč nanaša na cevi in radiatorje znotraj predmetnih prostorov (str. 3 načrta „centralno ogrevanje“), tako pa torej ne na izvedbo (spornega) individualnega priključka za centralno ogrevanje za te prostore (ali na kakršenkoli poseg v skupne dele stavbe).

28. V zvezi z električnim priključkom iz izpodbijane odločbe izhaja, da je v načrtu „el. instal. za razsvetljavo, vtičnice in moč“ na 8. strani tehničnega navodila navedeno, da je v kleti lokal s svojim individualnim vhodom, za katerega je predviden priključek za razdelilnik lokala R_L- glavne varovalke in mesto za števec delovne energije v glavnem hišnem razdelilniku RG-P. Iz navedenega in grafike tloris kleti v omenjenem projektu je razvidno, da je individualni elektro priključek za lokal predviden direktno iz predvidene elektro omarice v pritličju do površine poslovnega prostora v kleti in naj bi bil izveden v smislu GD1993. Ob upoštevanju navedenih dejstev (ki jim tožniki konkretizirano ne oporekajo) je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je GD1993 omogočalo izgradnjo individualnega elektro priključka za obravnavane prostore. Tožniki s pavšalnim sklicevanjem na zapis v že omenjenem načrtu o tem, da inštalacija še ni obdelana, nasprotnega ne uspejo izkazati, saj se omenjeni zapis po presoji sodišča očitno nanaša na dokončanje inštalacij znotraj predmetnih prostorov (in brez poseganja v skupne dele stavbe), ne pa na samo izgradnjo elektro priključka.

29. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je GD1993 omogočalo izvedbo vseh za tožnike spornih (oz. v tožbi konkretizirano opredeljenih) individualnih priključkov za obravnavane prostore, kar predstavlja tudi legalno stanje obravnavnih prostorov po GD1993. Okoliščina, ali so bili sporni priključki tudi dejansko zgrajeni, je za odločitev v zadevi nerelevantna, saj je že na podlagi ugotovitve o tem, da je bilo priključke na podlagi GD1993 dovoljeno zgraditi, potrebno zaključiti, da GD2014 ne more imeti za posledico (prikrite) legalizacije izgradnje teh, kot to neutemeljeno zatrjujejo tožniki. Posledično so nerelevantna tudi dejstva in dokazi, ki jih tožniki navajajo in predlagajo v smer dokazovanja, da pred investitorjevo pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih prostorih oziroma pred njegovimi zatrjevanimi posegi v te prostore sporni priključki še niso bili zgrajeni oziroma da so bili prostori še nedokončani (dokazi na list. št. A48 - A59). Na tem mestu obravnavanim tožbenim očitkom utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

30. Tožniki dalje zatrjujejo, da bi investitor tudi za priključitev v „skupno omarico inštalacij“ potreboval soglasje ostalih etažnih lastnikov. Po SZ-1 je večstanovanjska stavba (za kakršno gre tudi v primeru stavbe, v kateri se nahajajo predmetni prostori) sestavljena iz posameznih skupnih delov (prvi odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer so skupni deli solastnina etažnih lastnikov posameznih delov (četrti odstavek 3. člena). Ti skupni deli so skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema (tretji odstavek 3. člena). Kadar izvedbena dela v posameznem delu pomenijo tudi poseg v skupne dele, etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih (drugi odstavek 15. člena) oz. tri četrtine solastniških deležev, kadar gre za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja (prvi odstavek 29. člena). Za gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (drugi odstavek 29. člena).

31. Sodišče je v sodbi, I U 1288/2015-18 z dne 2. 6. 2016, zapisalo, da notranja električna, vodovodna, plinovodna in toplovodna napeljava, ki je za hišnimi priključki in se nahaja v skupnih prostorih, pomeni skupne dele večstanovanjske hiše (tretji odstavek 5. člena SZ-1), tako da priključitev inštalacij, namenjenih predmetnim prostorom, na tako napeljavo smiselno pomeni poseg v skupne dele. Vendar pa je sodišče v predhodnih točkah te sodbe obenem že ugotovilo tudi, da je v konkretnem primeru GD1993 dovoljevalo izgradnjo individualnih komunalnih priključkov za namen obravnavanih prostorov, in sicer vse do površine teh prostorov, kar pomeni, da je inštalacije, namenjene obravnavanim prostorom, na skupne dele mogoče priključiti že na podlagi omenjenega gradbenega dovoljenja. Ali in kdaj je bila takšna priključitev dejansko že izvedena, za odločitev v zadevi ni relevantno, saj to na presojo pravilnosti in zakonitosti GD2014 (ki se ne nanaša na gradnjo takšnih priključkov niti – glede na povedano – ne obsega legalizacije slednje) oziroma izpodbijane odločbe ne more vplivati, tudi s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni. Zavrniti pa je treba tudi navedbe tožnikov, ki se nanašajo na razvode za komunalno infrastrukturo, ki so speljani pod stropom v kletnem delu objekta – tožniki namreč ne izkazujejo, da bo stranka z interesom na podlagi GD2014 kakorkoli posegala v te razvode, tako pa tudi ne, da bo posegala v skupne dele objekta.

