Jedro

Na socialno stisko se ob odpovedi najemne pogodbe za stanovanje po 3. alinei 1. odst. 53. čl. SZ lahko sklicuje samo najemnik, ki je ravnal skladno z določilom 4. odst. 53. čl. SZ, to pomeni, da mora lastniku in občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za socialne zadeve predložiti potrdilo centra za socialno delo o nastanku okoliščin iz 3. odst. 53. čl. SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpove najemna pogodba med pravdnima strankama za stanovanje v nadstropju stanovanjske hiše Novem mestu in je toženka z uporabniki dolžna izprazniti to stanovanje v 60 dneh, pri čemer ji ob izselitvi ne pripada drugo stanovanje. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 82.051,00 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navaja, da je svoj izostanek z naroka vedno opravičila. Njeno zdravstveno stanje je bilo slabo tudi na dan 25.1.2000, ko je sodišče opravilo glavno obravnavo, zato je svoj izostanek že dan pred tem opravičila. V dokaz prilaga zdravniško potrdilo. Je v socialni stiski, saj sama preživlja štiričlansko družino, tožeča stranka pa ji še sedaj ni poravnala obveznosti, ki jih ima do nje. V stanovanju je opravila namreč določena popravila, tožeča stranka pa ji je predlagala le kompenzacijo stroškov za talne obloge, čeprav ima tudi za vse ostalo račune. Plačala je vse obveznosti do umika tožbe, sicer do njega ne bi prišlo. Stanovanja ni zasedala zakonito, saj ji je ključe izročila samoupravna stanovanjska skupnost Občine Novo mesto in je morala za stanovanje tudi namensko varčevati. O tem prilaga poziv z dne 8.1.1985. Na centru za socialno delo se je oglasila za pomoč in njenemu sinu je bil dodeljen znesek 100.000,00 SIT, ki je bil nakazan direktno tožeči stranki. Navaja tudi zneske, ki jih je kot najemnino od 1.1.1998, nakazala tožeči stranki in določen znesek ji še vedno odtegujejo od pokojnine. Ne more pa plačevati dvojno, enkrat po izvršbi in enkrat sama. Ker živi v socialni stiski ji po 3. odst. 53. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) ni mogoče odpovedati najemne pogodbe. Obstoj socialne stiske je dokazala z listinami, katere ponovno prilaga. V stanovanju živi tudi 7-letna vnukinja, za katero njen oče ne plačuje preživnine. Izselitev bi jo hudo prizadela, prav tako pa tudi druge uporabnike stanovanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 12.5.200 je pritožbeno sodišče prejelo toženkino vlogo, v kateri navaja, da je naknadno pridobila določene listine, ki kažejo na neutemeljenost zahtevka. Te njene dopolnitve pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Opravičilo za narok, ki ga je tožena stranka predložila pred narokom, na katerem je bil postopek končan, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo, zakaj toženkinemu predlogu za preložitev naroka ni ugodilo. Povsem logična je njegova ocena, da toženkin predviden odhod v bolnico dne 31.1.2000 ne more biti utemeljen razlog za preložitev naroka, razpisanega pet dni pred tem. Toženka sicer v pritožbi trdi, da tudi tega dne ni bila sposobna priti na narok, vendar bi dokaz (zdravniško potrdilo) o tem nedvomno lahko predložila že pred tem. Sicer pa ne gre spregledati, da so bili v postopku po razveljavitvi prve sodbe prve stopnje razpisani štirje naroki in kar trije nato preklicani na prošnjo toženke iz zdravstvenih razlogov. Nedvomno bi toženka lahko za zastopanje pooblastila koga, ki bi v postopku zastopal njene interese (npr. koga od svojih polnoletnih otrok) in to brez posebnih stroškov, saj je v postopku pred okrajnim sodiščem lahko pooblaščenec vsak, kdor je poslovno sposoben (1. odst. 87. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato ni mogoče šteti, da bi toženka ne bila pravilno vabljena na narok in da ji je bila v postopku odvzeta možnost obravnavanja (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. ZPP), kar, kot je mogoče sklepati iz pritožbenih naveb, toženka zatrjuje. