Jedro

Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti).

Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1026,63 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) dopustilo spremembo tožbe, (II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 83.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2018 ter (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka.

2.Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer s sobo VII Pg 63/2019 z dne 20. 10. 2020, s katero je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Višje sodišče je s sodbo I Cpg 38/2021 z dne 6. 7. 2021 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom III Ips 38/2021 z dne 20. 4. 2022 reviziji tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo slednjemu v nov postopek. V zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka je pojasnilo, da ni pravilno stališče, po katerem je tri letni subjektivni zastaralni rok odškodninske terjatve pričel teči najkasneje z dnem 13. 3. 2015, ko je začela učinkovati izvedba vpisa sklepa Dn 262686/2014, in se je do vložitve tožbe 10. 1. 2019 že iztekel. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (spremenjenemu) tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6.Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da pritrjuje jasni in pregledni obrazložitvi sodišča prve stopnje ter se v celoti pridružuje zaključkom izpodbijane sodbe, zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na tiste tiste navedbe, ki so za obravnavano zadevo odločilnega pomena (360. člen ZPP).

7.Tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije in sicer zaradi sklepa, ki ga je 18. 12. 2014 izdalo Okrajno sodišče v Velenju, opr. št. Dn 262686/2014, s katerim je poočitilo ukinitev parcele 105/9 v lasti tožeče stranke (v naravi predstavlja stavbno zemljišče s površino 11.371 m2) in namesto te parcele vpisalo nove parcele (med drugim parcelo 5020 s površino 9.306 m2), pri katerih je kot lastnike vpisalo tretje osebe (pri novi parceli 5020 A. d. o. o. – v stečaju). Tožnica je parcelo 105/9 kupila v izvršilnem postopku, po izvedeni komasaciji in vpisu le-te v zemljiško knjigo pa je pridobila parcelo 5020. Zaradi prikrajšanja za 2.065 m2 stavbnega zemljišča zahteva plačilo odškodnine v višini 83.000,00 EUR, kolikor znaša tržna vrednost 2.065 m2 stavbnega zemljišča v Industrijski coni X, kjer se navedeno zemljišče nahaja

8.Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in je sledeče:

- zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 105/9, k. o. X (s površino 11.371 m2) je bila A. d. o. o. – v stečaju. 27. 5. 2014 je bila pri parceli pod Dn 106758/2013 vpisana zaznamba izvršbe z začetkom učinkovanja vpisa s 13. 9. 2011;

- 1. 7. 2013 je bila sklenjena Pogodba o komasaciji, pri kateri je kot (takratna) lastnica parcele 105/9 sodelovala tudi A., d. o. o. – v stečaju in ki naj bi (proti odmeni) prejela parcelo 5020 v izmeri 9.306 m2. 23. 7. 2013 je GURS izdala Odločbo o evidentiranju pogodbene komasacije, v kateri je navedla, da se parcela št. 105/9 ukine in da se po pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo evidentira parcele in njihove meje kot urejene. 15. 11. 2014 je bila pri parceli 105/9 pod Dn 198643/2013 vpisana zaznamba uvedbe postopka komasacije z začetkom učinkovanja vpisa z dnem 24. 9. 2013. 8. 12. 2014 je bil podan predlog za zemljiškoknjižno izvedbo Pogodbe o komasaciji, 18. 12. 2014 pa je Okrajno sodišče v Velenju izdalo sklep Dn 262686/2014 z učinkom od 8. 12. 2014, s katerim je bila poočitena ukinitev parcele 105/9, vpisana nova parcela 5020, pri tej pa vpisana lastninska pravica A., d. o.o. – v stečaju. Izvedba vpisa je bila opravljena 13. 3. 2015. Tožeča stranka v tem postopku ni sodelovala;

- tožeča stranka je parcelo 105/9 v izvršilnem postopku kupila 22. 1. 2014 na javni dražbi. 29. 8. 2014 je postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Krškem In 57/13 z dne 18. 8. 2014 o izročitvi nepremičnine tožeči stranki, v katerem je bilo med drugim odrejeno, da se plomba Dn 198643/2013 (o zaznambi uvedbe postopka pogodbene komasacije) po pravnomočnosti sklepa izbriše iz zemljiške knjige. 9. 12. 2014 se je tožeča stranka s sklepom Dn 188811/2014 z dne 24. 11. 2014 vpisala kot lastnica te parcele z učinkom od 29. 8. 2014, odredba o izbrisu zaznambe uvedbe postopka pogodbene komasacije pa v nasprotju s pravnomočnim sklepom sodišča ni bila izvedena v zemljiški knjigi;

- Okrajno sodišče v Velenju je "saniralo napako" tako, da je v zadevi Dn 24299/2015 s sklepom z dne 2. 12. 2015 z učinkom od 1. 12. 2015 pri parceli 5020 kot lastnico izbrisalo družbo A., d. o. o. – v stečaju in namesto nje vknjižilo kot lastnico tožečo stranko ter izbrisalo vsa pretekla bremena. Izvedba je bila opravljena 18. 12. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je bil sklep izdan po uradni dolžnosti zaradi odprave napake, storjene pri izvršitvi sklepa Dn 262686/2014. Sklep je bil vročen tožeči stranki, ki mu ni ugovarjala.