32. Tožniki kot naslednje zatrjujejo, da je stranka z interesom A., d.o.o., v postopku stečaja kupila zgolj in samo kletni prostor, dokončan do tretje podaljšane gradbene faze, kar pomeni, da ji skupni deli objekta in naprave ne pripadajo. Iz četrtega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izhaja, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu, solastnini na skupnih delih pa se ni mogoče odpovedati. Ker je stranka z interesom A., d.o.o., nesporno etažni lastnik posameznega dela večstanovanjske stavbe ... v Ljubljani, je že na podlagi zakona tudi solastnik skupnih delov navedene večstanovanjske stavbe. Na tej podlagi je stranka z interesom upravičena tudi, da za namen dostopa do prostorov v njeni lasti prehaja prek zemljišča in prostora pred vhodom v te prostore (ki sledeč tožniku ravno tako predstavljata skupne dele stavbe), za kar soglasja ostalih etažnih lastnikov ne potrebuje.

33. Tožniki tudi na drugih mestih tožbe zatrjujejo, da bo (oziroma bi utegnila) stranka z interesom A., d.o.o., na podlagi GD2014 posegala v skupne dele predmetne večstanovanjske stavbe, vendar pa pri tem (z izjemo predhodno že predstavljenih in obravnavanih navedb) ne konkretizirajo, kateri konkretno naj bi bili takšni posegi, zato s tem povezanih tožbenih navedb ni mogoče preizkusiti.

34. Tožniki v tožbi dalje zatrjujejo, da predmetnim prostorom namembnost še ni bila določena, zato jim tudi ne more biti spremenjena. Sprememba namembnosti iz pisarne v stanovanja pa tudi ne sodi v posle rednega upravljanja, zato bi za ta poseg investitor moral imeti soglasje vseh solastnikov večstanovanjskega objekta.

35. Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da iz GD1993 jasno izhaja, da se s slednjim obravnavanim prostorom določa poslovna namembnost (1. in 2. točka izreka). Za tožnika sporen zapis v 2. točki izreka, da bo „za določitev končne namembnosti“ treba zaprositi za izdajo gradbenega dovoljenja (2. točka izreka), se po presoji sodišča nanaša na naknadno podrobnejšo določitev namena oziroma tipa rabe obravnavnih prostorov, ki v GD1993 še ni bila dokončno opredeljena, kar izhaja tudi iz zapisa, da se to gradbeno dovoljenje izdaja (med drugim) „za ureditev poslovnih prostorov (npr. trim kabineta) v kleti objekta“. Tak zapis pa po presoji sodišča ne more v ničemer vplivati na dejstvo, da je bila z GD1993 nedvomno določena (poslovna) namembnost obravnavnih prostorov, zato s tem povezanim tožbenim očitkom utemeljenosti ni mogoče priznati.