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v obsegu iz 2. odst. 350. čl. ZPP, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane druge kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Na socialno stisko se ob odpovedi najemne pogodbe za stanovanje po 3. alinei 1. odst. 53. čl. SZ lahko sklicuje samo najemnik, ki je ravnal skladno z določilom 4. odst. 53. čl. SZ, to pomeni, da mora lastniku in občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za socialne zadeve predložiti potrdilo centra za socialno delo o nastanku okoliščin iz 3. odst. 53. čl. SZ. Takega potrdila pa toženka ni predložila, čeprav je razvidno, da je pri centru za socialno delo sicer koristila določene oblike družbene pomoči (obvestilo CSD Novo mesto z dne 24.9.1996). V primeru namreč, ko center za socialno delo ugotovi, da najemnik in osebe, ki z njim uporabljajo stanovanje, niso zmožne v celoti poravnati najemnine in drugih obveznosti, zagotovi lastniku stanovanja razliko do pogodbeno določene najemnine in ostalih stroškov občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, sicer pa mora najemniku dodeliti v najem primerno socialno stanovanje (5. odst. 53. čl. SZ). Toženka pa v postopku ni zatrjevala, da bi do takšne situacije prišlo. Glede na to pa se ne more v postopku odpovedi najemne pogodbe utemeljeno sklicevati na socialno stisko, v kateri naj bi se znašla skupaj z uporabniki stanovanja, njene trditve, da stanovanje zaseda zakonito, ker so ji bili tudi izročeni ključi stanovanja, pa so za odločitev v sporu popolnoma nepomembne, kot nov dokaz pa tudi neupoštevne (1. odst. 337. čl. ZPP). Prvotna sodba prve stopnje je bila razveljavljena, ker je toženka v pritožbi navajala novo dejstvo in za to tudi predlagala nov dokaz (kar je bilo po tedaj veljavni določbi 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 dopustno, po sedaj veljavnem iz leta 1999 pa ne več), namreč, da je najemnino v celoti poravnala, zaradi česar je tožeča stranka enkrat že vloženo tožbo zaradi izpraznitve stanovanja umaknila. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek po napotkih v razveljavitvenem sklepu ustrezno dopolnilo. Njegov zaključek, da terjatve toženke niso poravnane, temeljijo na izvedenih dokazih (spisa P 7/94 in I I 237/96, položnice o plačilih), dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem pa je skrbna, kot mu to nalaga določilo 8. čl. ZPP. Ponovne trditve toženke v pritožbi, da je svoje terjatve plačala, zaradi česar je bil postopek enkrat že končan, se tako izkažejo za neutemeljene (nenazadnje pa tudi iz naknadno predloženega dopisa ZPIZ, da toženka terjatve najemnine, ki se izvršuje v postopku I 237/96, še vedno ni poravnala v celoti). Toženka pa pri sklicevanju na to, da dvojne najemnine ne bo poravnavala, prezre, da znesek, ki ji ga odtegujejo od pokojnine, predstavlja plačilo že zapadle najemnine, medtem ko ji položnice pošiljajo za tekočo najemnino. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o toženkinem že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjanim prenehanjem terjatve zaradi pobota. Za pobotanje sicer ni ovira, da so terjatve sporne, vendar pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni določno trdila niti, v kakšni višini ima (oziroma naj bi pred pobotanjem imela) terjatev zoper tožečo stranko, podala pa tudi ni procesnega ugovora pobotanja. Pobotna izjava pa mora biti določna tako, da je jasno, v kakšni višini je podana oziroma v kakšni višini naj bi zato prenehala terjatev upnika. Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je toženkina pritožba neutemeljena, saj niso podani uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).