Jedro

V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (točki II in IV izreka) spremeni, tako da se glasi: "II. Zavrne se tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno nadomestilo za 35 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 v bruto znesku 1.313,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 do plačila."

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna plačati pravdne stroške v znesku 336,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je dolžna toženka omogočiti izrabo 35 dni letnega dopusta za leto 2016 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da mu obračuna denarno povračilo za 35 dni letnega dopusta za leto 2016 v bruto znesku 1.313,20 EUR, od tega odvede davke in prispevke ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 do plačila (točka II izreka). Višji obrestni zahtevek (za čas od 1. 7. 2017 do 15. 2. 2018) je zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v znesku 369,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka sodbe) in zoper odločitev o plačilu pravdnih stroškov (točka IV izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikovo pravico do izrabe letnega dopusta za leto 2016, ki je ugasnila, avtomatično nadomestila pravica do denarnega nadomestila, zmotno. Bistveno je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust pa je vezana na prenehanje delovnega razmerja. To je potrjeno s sodno prakso, pa tudi namenom zakonodajalca, odločbo SEU C-214/10, skladno je z Direktivo 2003/88 /ES, ki določa pogoje za denarno nadomestilo. Dokler delovno razmerje delavca traja, pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne pridobi, eventualno bi bil delodajalec odškodninsko odgovoren, če mu izrabe letnega dopusta ne bi omogočil. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na odločbi VDSS Pdp 615/2014 in Pdp 423/2015, ki sta bili sprejeti na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot je v tožnikovem primeru. Moralo bi upoštevati stališča VSRS v odločbi VIII Ips 83/2019. Z odločbami VSRS VIII Ips 191/2020, VIII Ips 107/2011, VDSS Pdp 199/2016, Pdp 83/2016 ni bilo prisojeno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, glede katerega bi do prenehanja delovnega razmerja referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo. V konkretnem primeru je tožnikovo obdobje za prenos trajalo do 31. 12. 2017, po tem pa mu je tako pravica do izrabe letnega dopusta kot pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila. Do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je lahko upravičen le delavec, ki mu delovno razmerje preneha. To izhaja tudi iz odločb SEU C-118/13 in C-341/2015, ki ju citira sodišče prve stopnje. V odločbah SEU C-214/2010 in C-337/2010 se je zastavljalo vprašanje kopičenje pravic do izrabe letnega dopusta za delavca, ki je več let z dela odsoten. Enako kot v odločbi SEU C-350/2006 in C-520/2006 se je Sodišče Evropske unije opredelilo do dolžine obdobja za prenos. Tožnik je bil z dela odsoten ves čas referenčnega obdobja in obdobja za prenos, ko bi lahko izrabil letni dopust za leto 2016, na delo se je vrnil 6. 7. 2018. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 neutemeljeno ugodilo.

5. Bistvena dejstva za odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016, ki med pravdnima strankama niti niso bila sporna in jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, toženka pa jim v pritožbi ne oporeka, so: - za leto 2016 je toženka tožniku odmerila 35 dni letnega dopusta; - tožnik je bil od 5. 1. 2016 do 5. 7. 2018 neprekinjeno v bolniškem staležu; - tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo.

6. Tretji odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Četrti odstavek 162. člena določa, da ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta. Sodišče prve stopnje je na podlagi citiranih določb tretjega in četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 pravilno upoštevalo, da je v slovenski zakonodaji obdobje za prenos v primeru odsotnosti z dela kot pri tožniku omejeno na 12 mesecev (do 31. decembra naslednjega leta; pri čemer, četudi bi se izpostavila spornost tega obdobja za prenos, je bil tožnik z dela odsoten še nadaljnjih šest mesecev). Nadalje je pravilno presodilo, da mu je pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2016 potekom referenčnega obdobja in obdobja za prenos ugasnila, zaradi česar je primarni zahtevek, da mu toženka izrabo tega letnega dopusta omogoči, zavrnilo. Ta odločitev ni predmet pritožbenega preizkusa.

7. Kljub pravilni presoji, da je tožnikova pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2016 ugasnila, je sodišče prve stopnje podrednemu zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen dopust ugodilo. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna in zanjo ni nobene podlage; ugasle pravice ne more nadomestiti pravica do denarnega nadomestila.

8. Za odločitev o utemeljenosti tožnikovega podrednega zahtevka je bistveno, da tožniku delovno razmerje, dokler je imel pravico izrabiti letni dopust za leto 2016 (in tudi kasneje), ni prenehalo. Da je prenehanje delovnega razmerja bistveno z vidika pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, izhaja tako iz določbe 164. člena ZDR-1 in na drugem odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299) temelječe sodne prakse. 164. člen ZDR-1 določa, da je neveljavna izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, in da je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Drugi odstavek 7. člena citirane direktive določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tako je sodna praksa Sodišča Evropske unije (sodbi C-118/2013 in C-134/2015) za nastanek pravice do denarnega nadomestila opredelila dva pogoja, in sicer, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja. Na sodbo C-118/2013 se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje, delavcu pa je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe Sodišča Evropske unije, delovno razmerje prenehalo zaradi smrti, v sodbi v združeni zadevi C-569/16 in C-570/16 pa je sodišče prav tako navedlo, da je eden od pogojev za pridobitev pravice do denarnega nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta, da delavcu delovno razmerje preneha, pri čemer pa način prenehanja delovnega razmerja ni bistven (enako je šlo za prenehanje delovnega razmerja zaradi smrti delavca). Enako stališče, da je pogoj prenehanje delovnega razmerja, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba VIII Ips 135/2017; za delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo, je šlo tudi v sklepu VIII Ips 191/2010 in sodbah VIII Ips 218/2010 ter VIII Ips 83/2019).

9. V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019. 10. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (odločbi Pdp 615/2014 in Pdp 423/2015, ki sta bili izdani v isti zadevi), iz katere bi izhajalo, da pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust za posamezno leto ne ugasne, četudi delavcu do poteka referenčnega obdobja in obdobja za prenos delovno razmerje ne preneha (ampak mu kasneje). Ta sodna praksa se nanaša na čas veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je v drugem in tretjem odstavku 163. člena določal krajše, šestmesečno obdobje za prenos. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije je takšno obdobje za prenos prekratko (odločba C-337/2010, kjer se je presojala skladnost ureditve, ki določa devetmesečno obdobje za prenos), kar je upošteval zakonodajalec pri sprejemu ZDR-1. 11. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je zahtevek za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 skupaj s pripadki zavrnilo. Posledično je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu pravdnih stroškov.

12. O stroških pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Toženki, ki je v pravdi uspela, je po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo in 200 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 561 točk ali 336,60 EUR.

13. Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je dolžan toženki, ki je v pritožbenem postopku uspela, po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je toženka utemeljeno priglasila, in sicer 250 točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški znaša 255 točk ali 153,00 EUR.