9.Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje uvodoma izpodbija z navedbami, da je tožeča stranka sprva zahtevala 72.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izvedensko mnenje pa ni okoliščina, ki bi opravičevala zvišanje tožbenega zahtevka brez njene privolitve. Po stališču tožene stranke je zvišani tožbeni zahtevek tudi zastaran, zaradi česar je spremembi tožbe nasprotovala tudi v pritožbenem postopku.

10.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. To je sodišče prve stopnje ugotovilo in tega pritožba ne izpodbija. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi upoštevajoč določbo 186. člena ZPP (tako imenovana priviligirana sprememba tožbe), po kateri privolitev tožene stranke sploh ni potrebna. V tej zadevi predmet tožbe ostaja isti, tožeča stranka pa je uskladila (zvišala) le višino tožbenega zahtevka. S spremembo tožbe ni uveljavljala kakšne nove obveznosti tožene stranke, pač pa je v okviru istega historičnega dogodka (na isti dejanski in pravni podlagi) zahtevala izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti. Spremenjeni tožbeni zahtevek tudi ni zastaran, saj se se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične (preoblikovane) zahtevke v okviru iste obveznosti. Stališče sodne prakse je enotno: zastaranje kasneje zvišanega zahtevka se pretrga z vložitvijo prvotnega tožbenega zahtevka.

1

11.Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka soglašala s prikrajšanjem s tem, ko ni vložila pravnega sredstva (ugovora) zoper sklep Dn 24299/2015 z dne 2. 12. 2015, posledično pa naj bi bila pretrgana vzročna zveza med protipravnim dejanjem in nastalo škodo. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da tožeča stranka za vložitev pravnega sredstva zoper sklep Dn 249299/2015 niti ni imela pravnega interesa: z navedenim sklepom je bila zgolj popravljena napaka pri vpisu lastninske pravice na novoustanovljeni parceli tako, da je bila tožeča stranka (ponovno) vpisana kot lastnica nepremičnine. Vložitev ugovora zoper sklep Dn 249299/2015 napake, storjene s sklepom Dn 262686/2014, v ničemer ne bi odpravila, saj ne bi sanirala poočitve ukinitve parcele 105/9 in vpisa nove parcele 5020. Tožeča stranka v komasacijskem postopku ni sodelovala, prav tako ji ni bil vročen sklep Dn 262686/2014. Kako konkretno bi lahko tožeča stranka sanirala stanje, nastalo s poočitvijo ukinitve parcele 105/9, tožena stranka ni konkretizirala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi.

12.Ne drži niti pritožbena navedba, da se je tožeča stranka strinjala z nadomestno parcelo 5020, na kar tožena stranka sklepa na podlagi dejstva, da tožeča stranka zoper dodelitev te parcele ni vložila nobenega pravnega sredstva. S sklepom Dn 249299/2015 se ni odločalo o ukinitvi parcel niti o ustanovitvi novih parcel, prav tako pa ne o njihovi legi, obliki in velikost. Tožeča stranka s tem, ko ni vložila pravnega sredstva, ni soglašala s svojim prikrajšanjem niti se s tem ni odpovedala svojim pravicam, pač pa je zgolj sprejela delno sanacije nastale škode. Zaradi tega o prekinitvi vzročne zveze ne more biti govora, tudi sicer pa je razlaga, za kakršno se v tem postopku zavzema tožena stranka, v nasprotju z določbo drugega odstavka 164. člena OZ, po katerem je odgovorna oseba v primeru, da se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino. V tej zadevi je bila škoda, ki je tožeči stranki nastala s sklepom Dn 262686/2014, delno sanirana s sklepom Dn 249299/2015, saj je bila tožeča stranka ponovno vpisana kot lastnica, vendar ne kot lastnica parcele 105/9 s površino 11.371 m2, pač pa kot lastnica parcele 5020 s površino 9.306 m2. Škoda zaradi zmanjšanja površine za 2.065 m2 tako ni bila sanirana, zaradi česar ni mogoče govoriti o popolni vzpostavitvi prejšnjega stanja.

