Jedro

Tožnik v zadevi, kjer je zamudil zakonski rok za vložitev zahtevka, nima razumnih možnosti za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v upravnem sporu zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 140-142/2010-5 z dne 31. 1. 2011, v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 1400-6/2011 z dne 18. 5. 2011. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zoper prej navedeno odločbo, s katero je bila zavržena njegova zahteva za priznanje statusa vojnega invalida, sprožil upravni spor, hkrati pa je zaprosil tudi za dodelitev BPP. Pravna podlaga za odločanje o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa vojnega invalida je Zakon o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), ki v drugem odstavku 121. člena omogoča vložitev take zahteve zaradi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991, le v roku dveh let po uveljavitvi zakona. ZVojI je začel veljati 1. 1. 1996, zato je prosilčeva zahteva, podana 6. 12. 2010, očitno prepozna. Toženka dodaja še, da je rok iz 121. člena ZVojI kogentne narave in ga morajo zato upravni organi v postopku upoštevati po uradni dolžnosti, podaljšati ga ni mogoče, nepravočasno vložena zahteva pa pomeni izgubo pravice. Pri tem se toženka sklicuje tudi na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in ugotavlja, da je pričakovanje tožnika, da bi v zadevnem pravnem sporu uspel, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožnik zato po presoji toženke v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, nima razumnih možnosti za uspeh, kar je po zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) eden od pogojev za dodelitev BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi povzema 302. člen Kazenskega zakonika RS, poleg tega pa navaja, da morajo državni in drugi organi zagotavljati zaščito pred kakršnokoli diskriminacijo. Sklicuje se tudi na podatke o svojem materialnem položaju. Meni, da gre za odrekanje pravic in pregon posameznika, ponižujoče ravnanje s socialno ogroženimi invalidi in vzpodbujanje neenakopravnosti. Odločitev toženke je nehumana in nestrokovna, določbe ZVojI pa so neustavne. Če sodišče ne zna brati zakonov, naj zaprosi Ustavno sodišče za presojo ustavnosti. Sklicuje se na ustavno prepoved diskriminacije in dodaja, da zlo ni vsemogočno, temveč se mu je mogoče upreti. Izpodbijano odločbo označuje za protizakonito in sodišču smiselno predlaga, naj jo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, ZBPP v 24. členu pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj določa tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (...). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če (med drugim) je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Sodišče se v celoti strinja s stališčem toženke, da tožnik v zadevi, kjer je zamudil zakonski rok za vložitev zahtevka, nima razumnih možnosti za uspeh. Toženka se pri tem pravilno sklicuje na pravno naravo tega roka, ki je nepodaljšljiv, njegova zamuda po pomeni izgubo pravice. Utemeljeno in ustrezno podprto z navedbo konkretne zadeve je tudi njeno sklicevanje na stališče sodne prakse, na podlagi katerega – v skladu z navedeno določbo 24. člena ZBPP – ugotavlja, da je zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Odločitev toženke je tudi v skladu z obširno in ustaljeno upravno sodno prakso, ki za nerazumne v smislu 24. člena ZBPP šteje zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za nadaljevanje postopka, kot je npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva (med novejšimi sodbami Upravnega sodišča RS npr. I U 1209/2011, I U 1281/2011 in I U 1045/2011). Glede na navedeno je ugotovitev toženke, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, pravilna. Za dodelitev BPP morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje ZBPP (prvi odstavek 2. člena), zato že zgolj neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da tožnik ni upravičen do BPP. Povedano drugače: ker tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na njegov socialni položaj, nepomembne za odločitev o njegovi upravičenosti do BPP.

Glede na navedeno in glede na to, da se ostale tožbene navedbe ne nanašajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).