36. Vezano na tožbene navedbe o tem, da je za spremembo namembnosti predmetnih prostorov, kot jo dovoljuje GD2014, potrebno soglasje vseh lastnikov večstanovanjskega objekta, sodišče najprej pojasnjuje, da se določilo 67. člena SPZ, na katero se sklicujejo tožniki, nanaša na upravljanje stvari v solastnini, torej le na upravljanje skupnih delov in naprav večstanovanjske stavbe, ki so v solasti etažnih lastnikov. V konkretnem primeru se sprememba namembnosti, dovoljena z GD2014, ne nanaša na celotno večstanovanjsko stavbo ali na skupne dele te, pač pa izključno na spremembo namembnosti posameznega dela te stavbe, ki je v lasti stranke z interesom A., d.o.o. Tožniki obenem (kot pojasnjeno že v predhodnih točkah te sodbe) tudi niso uspeli izkazati, da GD2014 omogoča (ali legalizira) dela, ki bi posegala v skupne dele stavbe. Posledično je treba ugotoviti, da obravnavana sprememba namembnosti, kot je dovoljena z GD2014, ne predstavlja posla, za katerega bi bilo v skladu s 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Takšno soglasje pa v konkretnem primeru ni potrebno niti na podlagi določb SZ-1. Iz drugega odstavka 29. člena SZ-1 izhaja, da je soglasje vseh etažnih lastnikov potrebno za posle upravljanja, ki presegajo redno upravljanje večstanovanjske stavbe, in sicer za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov, za spremembe sporazuma o določitvi solastniških deležev, za vsa gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ter za uporabo stanovanja v druge namene. V konkretnem primeru ne gre za nobenega od navedenih položajev. Na podlagi GD2014 se (kot že predhodno navedeno) ne bo posegalo v skupne dele predmetne večstanovanjske stavbe (oziroma tožniki tega niso uspeli izkazati), tako pa tudi ne spreminjalo razmerij med skupnimi in posameznimi deli, izvajalo omejitev rabe teh, spreminjalo rabe skupnih delov, spreminjalo sporazuma o določitvi solastniških deležev ali izvajalo gradbena dela, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (soglasje vseh etažnih lastnikov se v slednjem primeru nanaša le na gradbena dela, torej tista, katerih izvedba pomeni gradnjo objekta, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ne pa na izvedbo del, ki niso gradnja, pa čeprav je tudi za tako spremembo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, kot je to določeno v primeru spremembe namembnosti). Prav tako v zadevi ne gre za uporabo stanovanja v druge namene, pač pa za spremembo namembnosti posameznega dela večstanovanjske stavbe iz poslovne v stanovanjsko rabo. Tudi na tem mestu obravnavanim tožbenim navedbam utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

37. Tožniki zatrjujejo tudi, da po veljavni urbanistični zakonodaji OPN sprememba namenskih kletnih prostorov v stanovanjske stavbe ni možna. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se lokacija objekta po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – Izvedbeni del nahaja v enoti urejanja prostora EUP: BE-594, SScv – pretežno večstanovanjske površine, kjer je dovoljena stanovanjska namembnost in gradnja. Po izvornem gradbenem dovoljenju je bil objekt v celoti predviden kot stanovanjska gradnja (samski dom), vključno s kletjo, kar je razvidno tudi iz projektne dokumentacije, ki je del GD1993 (projekt arhitektura – obstoječe stanje št. 486). Upravni organ ugotavlja tudi, da predpisi ne določajo, da bi bila izvedba stanovanj v kleteh (zakopanih v teren z izvedbo oken v jaških ali celo pod visokim pritličjem, tj. 1,4 metra nad terenom, kot je to v konkretnem primeru) nedopustna, za drugačno izjavo predstavnika Mestne občine Ljubljana na ustni obravnavi dne 16. 3. 2017 (na katero se v tožbi sklicujejo tudi tožniki) pa utemeljitve ni najti. Sodišče v celoti sledi navedenim stališčem upravnega organa, ki jim tožniki konkretizirano ne nasprotujejo, s tem povezanim (sicer povsem pavšalnim) tožbenim očitkom pa utemeljenosti ne priznava.

38. Kot slednje tožniki zatrjujejo še, da je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, saj tožnikov pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z dejstvi in ugotovitvami postopka. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in listin v upravnem spisu, je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe dne 29. 3. 2018 opravil ustno obravnavo, ki se jo je udeležila (in se na njej opredeljevala do dejstev in okoliščin v zvezi z zadevo) tudi pooblaščenka tožnikov (v predhodnem postopku je prvostopenjski organ ustne obravnave sicer opravil še dne 30. 1. 2017 in dne 16. 3. 2017 – v slednjem primeru je bila ustna obravnava združena z ogledom in izvedena na lokaciji večstanovanjske stavbe). Ob upoštevanju navedenega, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožniki v ničemer ne konkretizirajo, glede katerih dejstev in okoliščin naj se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ne bi mogli izjaviti, sodišče na tem mestu obravnavanim tožbenim očitkom utemeljenosti ne more priznati.

39. V povzetku navedenega sodišče ugotavlja, da tožniki niso uspeli izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

40. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožniki trpijo svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

41. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom A., d.o.o. 42. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj stranka z interesom A., d.o.o., s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek navedene stranke z interesom je sodišče zato zavrnilo in odločilo, da tudi ta stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015