Jedro

Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka po pooblaščenki vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper v ponovnem postopku izdano odločbo Davčnega urada Brežice, št. DT 4210-101/2010-6 z dne 21. 11. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu za leto 2001 odmeril dohodnino v znesku 14.197,23 EUR. Drugostopni organ je pritožbo z odločbo št. DT-499-01-637/2011 z dne 29. 2. 2012 kot neutemeljeno zavrnil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je treba po dikciji ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

6. Pogoj po 2. točki revident utemeljuje z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 14/2011 z dne 1. 3. 2012 zavzelo jasno stališče, da sta postopek odmere dohodnine in postopek odmere posameznih davkov, ki so podvrsta dohodnine, dva samostojna postopka. Davčni organ mu tako dohodnine ne bi smel neposredno odmeriti, ampak bi moral najprej ugotoviti davčno osnovo, nato z odločbo odmeriti davek od dohodkov iz dejavnosti in šele nato bi lahko bila revidentu, upoštevajoč vir dohodnine, odmerjena dohodnina.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča s sklicevanjem na citirano sodbo revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Revident v obravnavanem primeru tega ni storil, pri čemer pa gre po presoji Vrhovnega sodišča za različni pravni in dejanski podlagi. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka.

8. V zadevi X Ips 14/2011 je bilo sporno, ali lahko davčni organ, po tem, ko je za določeno leto že izdal dohodninsko odločbo, ki je postala pravnomočna, za to leto izda še posebno odločbo o odmeri akontacije dohodnine iz naslova kapitalskega dobička. Šlo je torej za naknadni samostojen postopek odmere davka od dobička iz kapitala.

9. V obravnavani zadevi pa revident glede na vsebino zadeve postavlja drugačno vprašanje, in sicer, ali dejstvo, da je davčni organ izdal odločbo o dohodnini neposredno, ne da bi predhodno izdal samostojno odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, pomeni kršitev bistvene narave, ki vpliva na rezultat obdavčitve. Ker po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za primerljiva judikata, ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, tudi ne izhaja iz sodbe X Ips 809/2007 z dne 20. 5. 2010, saj o izpostavljenem vprašanju v tej zadevi Vrhovno sodišče ni odločalo.

11. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic na strani revidenta, mora ta navesti, kakšne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in tudi konkretne razloge, zaradi katerih so posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Samo s pavšalnimi navedbami o vplivu izpodbijane odločbe na njegovo finančno stanje in oteženo življenje ter preživljanje dveh mladoletnih otrok pa revident Vrhovnemu sodišču ni omogočil preizkusa, ali so podane zatrjevane zelo hude posledice. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.