13.Za vprašanje pravilne uporabe določb 164. in 169. člena OZ ne more biti relevantno pritožbeno stališče, da zahtevek po višini ni utemeljen, ker je tožeča stranka za nepremičnino plačala (le) 10,15 EUR / m2. Višina kupnine, ki jo je plačala tožeča stranka v izvršilnem postopku, na višino odškodnine nima vpliva (prav tako ne dejstvo, da je nepremičnino kupila na javni dražbi). Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti), to je 2.065 m2 stavbnega zemljišča v isti Industrijski coni X, kjer se nepremičnina nahaja. Pravilno zato sodišče prve stopnje navaja, da je splošno merilo za odmero denarne odškodnine določeno v 169. členu OZ, načelo popolne odškodnine pa pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

14.Zaradi uporabe pravila drugega odstavka 168. člena OZ, po katerem se denarna odškodnina za premoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, je treba za odmero denarne odškodnine ugotoviti pošteno tržno vrednost stvari. Pri uporabi te metode so izhodišče za določitev vrednosti primerljive prodaje, to je transakcije, ki so bile v dejansko opravljene v obdobju cenitve. Da bi postal premoženjski položaj tožeče stranke takšen kot pred škodnim dogodkom, je namreč potrebno upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode (v konkretnem primeru inflacijo, rast cen na trgu nepremičnin). Iz teh razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bo tožeča stranka s prisojeno odškodnino obogatena.

15.Pritožnica se tudi v pritožbenem postopku zavzema za to, da bi se v tej zadevi uporabil način izračuna odškodnine kot to velja za razlastitvene postopke. Višje sodišče pritožbi tudi v tem delu ne sledi, saj že sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za razlastitev v javno korist. Tožeči stranki je škoda nastala zaradi napake pri delu sodišča (ko v zemljiškoknjižnem postopku ni izbrisalo zaznambe komasacije, ko je ponovno vknjižilo lastninsko pravico prejšnjega lastnika ter hkrati poočitilo ukinitev parcele 105/9 ter vpisalo novo parcelo 5020, posledično pa je bilo tožeči stranki vrnjenih 9306 m2 zemljišča namesto 11.371 m2), zaradi česar odškodnine v tej zadevi ni mogoče odmeriti na enak način kot se odmeri v primeru razlastitve na podlagi določb ZUreP (v nepravdnem postopku). Kadar gre za plačilo odškodnine po 26. členu Ustave RS (kot v tej zadevi), se odškodnina odmeri po splošnih pravilih OZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

16.Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki se (tudi za odškodninske obveznosti) presoja po 299. členu OZ. Po določbi drugega odstavka 299. člena OZ je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Ni sporno, da je tožeča stranka od tožene stranke že 17. 10. 2018 z dopisom zahtevala plačilo odškodnine, ki jo uveljavlja v tem postopku. To pa pomeni, da je že takrat nedvoumno pozvala toženo stranko k izpolnitvi obveznosti, kar je slednja zavrnila, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje tudi v obrestnem delu pravilna.

17.Tožena stranka je (šele) v ponovljenem postopku uveljavljala, da tožeča stranka ni bila prikrajšana za homogen in enoten dodaten kos nepremičnine, pač pa največ za zmanjšanje nepremičnine v pasovih okoli parcele 5020, zaradi česar bi bilo potrebno vrednost manjkajoče nepremičnine korigirati, saj gre za manj funkcionalno zemljišče. V zvezi s tem graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog, da izvedenec poda mnenje o korigirani vrednosti manjkajoče nepremičnine. Čeprav je tožena stranka z navedbami o (ne)homogenosti oziroma (ne)enotnosti nepremičnine prekludirana (prim. 286. člen ZPP), višje sodišče pojasnjuje, da to vprašanje v tej zadevi tudi sicer v ničemer ni odločilnega pomena, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki dokaznemu predlogu tožene stranke ni sledilo.

18.Za vprašanje utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka tudi ne more biti relevantno pritožbeno vztrajanje, da bi moral izvedenec odgovoriti na vprašanje, kdaj so bili v naravi postavljeni novi mejniki na parceli 105/9, k. o. X oziroma na parceli št. 5020, k. o. X oziroma kdaj so bile označene meje novo nastalih parcel. Za odločitev v tej zadevi je namreč bistveno, da je bila tožeča stranka lastnica (celotne) parcele 105/9, k. o. X s površino 11.371 m2, v delno sanacijo škode pa je prejela za 2065 m2 manjšo parcelo št. 5020. Odločilno vprašanje je, kolikšen je obseg prikrajšanja in kakšna je vrednost zemljišča po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne pa, kdaj so bili postavljeni novi mejniki oziroma kdaj so bile označene meje novo nastalih parcel.

19.Iz pritožbenih navedb izhaja tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, na kar kaže že okoliščina, da se je tožena stranka zoper njeno vsebino lahko argumentirano pritožila. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča oziroma kot pravno relevantna šteje dejstva, ki v obravnavani zadevi to niso, pa ne pomeni, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena.

20.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

1Prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 221/2016, II Ips 204/2013, II Ips 342/2014, II Ips 919/2007, II Ips 174/2001, II Ips 557/1998 in III Ips 57/1996.